Spopad med policijo in parlamentarno komisijo, politiki panični zaradi vohunjenja

Prva polovica je bila šokirana nad tem, kaj se gre politika, da na podlagi nekih "govoric" ali celo izmišljenih zgodb na policiji preverja in poizveduje, koga imajo trenutno v delu, komu prisluškujejo, komu sledijo in podobno. Po mnenju poznavalcev to počnejo predvsem zato, da preverijo, ali morda obravnavajo tudi koga od politikov, strankarskih kolegov. Kar pa se zdi stroki nezaslišano. Če je to res, je to popolna zloraba policije za politične namene, opozarjajo.

Druga polovica državljanov pa je prepričana, da ni nič narobe, če politika nadzira policijo, da ji ne bi prišlo na pamet, da bi delala po domače. Ali morda res prisluškovala politikom. In jim sledila ter jih tajno opazovala.

Drama in paranoja med politiki ... policija vohuni?

Kako razumeti vso to dramo, nastalo zaradi fotografij, ki jih z navadnim telefonom lahko naredi kdorkoli? Lahko je recimo nekdo od sosedov obrambnega ministra na Hrvaškem slikal njegov avto. Ali kdorkoli od gostov v lokalu slikal kmetijsko ministrico, ko je bila z družbo na kavi. Znane Slovence ljudje vsak dan fotografirajo, kjerkoli jih opazijo in prepoznajo. Kar naenkrat pa takšna panika zaradi "paparaco" fotografij. In nekdo se spomni, da bi lahko šlo za vohunjenje. Potem še infrastrukturna ministrica pristavi, da so pa tudi njenega sina policisti ponoči ustavili v njenem vozilu in da je šlo za zelo nenavadno policijsko kontrolo. In drama je popolna. Policija vohuni za nami, sklenejo politiki. Gremo hitro v nadzor, da vidimo, komu prisluškujejo. Če so med preiskovanci tudi naši strankarski kolegi, poslanci, morda ministri. In naredijo škandal.

Ali res lahko politika brez pravih argumentov preverja, koga preiskuje policija in komu prisluškujejo?

Človek bi pričakoval, da se parlamentarni nadzor in s tem tako hud ukrep, kot je brskanje po sodnih odredbah za prikrite preiskovalne ukrepe, lahko zgodi samo ob resnih sumih, da nastajajo nepravilnosti, zlorabe, se krši zakone ali pravice tistih, ki jih policija preiskuje. Ne pa na podlagi govoric in fotografij, ki so se pojavile v medijih in jih je lahko posnel kdorkoli od državljanov. Zakaj se takšne fotografije povezuje z vohunjenjem policije? In še huje – kje so argumenti, da je vse skupaj povezano s prisluhi politikom? Zakaj že? Zato ker je nekdo slikal ministrico na kavi, v javnem lokalu? To naj bi bil dokaz, da policija vohuni? Ali da zoper politike uporablja prikrite preiskovalne ukrepe? Ker če govorice zadostujejo za parlamentarni nadzor, se lahko vsak teden zgodi, da politika brska po zaupnih policijskih spisih in sodnih odredbah. In se člani Knovsa seznanijo, komu vse policija prisluškuje. Tako lahko vedno znova preverjajo, ali so morda med osumljenci kaznivih dejanj tudi politiki ali njihovi znanci, prijatelji, sorodniki? Potem ni čudno, če kdo zapiše, da gre za zlorabo policije za potrebe politike.

Policija brez sodelovanja tožilcev in sodnikov ne more nikogar nadzirati

Če bi bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi za koga od politikov, bi to pomenilo, da obstaja sum, da je vpleten v kazniva dejanja. Ko ima nekdo status osumljenca in se zoper njega lahko odredijo prikriti ukrepi, se v zgodbo seveda vključijo še tožilci in sodišče. Policija o ničemer ne odloča sama, potrebuje vrsto dokazov, da tožilca prepriča, da si nekdo zasluži obravnavo s prikritimi ukrepi, torej da je za uspešno preiskavo kaznivih dejanj treba uporabiti prisluhe, tajno opazovanje, sledenje in podobno. Šele ko tožilec presodi, da so za ta ukrep izpolnjeni vsi pogoji, zaprosi sodišče za odredbo. Torej ko tudi preiskovalni sodnik presodi, da so za preiskavo nujno potrebni prikriti preiskovalni ukrepi, jih odredi. Če presodi, da niso potrebni, jih zavrne.

