Spolno nasilje kot družbeni problem

Eden izmed razlogov tiči tudi v zgodovinski gesti Sigmunda Freuda, o kateri se malo govori: Poleg tragedije za posameznika in neustreznega odziva družbe, ki naj bi sankcionirala spolno nasilje, je Freudova gesta močno vplivala tudi na stroko, ki podobno kot oče psihoanalize najprej podvomi v izjave žrtve, nato pa išče način, da zmanjša težo nasilnega dejanja ali pa to dejanje celo upravičuje.

Freud je v svoji zgodnji teoriji iz leta 1896 ugotovil, da večino nevroz pri odraslih pacientih povzročajo t. i. zapeljevanja v otroštvu ali z drugimi besedami – spolne zlorabe v otroštvu, največkrat s strani očeta ali druge bližnje osebe, ne glede na spol žrtve. Prepričan je bil, da se za histerijo in nevrozo pri odraslih pacientih skrivajo spolne zlorabe, kar je bilo za takratno viktorijansko družbo nesprejemljivo razkritje, saj so bili mnogi ugledni moški obtoženi spolnih napadov, posilstev in zlorab, predvsem žensk in otrok obeh spolov. V pismu Wilhelmu Fliessu je Freud celo zapisal: "Na žalost je bil moj lastni oče eden takšnih perverznežev in je odgovoren za histerijo pri mojem bratu (čigar simptomi so identifikacije) in pri nekaj mlajših sestrah." V pismu Freud ni zapisal, da tudi sam trpi za nevrozo in kasneje se je pojavila domneva, da je bil tako kot njegovi brat in sestre tudi sam žrtev spolnega nasilja s strani očeta. Že samo pogovor o očetu ali očetovski vlogi mu je namreč večkrat povzročil omedlevico, kar pa se je zgodilo tudi na enem izmed kongresov. Carl Jung, tesen Freudov sodelavec, je bil tedaj priča nekaj Freudovim nevrotičnim epizodam in kmalu je sprevidel, da "niti Freud niti njegovi učenci niso mogli razumeti, kaj pomeni za teorijo in prakso psihoanalize, če niti mojster ni opravil s svojo lastno nevrozo".

 V kolikor bi Freud naslovil svojo nevrozo, bi delno lahko potrdil svojo zgodnjo teorijo, posloviti pa bi se moral od svoje kariere. Otroške žrtve spolne zlorabe so bile tedaj namreč smatrane za nečiste, izprijene in so bile potrebne reforme, za ta namen pa so bile nameščene v specializirane prevzgojne domove. Mnogi menijo, da je Freud svoje osebne ambicije in avtoriteto postavil nad resnico in svojo zgodnjo teorijo je nenadno in nepričakovano zavrnil. K temu so botrovali tudi pritiski kolegov, ki so mu grozili s poklicno izolacijo in ga opozarjali, da so njegove, sicer z dokazi podprte ugotovitve, popolnoma nezaslišane. Kuhn pravi, da uradna znanost določene dobe pogosto zatre temeljne novosti, ker nujno spodjedajo njena osnovna načela, in Freud je s svojo zgodnjo teorijo neposredno naslovil in razgalil prikrite podlosti takratne patriarhalne družbe z vsemi njenimi posledicami. Vendar če je želel v takratni družbi uspeti, je moral svojo teorijo opustiti in to je tudi storil. Zavestno je začel ponarejati poročila o delu s pacienti, prav tako pa naj bi nevrotične pacientke prepričeval in spodbujal k temu, da so svoja pričevanja o spolnih zlorabah dojemale in izražale kot izmišljene fantazije.

Na podoben način se je Freud odzval tudi na pismo učenca in prijatelja Carla Junga, ki mu je zaupal, da je bil kot otrok žrtev spolnega napada starejšega moškega. V pismu je zapisal: "Kot deček sem bil žrtev spolnega napada moškega, ki sem ga nekoč častil. /.../ Zato se bojim vašega odziva. Prav tako se bojim vašega odziva, ko govorim o svojih intimnih zadevah. /.../ Mislim, da vam dolgujem to razlago. Tega vam raje ne bi povedal."

 Freudov odziv na Jungovo izpoved je bil presenetljiv in popolnoma neustrezen. Odgovoril mu je: "To so izmišljene fantazije. Otroci si radi izmišljajo takšne reči. Pozabi na to."

