Slovesnost sta pripravili teharski župnijski urad in Nova slovenska zaveza, ki je na slovesnosti okrog stotim preživelim teharskim taboriščnikom vročila spominske plakete. Mašo je vodil mariborski pomožni škof Anton Stres, ki je pozval, da se teharsko prekletstvo spremeni v spravo in odpuščanje. Po mnenju Justina Stanovnika je nekdanja komunistična oblast "izvedla genocid slovenske domobranske vojske".
"Dve vrsti ljudi: ubijani in ubijalci"
Teharsko taborišče je pred 60 leti napolnilo okoli 4500 domobrancev in civilistov, je v govoru poudaril urednik revije Zaveza in nekdanji taboriščnik Justin Stanovnik. Na Teharjah so obstajali dvoji ljudje: eni so ubijali, drugi so bili ubijani. Stanovnik je tudi poudaril, da se je pojavil umor kot način političnega obstajanja.
"Ni čudno, da so se koordinate sveta porušile in je življenje postalo nerazumljivo in ljudje v temelju negotovi. S političnim umorom je prihajal teror. Slovenci smo se seznanili s terorjem mnogo pred 11. septembrom leta 2001. Bilo je tako, da je vsaka noč prinesla nov strah. To je bil fizični strah, s katerim je operirala revolucija. Ko pa so komunistični gverilci ustanovili partijsko državo, je fizični strah začel preraščati v političnega in je zajel vse. Tako je prišlo do tega, da smo se Slovenci prvič v zgodovini bali," je povedal Stanovnik. Po njegovem mnenju je nekdanja komunistična oblast "izvedla genocid slovenske domobranske vojske, informbirojevski spor je izkoristila za discipliniranje lastnih vrst, z razlastitvami in sodnimi procesi pa je na kolena spravila liberalni srednji razred".
Molitev za spravo
Mariborski pomožni škof Anton Stres je v pridigi poudaril, da se je na Teharjah pred 60. leti o življenju in smrti soljudi odločalo na osnovi sovraštva, maščevalnosti, laži in ideološke zaslepljenosti. Z molitvijo je pozval, da se teharsko prekletstvo spremeni v spravo in odpuščanje.
"To taborišče tukaj in na stotine morišč na naših tleh nas soočajo z grozljivostjo naše preteklosti. Toda velik del naših ljudi in naše javnosti - tako se vsaj zdi - še vedno ni prav doumel, kako grozljivo in nesprejemljivo je vse to, kar se je dogajalo. Pričakovali bi več skupne in nedeljene politične volje, da izrečemo nedvoumno besedo o obdobju revolucije in žrtvah, ki jih ima ona na vesti, vse žrtve na ozemlju naše domovine pa je treba pokopati tako, kot zahteva njihovo človeško dostojanstvo," je povedal Stres.
Pripomnil je tudi, da tega, kar se je pred 60. leti dogajalo po moriščih naše domovine, niso delale tuje zločinske tolpe. To so delali ljudje, ki jih z njihovimi žrtvami ni povezoval samo skupen materin jezik, ampak tudi skupna vzgoja v šoli, največkrat celo podobna verska vzgoja po domačih družinah in pri verouku. Kot je dejal Stres, vsakoletno bogoslužje na Teharjah pomeni, da se ne vdajamo brezbrižnosti do teharskih dejanj in si ne prikrivamo več zgodovine, tudi tiste ne, na katero ne moremo biti ponosni.
Taborišče za "predvojaško vzgojo"
Taborišče v Teharjah so zgradili Nemci leta 1943 za predvojaško vzgojo, obsegalo pa je šest stanovanjskih in približno deset pripadajočih funkcionalnih barak, ki so sprejele okoli 500 ljudi. Ob koncu vojne so imeli Nemci tam ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja, po koncu vojne pa je bilo taborišče nekaj časa opuščeno.
Po navedbah Enciklopedije Slovenije je v njih sredi maja leta 1945 nova oblast organizirala kazensko taborišče, v katerega so bili internirani v glavnem civilni priporniki (1170), v začetku junija pa tudi s Koroške vrnjeni domobranci. Številne so kmalu usmrtili, od preživelih so avgusta okoli 400 mladoletnikov izpustili, del preselili v jetnišnico v Celje in izločili ženske. Po drugih navedbah naj bi bil konec maja istega leta v taborišče pripeljan še Rupnikov bataljon. Skupaj naj bi bilo v Teharje pripeljanih približno 5000 domobrancev, čeprav se številke razlikujejo. Poleti 1946 je taborišče postalo delovno, od oktobra pa je kazen prestajalo 1385 taboriščnikov.
