Delegacije taboriščnikov ljubeljskega koncentracijskega taborišča so položile vence ob osrednji spomenik parka taborišča Mauthausen Obtožujem, ki je bil odkrit leta 1954, in se spomnile tistih, ki so med leti 1943 in 1945 izgubili življenje pri gradnji 1542 metrov dolgega predora na Ljubelju. Čeprav je bil cestni predor zgrajen zato, ker je težko prehodna veriga Karavank postala ovira za nemške politične načrte, pa moramo danes nanj, po Kmeclovih besedah, gledati pozitivno, kot na most, ki nas povezuje z Evropo.
V edinem slovenskem koncentracijskem taborišču je bilo sicer največ internirancev - 1300 v avgustu 1944, med njimi veliko Francozov, Poljakov, Rusov, Norvežanov, Italijanov in Jugoslovanov. Bolne in onemogle so vračali v Mauthausen, tako da je bilo na Ljubelju pravzaprav malo smrtnih žrtev. Mrtve so prav tako sprva vozili v Mauthausen, pozneje pa so ob taborišču poleg potoka postavili zasilni krematorij.
Območje taborišča, ki je bilo organizirano kot klasično nemško nacistično koncentracijsko taborišče, so po ukinitvi 7. maja 1945 uredili kot spominski park, v katerem so ohranjene terase z ostanki temeljev taboriščnih barak in drugih objektov, spominska klet z vklesanimi imeni evropskih taborišč ter krematorij.
