Predsednik republike Janez Drnovšek je na državni žalni slovesnosti v Spominskem parku Teharje kot osrednjem državnem spomeniku doslej zamolčanim žrtvam povojnih pobojev dejal, da je prišel čas za odpuščanje in spravo. "Ne sme se več zgoditi, kar se je zgodilo v drugi svetovni vojni in po njej. Zato tudi gradimo demokratično evropsko skupnost. S trdnimi temelji pravne države, na podlagi medsebojnega spoštovanja in strpnosti. Predvsem pa se ne sme nikoli več zgoditi, da bi Slovenec pobijal Slovenca. Dogajanja v drugi svetovni vojni in po njej ne smemo nikoli pozabiti. Obžalujemo in spoštujemo vsako izgubljeno življenje. Poklonimo se žrtvam. Vrnimo jim dostojanstvo vsaj v smrti. Naj nam bo njihova smrt v večen opomin," je poudaril.
Drnovšek je še izpostavil, da naše življenje danes in v prihodnosti ne sme biti obremenjeno s preteklostjo in starimi zamerami. Mora pa temeljiti na resnici, tudi na resnici o tem, kaj se je na Teharjah zgodilo pred 60 leti. Kot je dejal, moramo spore urejati le na miren način z demokratičnim dialogom in pravnimi sredstvi. "S spoštovanjem vsakega človeka, z razumevanjem in upoštevanjem medsebojnih razlik. In včasih si lahko kaj tudi odpustimo."
Zamolčane temne plati zmage
Drnovšek se je spomnil tudi tistih, ki so biti ubiti brez ugotavljanja krivde, brez sodnih procesov in so zakopani po številnih grobiščih v Sloveniji. "Zločin je bil tako hud, da so ga takratne oblasti skrivale pred domačo in tujo javnostjo. Desetletja smo proslavljali samo svetle zmage nad okupatorji in domačimi izdajalci, temne strani revolucionarne zmage pa so bile zamolčane. Velika večina Slovencev o tem ni vedela nič. Dolgo časa je le slutila človeško tragedijo," je povedal Drnovšek.
"Ta zločin ne bremeni številnih partizanov, ki so se hrabro borili proti okupatorju in plačali s svojim življenjem. Ta zločin prav tako ne bremeni večine ljudi, komunistov, ki so si želeli bolj pravične družbene ureditve. Bremeni pa revolucionarne voditelje, ki so brez vesti bili pripravljeni pobiti na tisoče ljudi, ne glede na njihovo dejansko krivdo," je dejal.
Park Teharje stal pol milijarde
V spominskem parku Teharje je 10. oktobra 2004 takratni predsednik DZ Feri Horvat odkril osrednji spomenik zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Po besedah predsednika takratne komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč Petra Kovačiča Peršina spomenik, ki ga upravlja ministrstvo za kulturo, vrača dostojanstvo vsem zamolčanim žrtvam. "Spomenik, ki je zgrajen iz kripte, prezbiterija, steze tišine in sarkofaga, vrača ime vsem teharskim žrtvam, nas navdihuje z globoko mislijo o smiselnosti naše narodne zgodovine," je ob otvoritvi spomenika poudaril Kovačič.
V skladu z ustanovnim aktom je bila komisija za reševanje vprašanja prikritih grobišč lani po 11 letih delovanja razpuščena, država pa je prevzela vodenje ostalih aktivnosti v zvezi z odkrivanjem in obeleževanjem grobišč.
Vrednost ureditve spominskega parka Teharje in postavitev spomenika, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič, je znašala okrog 500 milijonov tolarjev. To je največji tovrstni spomenik v Sloveniji, slovenska vlada pa ga je razglasila za kulturni spomenik državnega pomena prve kategorije.
Arhitekturna zasnova ureditve spominskega parka je zamišljena kot kompleksna glasbena kompozicija z osnovnimi motivi, ki se med seboj prepletajo in stiskajo k osrednjemu doživetju. Park spomina tako sestavljajo taborišče, ki je po Mušičevem mnenju med odlagališča odpadkov vrinjena zadnja sled tragične resnice ter je temeljni in najdragocenejši motiv. Steza tišine je privzdignjena brv, ki vodi "prek tal groze, tesnobe in smrti" do preostalega dela taborišča. Na severni strani taborišča park odpira vhodni portal s kapelico Kristusovega bičanja. Osrednje spominsko obeležje je odmaknjeno postavljeno na vzpenjajoči se južni strani taborišča. Posamezne dele parka, od vhodnega portala do osrednjega spominskega obeležja, povezuje pot spomina.
V Teharjah so med drugo svetovno vojno leta 1943 Nemci za predvojaško vzgojo zgradili vojaško taborišče za približno 500 ljudi, ki je obsegalo šest stanovanjskih in približno deset pripadajočih funkcionalnih barak. Ob koncu vojne so imeli Nemci tam zaprte ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja, po koncu vojne pa je bilo taborišče krajši čas opuščeno.
Po navedbah Enciklopedije Slovenije je v njem sredi maja 1945 nova oblast organizirala kazensko taborišče, v katerega so bili internirani v glavnem civilni priporniki (1170), v začetku junija pa tudi s Koroške vrnjeni domobranci. Številne so kmalu usmrtili, od preživelih pa so avgusta okoli 400 mladoletnikov izpustili, del preselili v jetnišnico Celje in izločili ženske. Po drugih navedbah naj bi bil konec maja 1945 v taborišče pripeljan še Rupnikov bataljon. Skupaj naj bi bilo v Teharje pripeljanih približno 5000 domobrancev, čeprav se številke razlikujejo. Poleti leta 1946 je taborišče postalo delovno, do oktobra istega leta pa je kazen prestajalo 1385 taboriščnikov.
