Spletna 'avtobus demokracija': strankarski jurišniki gredo v komentarjih na nož

V času okrog volitev smo v obdobju, ko pod vsemi članki, ki so vsaj posredno povezani s politiko, mrgoli komentarjev, povezanih s političnimi akterji, strankami in idejami, ki jih, vsaj na ideološki ravni, kandidati in stranke zastopajo. "Moderatorji imamo pred volitvami vselej več dela kot običajno," pravi eden od moderatorjev naše spletne strani. V predvolilnem času ti namreč zaznavajo večje število na novo registriranih uporabnikov, veliko 'mirujočih' komentatorjev pa se tik pred volitvami znova aktivira.

"V tem času zaznamo številne uporabnike, ki si za uporabniško ime izberejo celo ime stranke ali njen slogan ter za avatar uporabijo logotip stranke ali fotografijo kandidata. Nekateri od njih so na forumu ves dan in nenehno objavljajo iste komentarje." Kot opažajo moderatorji strani 24ur.com, še posebej pestro postane ob dnevih, ko na dan privre kakšna politična afera, povezana z določeno stranko ali kandidatom.

Brezhiben ustroj verige poveljevanja

Nekdanja članica največje opozicijske stranke SDS nam je v pogovoru razkrila podrobnosti delovanja verige poveljevanja v komentatorski vojski. "Navodila za komentiranje prihajajo s sedeža stranke v Ljubljani, in sicer na lokalni izvršilni odbor, kjer nato ukaze posredujejo članom, ki so zadolženi za komentiranje," pojasnjuje in dodaja, da je bilo v njihovem lokalnem odboru aktivnih do deset komentatorjev, ki so morali biti ob izrednih dogodkih stranki na voljo tudi med delovnim časom. "Če je bil tak ukaz, si moral spustiti lopato in komentirati," pripoveduje.

"Dobili smo neposredna navodila. Razdelili so nam področja delovanja. Nekdo je moral na Facebook, drugi na 24ur, tretji na Dnevnik itd. Naš cilj je bil predvsem 'zakuriti' debato in povzročiti, da se o stranki govori." Kot nam je zaupala, komentatorji resničnosti argumentov, ki jim jih prek vodij lokalnih odborov posredujejo iz Ljubljane, ne preverjajo, temveč jih reproducirajo dalje.

"Informacije smo dobivali izključno od predsednika lokalnega odbora, z Ljubljano nismo imeli stikov. Če si trditve preverjal in ugotovil, da ne držijo, so lahko sledili disciplinski ukrepi," razkriva sogovornica, ki omenja več takšnih primerov. "Član stranke je v času vstaj všečkal in komentiral eno od objav vstajnikov, saj se je po njegovem mnenju skladala z vrednotami, ki jih zastopa njegova stranka. Toda doletela ga je izključitev, saj bi se o komentarju s svojega Facebook profila moral posvetovati s predsednikom odbora."

Raztrgati sovražnike stranke

Opažanja in ugotovitve naših moderatorjev potrjujejo izjave nekdanjih spletnih vojakov. "Aktivnosti komentatorjev se povečajo pred volitvami, sicer jih je veliko manj oziroma se njihova množičnost dvigne takrat, ko izbruhne kakšna afera in je treba braniti ali napasti člana stranke," pove nekdanja članica SDS. "Dobili smo navodila, da se je treba aktivirati in nekaj narediti za zaščito stranke ali posameznika. Nasprotnike, ki so ogrožali izid stranke, je bilo treba diskreditirati. Ni pomembno, ali si dober ali slab. Ti si sovražnik, in ker ti kaže dobro, te je treba raztrgati. Gre se na nož." Ker je stranka organizirana po lokalnih odborih, se člani lotevajo predvsem komentiranja lokalnih tem, "kjer nasprotnike poznaš in greš lahko na osebno raven".  

Dobro organiziranost spletne armade stranke SDS si gre morda pojasniti s prepričanjem, da mediji niso na njihovi strani, pravi sogovornica.

"V SDS je vedno veljalo pravilo, da mediji niso naši, da so kupljeni in da nas bodo uničili. Ker ne poročajo realno oziroma to počno po navodilu druge strani. Naše edino orožje pa je, da tam, kjer lahko sami komentiramo, orodje vzamemo v svoje roke in s komentarji uravnotežimo prispevek."

Kot pojasnjuje, gre večinoma za ljudi, ki so stranki predani z umom in srcem in ki komentiranje sprejemajo kot dolžnost pri uveljavljanju svoje oz. strankine resnice. Za svoje delo ne prejemajo plačila. V tem SDS komentatorji niso osamljeni, saj so – kot so nam potrdili nekdanji člani SD, SMC in Levice – pri drugih strankah okoliščine zelo podobne in komentatorji za svoje vztrajno in predano delo, razen pohvale in morda priložnosti za napredovanje, ne dobijo ničesar, "tudi za kavo ne".