Šele z odredbo sodišča operater lahko nekoga priključi na snemanje telefonskih pogovorov. Tako gre to v praksi. Če morda kdo misli, da se policija kar sama odloči, da bo recimo v soboto priklopila enega od politikov, da sliši, kam gre za vikend, če gre morda na morje, pa gre potem še kakšno zanimivo fotografijo posnet, živi v hudi zmoti. Ko človek posluša vse te izjave politikov, levih in desnih, res ne ve, kaj naj si misli. Ali sploh poznajo svoje pristojnosti? Poznajo zakonodajo? Ali poznajo postopke, ki veljajo za delo policistov in kriminalistov? Nenazadnje prav politiki sprejemajo zakonodajo na tem področju. Pa se včasih zdi, da nimajo pojma ... da za Zakon o kazenskem postopku še slišali niso.

Knovs lahko nadzira samo prikrite preiskovalne ukrepe, opozarja stroka

Knovs je v nadzoru na policiji menda zahteval bistveno več podatkov in informacij o policijskih preiskavah, kot mu dovoljuje zakon. Strokovnjak za varnostne vede Branko Lobnikar je povedal, da Knovs lahko nadzira samo prikrite preiskovalne ukrepe, tako določa zakon, pravi. Drugo politikom ne sme biti dostopno. Tudi on potrdi, da vpogledi v policijske evidence parlamentarcem niso dovoljeni. Tako narekuje zakonodaja. Parlamentarna komisija pa se s tem ne strinja in je prepričana, da lahko nadzira več kot samo prikrite ukrepe. Zato je zahtevala tudi vpogled v evidence, da bi se seznanila, koga je policija preverjala.

Generalna direktorica policije se je temu uprla in parlamentarni komisiji jasno povedala, da teh podatkov ne bo dobila. Tako bi se namreč lahko seznanila z vsemi odprtimi postopki, ki tečejo zoper osumljence kaznivih dejanj. Čeprav je prva dama policije sporočila, da so Knovsu dali vse, kar zakon določa, in mu v celoti omogočili nadzor, Knovs še naprej trdi, da so mu nadzor onemogočili in da ni dobil vsega, kar je želel. "V policiji spoštujemo parlamentarni nadzor in Knovsu vedno zagotavljamo vse potrebne podatke in vpoglede v dokumentacijo, v okviru zakonskih pristojnosti," pravijo v vodstvu policije.

Notranji minister: "Naredili so zgodbo, v kateri ni kančka resnice"

Direktorico policije je podprl tudi notranji minister Boštjan Poklukar, ki najostreje obsoja nadzor Knovsa: "Zahtevali so podatke, do katerih niso upravičeni. Zlorabili so svoja pooblastila in pristojnosti. To je v demokratični in pravni državi nedopustno in nesprejemljivo." In dodal: "Vsa Slovenija je talka nekaj portalov, ki so naredili zgodbo, v kateri ni kančka resnice." Direktorica policije Tatjana Bobnar je sporočila, da sicer že poteka tudi predkazenski postopek zaradi objavljenih fotografij politikov, in poudarila, da do zdaj za to ni obravnavan nihče iz policije, ampak gre za (neznane) ljudi zunaj policije. A politika je spet preslišala podatek, da vohunjenja ni osumljen nihče iz policije. In konflikt se je nadaljeval z obtožbami, da je Bobnarjeva ob nadzoru zamolčala, da poteka predkazenski postopek zaradi vohunjenja, da laže in podobno. Bobnarjevi pa je prekipelo. Zaradi vseh manipulacij, laži in zavajanja je napovedala prijavo politikov, ki ji delajo škodo.

Policija: Prenehajte neutemeljene napade in diskreditacije

Policija poziva, naj se prenehajo neutemeljeni napadi na to institucijo in diskreditacije vodilnih. Tiskovni predstavnik Drago Menegalija sporoča: "Medijska gonja, ki so jo deležni vodstvo policije, Nacionalni preiskovalni urad, njegov direktor, vodstvo Uprave kriminalistične policije, ima za cilj destabilizacijo kriminalistične policije, zmanjšanje učinkovitosti njenega delovanja in posredno vplivanje na njeno delo v konkretnih predkazenskih postopkih." A ne glede na vse nedotakljivih še naprej ne bo, ne bomo klonili pod pritiski, sporočajo. "Slovenska policija ni in ne bo podaljšana roka politike," dodajajo. In še pojasnilo gorenjskih policistov, zakaj so okoli polnoči ustavili sina ministrice Alenke Bratušek: "Vozilo osebe je bilo v času, ko so pogosto vlomi, pred začetkom vožnje parkirano nasproti stanovanjskih hiš, voznik pa je vožnjo začel, ko se mu je policijska patrulja začela približevati." Zato so v prvi vrsti želeli preveriti identiteto osebe, nato pa je sledila še klasična kontrola v cestnem prometu, pojasnjujejo na PU Kranj. O kakšni posebni, neobičajni in nenavadni preiskavi, ki naj bi potekala na čuden način, ni govora.