Osrednji govornik Tine Velikonja iz Nove slovenske zaveze je dejal, da je boj, ki ga gledamo v politiki, gospodarstvu, kulturi in družbi v bistvu boj za poštenje, vendar smo to kot narod v celoti pozabili, ker je totalitarizem, ki nas je oblikoval, predvsem boj proti normalnemu človeku.
Ob letni maši, ki je spremljala slovesnost, je somaševal mariborski pomožni škof Anton Stres, ki je v svoji pridigi poudaril, da je veliko tudi takšnih, ki niso osebno poznali nobene izmed teharskih žrtev, vendar so danes na Teharje prišli iz sočutja do njih in iz zavesti dolžnosti, da pričujejo proti krivici, ki se jim je zgodila.
Stres je v pridigi še povedal, da vsakoletno srečanje na Teharjah, doživljamo v luči Jezusovega vstajenja in njegove zmage nad smrtjo, nasiljem in lažjo. "Od tistega, kar se je zgodilo tukaj na Teharjah, pa niso minili samo trije dnevi, kmalu bo od tega že 60 let. In vendar še hodimo vsako leto sem. Zakaj?" se je vprašal mariborski pomožni škof.
Taborišče v Teharjah pri Celju so zgradili Nemci leta 1943 za predvojaško vzgojo, obsegalo pa je šest stanovanjskih in približno deset pripadajočih funkcionalnih barak, ki so sprejele okoli 500 ljudi. Ob koncu vojne so imeli Nemci tam ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja, po koncu vojne pa je bilo taborišče nekaj časa opuščeno. Partizani so domobrance, ki so bili dotlej nastanjeni v zavezniških taboriščih na Koroškem, pripeljali v Teharje konec maja in v začetku junija 1945. 31. maja so v Teharje pripeljali celoten Rupnikov bataljon, 1. junija je prišlo 3000 domobrancev, nekaj pa jih je prišlo še 2. junija. Skupaj naj bi bilo v Teharje pripeljanih približno 5000 domobrancev.
Nova slovenska zaveza je ob zaključku slovesnosti, ki se jo je udeležilo več kot 1000 svojcev teharskih žrtev, položila tudi venec na enem od grobišč, spomin na povojne žrtve pa bodo obudili tudi na Hrastniškem hribu s krajšo komemoracijo in blagoslovom obnovljene kapele.
