Preganjani, deportirani, umorjeni: tlakovci v spomin na žrtve holokavsta

Eno ime, en kamen, ena tragična usoda. V času, ko tudi v Evropi narašča antisemitizem, ko se širijo teorije zarote in dvom v holokavst, se v Lendavi in Murski Soboti spominjajo žrtev nacističnega preganjanja. 

Da njihova imena ne bodo nikdar pozabljena, so pred hiše nekdanjih judovskih lastnikov položili t. i. spotikavce oziroma tlakovce spomina. "Številke in podatki o holokavstu pogosto izzvenijo kot suhoparna dejstva, v katerih se izgubijo tragične zgodbe šest milijonov posameznikov in njihovih družin, ki jim želimo z gestami, kot je polaganje tlakovcev spomina, povrniti imena, obraze in življenjske usode," ob tem sporočajo z Občine Lendava. 

Gre za spominska obeležja, tlakovce z napisom, ki se običajno začnejo z besedami "Tukaj je živel" oziroma "Tukaj je živela". Sledi ime, datum rojstva in smrti žrtve holokavsta ter njena usoda.

Ob začetku druge svetovne vojne je na slovenskem ozemlju živelo okoli 1500 pripadnikov judovske skupnosti – večina na območju Prekmurja. Med vojno so skupnost skorajda popolnoma uničili – deportirani, izgnani, umorjeni, v živinskih vagonih odpeljani v taborišča smrti v Nemčiji in na Poljskem, večinoma v Auschwitz, Dachau in Mauthausen.

Konec vojne je preživelo le okoli 200 slovenskih Judov. A tudi večina preživelih je po koncu vojne zapustila Slovenijo in se izselila, večinoma v Izrael, ob izselitvi pa so morali podpisati izjavo, da se odpovedujejo jugoslovanskemu državljanstvu in vsemu premoženju, tako zase kot za svoje potomce. 

Leta 1937 je tako v Prekmurju živeli 417 Judov, od tega 137 v Lendavi in 150 v Murski Soboti. 26. aprila 1944 jih je bilo okoli 280 odpeljanih v Auschwitz – preživelo jih je zgolj 25, pripoveduje Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge Maribor, ki ocenjuje, da je skupno umrlo okoli 85 odstotkov predvojnih prekmurskih Judov. 

Med njimi tudi pripadniki družin Blau, Balkányi in Schwarz v Lendavi in družine Berger, Frim in Hahn v Murski Soboti. 

Leta 1903 v Lendavi rojeni Lajos oziroma Ludvik Blau, poročen z Magdo, je bil ob začetku vojne v Jugoslaviji kot rezervni častnik vpoklican v jugoslovansko vojsko. Postal je nemški ujetnik, bil je odpeljan v ujetniško taborišče Osnabrück. Vojno je preživel, a ob vrnitvi v Jugoslavijo spoznal, da je edini preživeli član ožje in širše družine. Žena, hči, oče, mati, tast, tašča, stric in njegova žena so bili v Lendavi aretirani 26. aprila leta 1944 in odpeljani preko Čakovca do Nagykanizse, kasneje pa v Auschwitz. Tja so prispeli 21. maja 1944. "Morda je bil ta dan najbolj grozljiv datum v vsem času obstoja taborišča Auschwitz: na ta dan je s šestimi transporti iz Madžarske, eden od njih je bil tudi transport iz Nagykanizse, prispelo več kot 17.000 Judov, od katerih so jih okoli 13.000 takoj po selekciji usmrtili. Med njimi so bili vsi navedeni Lajosevi sorodniki," v kratki predstavitvi oseb, zapisani ob postavitvi spotikavcev v Lendavi in Murski Soboti piše Hajdinjak. 

