'Šport nas je združil, nam pomagal, da smo preživeli vojno'

Mednarodni sklad za razminiranje (ITF) sta pred 20 leti ustanovili slovenska in ameriška vlada, da bi tako pomagali očistiti mine v Bosni in Hercegovini. Po vojni je bila država namreč na gosto posejana z minami, ki veljajo za izjemno zahrbtno orožje.

Eden pomembnejših vidikov, s katerimi se ukvarja ITF, je poleg razminiranja in opozarjanja na nevarnost min tudi rehabilitacija, ki jo žrtvam nudijo strokovnjaki na URI Soča. Psihična rehabilitacija je ob tem skoraj enako pomembna kot dobre nožne proteze, dodaja Tomaž Lovrenčič, direktor ITF.

Načini, kako so se žrtve min, ki so jim po nesreči amputirali noge ali so utrpele druge poškodbe, vrnile v kolikor toliko normalno življenje, so različni. In žal se rešilnih bilk niso uspeli oprijeti vsi.

Mirsad Mirojević, ki je med vojno v Bosni in Hercegovini leta 1994, dve leti po začetku obleganja Sarajeva, naletel na mino in izgubil nogo, pravi, da ga je "rešil" šport. 

"Po nesreči so me odpeljali v bolnišnico, a je bilo sámo zdravljenje hujša travma od izgube uda. Bolnišnica se je namreč nahajala pod zemljo, v kleti. Zdravniki so se sicer trudili po svojih najboljših močeh, a higienski pogoji so bili nemogoči. Staknil sem infekcijo kosti, zato je zdravljenje potekalo še dlje, kot bi sicer," pripoveduje Mirojević, ki ga je poleg nesreče leta 1994 prizadelo še dejstvo, da je bil v BiH takrat sam - družina je z drugimi begunci namreč zbežala v Nemčijo.

"Po koncu zdravljenja nisem bil deležen nobene pomoči. Država je poškodovance pustila, da se znajdemo sami. Divjala je vojna, manjkalo je hrane, zdravil. Sarajevo je bilo okupirano. Jeseni leta 1994 sem odšel v Nemčijo, kjer so mi zagotovili prvo protezo."

Sogovornik pravi, da ima veliko njegovih prijateljev, ki so med vojno ali tik po njej stopili na mino in izgubili noge, še danes psihične in fizične težave. Njihov obstoj je sedaj na plečih BiH. "Ne vem, ali sploh obstaja natančna statistika žrtev min. Menda naj bi nas bilo okrog 8000. BiH je razbita na kantone in vsak kanton drži podatke zase," pravi Mirojević. 

"Država več kot 25 let po vojni še vedno ni prepoznala, kaj potrebujejo žrtve min. Ne glede na to, da je ustanovila nekaj centrov za psihično pomoč, tem ljudem nihče ni pomagal, da bi se vrnili v običajno življenje. In za nameček so bile žrtve v večini mladi ljudje, srednješolci," pripoveduje Mirsad Mirojević, ki je kmalu po nesreči ustanovil športni klub za sedečo odbojko OKI Fantomi. 

ITF je eden glavnih pokroviteljev omenjenega kluba, ki se lahko pohvali z nekaj res vidnimi uspehi - so prvaki BiH, evropski, svetovni in olimpijski podprvaki. A več kot lovorike jim pomenijo skupno preživljanje prostega časa, uteha, ki so jo našli na parketu. Pogled na zrušene stavbe, pomanjkanje osnovnih sredstev za življenje in nemoč, ki jo človek čuti v vojni vihri, so bili namreč za kanček sprejemljivejši, ko so z ramo ob rami sedeli na igrišču. 

Sedeča odbojka za ljudi s poškodbami nog je najbolj primerna, razlaga o "svojem" športu z iskricami v očeh Mirsad.

Šport je bil naša rešilna bilka, združil je ljudi z enako usodo

"Samopomoč in samoorganizacija sta bili edini možnosti, da smo preživeli vojno in poškodbe zaradi min. Začeli smo trenirati sedečo odbojko, potovati po svetu, niti slutili nismo, da bo klub prerasel v nekaj več - našo rešilno bilko," opisuje začetke OKI Fantomov upokojeni general, ki je v Ljubljano pred dnevi prišel kot eden od 20 obrazov ITF. 

Šport nas je združil, nam pomagal, da smo pozabili na vojno, poškodbo, bolečine, pravi Mirojević, ki v enem od ortopedskih centrov pomaga ljudem s poškodbami zaradi min. "Šport je najboljši način za rehabilitacijo, saj je združil nas, ki smo doživeli enako usodo."

Pa so se v svoji stiski kdaj obrnili na številne človekoljubne organizacije, ki jih je v drugi polovici devetdesetih let v Bosni in Hercegovini mrgolelo?

"Kaj naj si mislimo žrtve, ko nas nek humanitarec leta 2000 vpraša, zakaj ste odšli na polje, če ste vedeli, da je posejano z minami? Ker je divjala vojna! In še nekaj - ta vojna se še zdaleč ni končala, prenehalo je le streljanje. Vojna se bo končala, ko v BiH ne bo nobene mine več," je oster Mirsad Mirojević.

Dva odstotka celotne površine države sta sicer še vedno posejana z minami.