Splezal je na vagon in zagorel

Danes je Mislav Gverić star 46 let. Na nesrečo ga spominjajo le še brazgotine, razen tega nima bolečin, pravi, da ima lepo življenje, in prepričan je, da mu je to omogočilo naše zdravstveno osebje. Na pobudo ekipe Sveta na Kanalu A je Mislav obiskal zdravnike in medicinske sestre, ki so ga takrat rešili, in svojo zgodbo opisal za rubriko Vaš svet. "Moj prijatelj je prvi splezal na vagon in njemu ni bilo na srečo nič. Jaz pa sem vstopil v električni krog, ga zaprl. Kadar skozi telo steče tako visoka električna napetost, se telo najpogosteje vžge. Začel sem goreti, mojemu prijatelju Petru je uspelo, da me je pogasil. Nato so na pomoč že pritekli sosedje, kajti to je bil glasen pok, tako da je vsa četrt slišala, čutila in videla blisk," opisuje dogajanje na tisti prijeten pomladni dan, ki je dišal po poletju. 

Električni vodi nad vagoni imajo okoli 25 tisoč voltov napetosti, jakost toka pri kratkem stiku pa doseže več tisoč amperov. Mislav se na tisti četrtek, 4. junija 1992, sploh ni dotaknil voda – pri tako visoki napetosti je nevarno območje v premeru dveh metrov. "Udara se ne spomnim, verjetno se možgani s tem ubranijo pred bolečino in šokom. Prvi trenutek, ki se ga spomnim, je, da oče in mama stojita pred mano, nekaj gledata, jaz pa si mislim: 'Kaj je zdaj, zakaj sta moja starša tukaj.' Nato je že prišel rešilec in odpeljali so me v otroško Klaićevo bolnišnico," brska po svojem spominu. Takrat je na Hrvaškem divjala vojna, zato v Zagrebu ni bilo nobenih aparatur, nobenih strokovnjakov, ki bi mu lahko pomagali, vse je bilo na fronti. Štiri dni po nesreči so ga, še vedno življenjsko ogroženega, premestili v ljubljanski UKC.

Vodja oddelka za opekline na UKC Ljubljana asist. dr. Albin Stritar je specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske ter splošne kirurgije; zdaj je že sveže pečeni upokojenec, med Mislavovim obiskom ga je čakalo le še nekaj delovnih dni. Leta 1992 je bil mladi zdravnik, leto po opravljenem specialističnem izpitu, in Mislava se še dobro spomni. "Takoj je bila vtirjena intenzivna in pediatrična terapija, začeli smo se posvetovati, kaj je za operirati in kaj ne. Takoj smo šli v operativne posege, s katerimi smo odstranjevali mrtvino in jo nadomeščali z mehkimi tkivi – tak je postopek pri tako hudih opeklinah," pripoveduje kirurg. Mislav je na začetku preživel sedem operacij, potem pa še dve ali tri, niti sam se točno ne spomni. Njegovo življenje je kakšen mesec viselo na nitki, dobil je sepso, začeli so mu odpovedovati organi, priključili so ga na respirator. 

Bolečine so bile neznosne, pravi, spomni se le zadnjih dveh ali treh tednov v bolnišnici, vse drugo je zavito v meglo. Zdravniki so opravili pomembno delo pri reševanju 75 odstotkov njegovega opečenega telesa, a njegovo dušo so reševale medicinske sestre. "Bile ste mi kot druge mame. Spomnim se, da sem vas klical teta, vse ste bile tete," ob ponovnem snidenju pripoveduje Darji Dželilović Pretnar in Jelki Žerovnik, ki sta bili med medicinskimi sestrami, ki sta skrbeli zanj. V tistem času je opeklinski oddelek doživljal preobrazbo iz zaprtega v odprti oddelek, kar pomeni, da pacienti kljub strahu pred okužbo niso bili več v popolni izolaciji, pač pa so bili dovoljeni obiski. "Moja mama je bila vedno tu, ona je živela v Ljubljani ta mesec in pol, dva meseca, kolikor časa je to trajalo. Bila je oblečena v varovalna oblačila, pokrita z masko, ampak vsaj ob meni je bila," pravi.

Na okenski šipi sobe številka pet, v kateri je preležal dolge dneve in noči, je še vedno nalepka kužka, ki mu je takrat krajšala dneve. Na hodniku pokrita stoji postelja z mrežastim ležiščem, kakršno so takrat uporabljali za nego opečenih bolnikov. A Mislav ob obisku kljub temu ne čuti tesnobe, žalosti, pač pa zgolj hvaležnost in srečo. "Zadovoljen sem, okoli sebe imam čudovite ljudi. Fizične posledice so le brazgotine. Potreboval sem nekaj časa, da sem se naučil, da mi niti to ne more preprečiti nadaljnjega življenja, razvoja, ljubezni in sreče," pripoveduje. Kot računovodja je zaposlen v psihiatrični kliniki, njegova velika ljubezen pa je glasba – kitaro igra v več zagrebških bendih.

Zaveda se, da je bilo plezanje na vagon nepremišljeno in neumno ravnanje. Nikomur ne privošči tako zahtevnega telesnega, predvsem pa duševnega okrevanja. "Takrat se ni prav veliko pozornosti dajalo čustvom. Vsi smo hoteli to čim prej pozabiti. Seveda, to je naravno in logično. A v času odraščanja travme nastajajo, tudi če jih potiskate pod površje, v globino, bodo prej ko slej prišle na plano na tak ali drugačen način," pravi. Ko zdaj kot odrasel moški gleda mlade, kaj vse so pripravljeni narediti za všečke na družbenih omrežjih, ga zmrazi. In doda: če bom s svojo zgodbo vsaj enemu otroku preprečil, da spleza na vlak in naredi selfi, je moj cilj dosežen.