Sporazum, ki ga morata sicer potrditi še oba parlamenta, je povzročil veliko nasprotovanj predvsem v Posavju. O tem smo se pogovarjali s predsednikom Sveta pokrajine Posavje in županom Krškega Francijem Bogovičem in okoljskim ministrom Janezom Kopačem.
Zakaj nasprotujete sporazumu?
Bogovič: Sporazumu nasprotujemo predvsem zaradi poglavja, ki govori o ravnanju z radioaktivnimi odpadki. Prepričani smo, da letnica 2023 ni prava letnica, do katere naj bi bili odpadki začasno skladiščeni v nuklearni elektrarni. Konec koncev ima Slovenija z EU dogovorjeno letnico 2007 kot leto, do katerega bo uredila to področje. Letnica 2007 bi morala biti zadnja glede hrvaške strani. Prav gotovo pa ni pravilno urejeno tudi zbiranje sredstev za radioaktivne odpadke in zato sporazumu ostro nasprotujemo. Potrudili se bomo, da bosta širša slovenska in strokovna javnost seznanjena s sporazumom. Skušali ga bomo zaustaviti v parlamentu pred ratifikacijo.
Kakšen je vaš odgovor na te pomisleke?
Kopač: Sporazum je velik napredek in rešuje nekaj žgočih vprašanj. Dosedanji sporazum iz leta 1976 je vso skrb za radioaktivne odpadke nalagal Sloveniji. Ta sporazum prvič vključuje v to skrb tudi republiko Hrvaško in če bo ta sporazum ratificirala, prevzema obveznost, da 50-odstotno poskrbi za te odpadke. To je velik napredek za Slovenijo in mislim, da bi sporazum morali pozdraviti predvsem v Posavju, ki je potencialno najbolj prizadeta regija.
Ste z odgovorom ministra Kopača zadovoljni?
Bogovič: Sporazum je zagotovo napredek, vendar ne v takšni obliki. Za nas ni rešitev, da se v sporazumu izrablja izraz "začasnega odlagališča" in da ta "začasnost" traja do leta 2023, ko naj bi nuklearko zaprli. Za nas je nujno potrebno, da se vprašanje trajnega odlagališča reši bistveno prej. Tudi v pogajanjih so bila začetna izhodišča slovenske strani najprej leto 2008, potem 2015, na koncu pa smo pristali na letnici 2023.
Kako lahko zagotovite, da bodo odpadki res prišli na Hrvaško?
Kopač: Ta sporazum je meddržavni sporazum in za njega jamči hrvaška država. Letnica 2023 je skrajna letnica, če do rešitve do takrat ne bi prišlo. Sicer pa je obveznost, predvidena v meddržavni pogodbi ta, da obe državi že v enem letu po uveljavitvi tega sporazuma, torej 2002 ali 2003, predvidita način reševanja tega problema.
Morda se Posavci bojijo, da bodo ti odpadki ostali v Krškem?
Kopač: Lokacija v JE Krško je v vsakem primeru začasna lokacija, brez ali s sporazumom. Tako da nasprotovanja s tega vidika niti ne razumem. Dejstvo pa je, da moramo mi kot država, tako kot je omenil župan Bogovič, zaradi obveznosti do EU sami poskrbeti za trajno odlagališče. To pa bo bodisi na sedanji lokaciji ali pa nekje v bližini, drugje v Sloveniji ali pa jih bomo izvozili v Rusijo. To je vprašanje, o katerem se bomo še pogovarjali.
Pa vendarle smo EU obljubili, da bomo to storili do leta 2007?
Kopač: In to bomo tudi storili.
Kako pa, če nam toliko let to ni uspelo?
Kopač: Menim, da je bilo v preteklosti mnogo izgubljenih priložnosti zaradi tega, ker se je izvajalo samo veliko študij, konkretno ukrepalo pa se ni. Tudi zaradi slabega dela Agencije za radioaktivne odpadke razmišljamo, da bi jo locirali v Krškem, ki je najbolj soočeno s tem problemom. Tega bo župan Bogovič gotovo vesel...
Kaj pa boste vi storili, kakšne bodo vaše akcije?
Bogovič: Nasprotujemo sklenitvi sporazuma v takšni obliki. Letnica 2023 je zagotovo nesprejemljiva. Zahtevamo, da se jo prestavi najmanj na leto 2007. Dokler bodo vsi jedrski odpadki v Sloveniji in dokler bo naša država jamčila EU za jedrsko varnost, je potrebno, da je električna energija, ki prihaja iz JEK, obremenjena tudi za stroške razgradnje elektrarne. Zaradi tega je leta 1998 slovenska stran tudi preprečila izvoz energije na Hrvaško. Hrvaška je v teh pogajanjih priznala za 8,5 milijarde tolarjev dolga, s tem zneskom bo poravnala elektriko za to vmesno obdobje. Ne rešujemo pa problemov v prihodnosti. Dokler so odpadki v Krškem želimo, da gre elektrika iz nuklearke obremenjena za strošek njene razgradnje, ki je približno 15 odstotkov. V nasprotnem primeru bomo s temi stroški obremenili naše prihodnje rodove.
Tega sporazum ne vsebuje?
Kopač: Prav to je del sporazuma. Tega očitka pa res ne razumem. Ta sporazum je šele začetek in daje jamstvo, da bo tudi hrvaška obračunavala svojo obveznost financiranja bodoče razgradnje.
S čim pa to Hrvaška jamči?
Kopač: Na koncu jamči z državnim proračunom. To izrecno piše...
Bogovič: Ni potrebe, da jamči z državnim proračunom. Kajti iz krške nuklearke, ki je bila v zadnjih dveh letih obnovljena v času popolne pristojnosti slovenske oblasti, prihaja elektrika, ki je konkurenčna na evropskem trgu. 10 do 15 odstotkov cene njene energije lahko vsebuje tudi strošek odlaganja radioaktivnih odpadkov, dokler ni dorečen način ravnanja z njimi.
Kopač: Če smem reči, državno jamstvo seveda ni nujno. Mi smo zahtevali to garancijo in republika Hrvaška je v sporazumu nanjo pristala kot na obveznost hrvaške države.
Bogovič: Garancije pa ni dala...
Kopač: Gre za državno garancijo. Večje garancije kot je ta, sploh ni.
Bogovič: Večja garancija je denar.