Glede na odgovore nekdanjih članov drugih strank, ki so prav tako sodelovali v 'spletnem vojskovanju', je pri njih mogoče opaziti slabšo organiziranost in manjšo množičnost. "V stranki so ljudje, ki prebirajo vse komentarje na spletnih straneh. Večinoma se nato lotevajo odgovarjanja na napade, po potrebi pa angažirajo tudi druge člane stranke," politiko spletnega komentiranja v stranki SMC razkriva njen nekdanji član. "Čeprav tega nisem opazil sam, je do mene večkrat prišla informacija, da so nekateri vidnejši člani stranke z lažnih profilov pisali komentarje proti sebi in nato na njih odgovarjali. Na ta način so se najbrž poskušali bralcem komentarjev predstaviti kot osebe z dostojanstvom in integriteto."

Če sklepamo po pričevanju sogovornikov – nekdanjih in zdajšnjih članov stranke, so pri SD organizacijo komentatorske vojske začeli precej pozno. Odpadniki, ki so stranko zapustili pred letom 2014, omenjajo le spletne ankete in telefonska glasovanja, medtem ko novejši člani povedo, da komentiranje poteka bolj kampanjsko in da prošnje in ukaze za udeležitev v razpravah prejemajo prek SMS sporočil ali elektronske pošte.

Vsi sogovorniki so tudi potrdili, da komentatorji upravljajo z več uporabniškimi računi in spletnimi profili. Tehnike komentiranja se pri tem od stranke do stranke bistveno ne razlikujejo. Komentatorji skušajo ustvariti vtis, da gre za več uporabnikov tako, da pri posredovanju istega sporočila "obračajo stavke".

Več notranjih spopadov kot ideološkega boja

Kljub morda drugačnemu vtisu so po besedah sogovornikov napadi strankarskih spletnih komentatorjev bolj usmerjeni proti članom lastne stranke kot proti drugim političnim nasprotnikom. Gre predvsem za notranje boje, kjer se akterji potegujejo za višja mesta v stranki ali boljši položaj na volilnih listah. "Tovrstnih komentarjev je bilo najmanj toliko kot napadov na druge," nam pove nekdanji član SMC. Znotraj strank je namreč vedno več taborov, ki med seboj tekmujejo za večji vpliv in boljše položaje.

"Vedno gre za to, kdo je močnejši, in zaradi tega največje sovražnike najdemo znotraj strank," pojasnjuje sogovornica z izkušnjami iz stranke SDS. "Ko nam je kazalo najbolje in je bilo treba stopiti skupaj, je ven prišlo pranje umazanega perila." Po navadi je šlo za zelo osebne zgodbe, njihovo plasiranje v javnost prek komentarjev pa je klasičen primer osebne diskreditacije. "Diskreditacija in znotrajstrankarski boj imata prednost pred ideološkim bojem. Zaradi takšne prakse na koncu najbolj trpi stranka, katere kandidati na koncu niso izvoljeni," meni nekdaj aktivna spletna komentatorka. 

Primer Mesojedec
"Glede na to, da so uporabniki na našem spletnem portalu anonimni, ne bi bili presenečeni, če bi komentarje pisali celo sami kandidati ali člani strank," meni moderatorka Špela, katere ugibanja se vsaj v enem primeru kažejo kot upravičena. Morda najbolj znan primer sovražnega komentiranja in internega obračunavanja je napad nekdanjega poslanca SDS Ivana Grilla na nekdanjega strankarskega kolega Silva Mesojedca leta 2011. Grill je pod psevdonimom Padalec na spletni strani Dolenjskega lista spisal komentar, v katerem je žalil Mesojedca. Kot so v forenzični preiskavi ugotovili izvedenci za računalništvo, so komentarji z isto vsebino prišli z več naslovov, med drugim iz novomeške knjižnice, zdravstvenega doma ter Grillove pisarne v državnem zboru.

Grill je zanikal avtorstvo komentarja in trdil, da ni imel motiva za žaljenje Mesojedca, saj naj ne bi bila v sporu, kar se je izkazalo za neresnično. Poleg tega je dejal, da si je poslansko pisarno delil z drugimi in da jo je obiskalo veliko ljudi. Nadzora nad gibanjem v pisarni tako ni bilo, torej je mogoče, da bi nekdo zlorabil njegov računalnik. To možnost sta obe sodišči zaradi mnogih drugih dokazov in motiva, ki ga je imel Grill, izključili.

Reguliranje spletnih mitingov resnice

Pri tem se postavlja vprašanje, ali gre za zlorabo demokratične norme, svobode govora, kot je komentiranje pod članki. "Dokler je pogovor med uporabniki na kulturnem nivoju, ni moteče, težava nastane, ko pogovor preraste na osebno raven in se začne žaljenje," pojasnjuje naša moderatorka Špela. Nemalokrat se zgodi, da je moderator 'prisiljen' blokirati uporabnika, ki se zna hitro znova registrira in nadaljuje komentiranje v "svojem" slogu.

Z nekaj zgodovinskega spomina je mogoče potegniti nekatere vzporednice med aktiviranjem članstva stranke za dosego političnih ciljev in mitingi resnice, ki so se v nekdanji državi odvijali konec osemdesetih let. T. i. "avtobus demokracija" deluje tudi na spletu, le da tisti, ki jih na miting dostavijo po navodilih z vrha, ne dobijo ne sendviča ne jogurta in "tudi za kavo ne".