Po zavrnitvi svoje zgodnje teorije in na podlagi stališča o izmišljenih otroških fantazijah je Freud začel razvijati tudi idejo o značilnem ženskem Ojdipovem kompleksu, na podlagi katerega je trdil, da si ženske izmišljajo spolne zlorabe.

Značilen primer je bila pisateljica Virginia Woolf, ki je svojo spolno zlorabo skrivala pred svetom. Staršem si ni upala povedati o zlorabi, saj od njih ni pričakovala podpore. Zaradi težkega bremena se je vse življenje spopadala s hudimi depresijami in upala je, da bo s pisanjem lahko ublažila svojo rano in se rešila travme iz otroštva. Leta 1941 je naredila samomor, po branju Freudove teorije je namreč začela dvomiti o pristnosti svojih spominov in upoštevaje Freuda si je prizadevala gledati človeško vedenje ne več kot logično posledico otroških spominov, temveč kot rezultat nagonov, fantazij in želja. Dobro je vedela, kaj se ji je zgodilo, po drugi strani pa si je želela kot vsaka žrtev spolnega nasilja, da to ne bi bilo res. Sprejela je Freudovo teorijo in s tem žrtvovala svojo resnico: Zlorabo je začela dojemati kot plod njene domišljije, pričela je idealizirati svoje otroštvo in družino, na koncu pa je naredila samomor. To seveda ne pomeni, da je Freud odgovoren za njen samomor, temveč kaže na možne širše posledice uveljavljenih znanstvenih teorij.

Freud je s svojo zgodnjo teorijo močno vplival tudi na smer razvoja psihiatrije in predvsem na pripravljenost žrtev, da spregovorijo o spolnem nasilju. Ko je Freud opustil svojo prvotno teorijo, se je stopnja samomorov med pacienti precej povečala. Izkušnje spolnih zlorab namreč močno vplivajo na občutek lastne vrednosti, samopodobe in splošnega odnosa do življenja. V primeru da žrtev, ki o svoji zlorabi spregovori, ni slišana, je zavrnjena ali pa celo obtožena, da je sama kriva za to, doživi dvojno zlorabo, ki še bolj poglobi prvotno travmo in stisko. Freud je s svojo gesto močno vplival tudi na stroko, ki danes še vedno ohranja prakso dvoma v izjavo žrtve, ki mora prepričevati odločevalce (psihiatre, psihologe, organe pregona, odgovorne na delovnih mestih ...) in bližnje, da se je zloraba sploh zgodila. S takšnim odnosom do žrtve se sistemsko ščiti storilce in zato nas ne sme čuditi črna statistika, po kateri je v Sloveniji že vsak peti otrok žrtev spolne zlorabe, več kot 60 odstotkov vseh odraslih, ki so bili kot otroci zlorabljeni, pa v odrasli dobi ponovno doživi zlorabo. Weiss in Gellé poudarjata, da odrasla žrtev ni nekdanja žrtev, temveč je še vedno pod storilčevim nadzorom – tudi če so se spolni prestopki in nasilje že zdavnaj končali in nima več stikov s storilcem ali je ta že umrl. Notranji nadzor nad dojemanjem, občutenjem in mišljenjem žrtve se nadaljuje – zloraba je prisotna, vse dokler ni ustrezno naslovljena in zdravljena.

Če želimo delovati za spremembo, moramo poznati svojo pozicijo, pravi Bell Hooks. Kot družba se moramo soočiti z dejstvom, da spolno nasilje ni zgolj stvar dveh ali več posameznikov, temveč je širši družbeno-politični problem, ki ga je nujno potrebno ustrezno nasloviti, saj se v nasprotnem primeru število žrtev in storilcev le še povečuje. Dinamika travme nas namreč uči, da ljudje v odrasli dobi (zavestno ali nezavedno) ponavljajo vzorce iz otroštva, s tem pa se ponavljajo tudi okoliščine zlorabe in nasilja. Začaran krog zlorab je tako sklenjen, vse dokler se tako žrtve kot tudi storilci ne soočijo z lastno travmo, pri čemer pa je nujno potrebno poudariti, da je storilec (nekoč) tudi sam (bil) žrtev in to je eden izmed ključnih problemov, ki bi ga kot družba nujno morali nasloviti.