Elek oziroma Aleksander Balkányi je ob začetku madžarske okupacije leta 1941 doživel vse protijudovske ukrepe kot ostali lendavski Judje. A ker je bil v mešanem zakonu, poročen z Madžarko evangeličanske vere, 26. aprila 1944 ni bil aretiran tako kot večina ostalih takrat v Lendavi živečih Judov, še piše Hajdinjak. "A v tem trenutku se je pokazala Elekova človečnost. V noči iz 26. na 27. april 1944, ko so bili aretirani lendavski Judi zaprti v lendavski sinagogi, je s pomočjo notarja Györgyja oziroma Jurija Szélla posvojil sosedo Eriko, hčer Elze in Ladislava Milhofer, rojeno konec leta 1943. Verjetno tik pred odhodom Erikinih staršev v Čakovec podpisani dokument med vrsticami izraža občutek, da bo to pot brez vrnitve." Erikina starša sta bila, kot tudi njena babica in Elekova mama, preko Čakovca odpeljana v Nagykanizso in od tam v Auschwitz. Nobeden izmed njih se ni vrnil in noben izmed njih nima groba, njihove zgodbe pripoveduje Hajdinjak. 

Z oktobrom 1944 je nato oblast v Lendavi prevzela skrajno antisemitska fašistična stranka Puščičast križ ali njilaši. Ti so preganjali tudi do takrat zaščitene Jude v mešanih zakonih. Elek se je s pomočjo žene in verjetno tudi sosedov od takrat skrival, nato pa so ga odkrili 26. marca 1945 – zgolj nekaj dni pred prihodom sovjetskih osvoboditeljev. "Z Elekom je bila v zapor v Murski Soboti odpeljana tudi žena Elizabeta. Ob umiku madžarske policije iz Murske Sobote je bil Elek na samem pragu svobode, 31. marca 1945, ustreljen pri Murskih Črncih." 

Spotikavce so v Sloveniji v preteklem letu postavili že v Ljubljani in s tem v prestolnico simbolično vrnili 23 Judov, žrtev holokavsta. Že pred tem pa spotikavce postavili tudi v Mariboru, kjer na žrtve nacističnih taborišč smrti spominja 12 tlakovcev z imeni. 

Umetniški projekt je že leta 1992 začel nemški umetnik Gunter Demnig, da bi počastil in se poklonil spominu na več milijonov judovskih žrtev nacističnega režima – na kraju, kjer so nazadnje živeli. "Oseba je pozabljena zgolj, ko je pozabljeno njegovo ali njeno ime," pravi Demnig. 

Do sedaj je po vsej Evropi in v Rusiji položenih že več kot 70.000 spotikavcev. V Nemčiji, Avstriji, Franciji, na Madžarskem, Nizozemskem, v Italiji, Belgiji, Grčiji, Španiji … Spomin ohranjajo že v več kot 1200 mestih, 24 državah in v 20 različnih jezikih. Dandanes tako predstavljajo največji decentralizirani spomenik na svetu. 

Večina tlakovcev spomina je položenih v spomin na judovske žrtve nacionalsocializma, ne pa vsi – preganjanju so bili podvrženi tudi Romi, Sinti, homoseksualci, invalidi, Mormoni, pripadniki komunistične partije, socialdemokratskih strank in številni drugi. Tudi pred njihovimi domovi dandanes na tragične usode spominjajo medeninasti tlakovci. 

V primerjavi s preostalimi obeležji, so spotikavci osebni spomeniki, ki pripovedujejo usodo vsakega posameznika. A so izjeme. Na mestih, kjer je bila v smrt odpeljana večja skupina ljudi, prevelika, da bi za vsakega posameznika postavili tlakovec, so položeni večji spotikavci, t. i. Stolperschwellen. Zapis na njih pa se začne z besedami: "Od tukaj ..."

Eden izmed takih tlakovcev je tako položen na glavni postaji v nemškem Stralsundu, od koder je bilo decembra 1939 odpeljanih 1160 duševno bolnih ljudi, v okviru evtanazijskega programa Action T4. Umorjeni so bili v Wielki Piaśnici.