Sodobna družba: otroci v pravljici najbolj občudujejo prevaranta

Preteklo sredo, na mednarodni dan miru, je v Cankarjevem domu potekala okrogla miza na temo čuječnosti. Dogodek z naslovom "Kako narediti svet prijazen kraj?" je organiziralo Društvo za razvijanje čuječnosti, med posebno izbranimi govorci pa so bili raziskovalka indijskih jezikov, filozofije in religije Tamara Ditrich, fizik, znanstvenik, umetnik, filozof in izumitelj Andrej Detela in antropolog Dan Podjed.

Naslov tokratne okrogle mize je izhajal iz misli Alberta Einsteina, v kateri je pojasnil, kako naša notranja naravnanost vpliva na naše delovanje in kako s tem posledično krojimo svet. Govorci so se osredotočili na njegovo vprašanje, ki ga je označil za najpomembnejše vprašanje, s katerim se človeštvo sooča, torej "Je vesolje prijazen kraj?". Glede na to, da je dogodek organiziralo prav Društvo za razvijanje čuječnosti, so pozornost namenili tudi temu pojmu, ki se grobo definira kot drža navzočnosti, prisotnosti v trenutku z odprtostjo.

"Ko sebi zmanjšujemo trpljenje, ga zmanjšujemo tudi drugim"

"Čuječnost je bila v stari Indiji, od koder izvira, vedno le ena komponenta celostnega pristopa do življenja, ki ima namen, da zmanjša človeško trpljenje," pravi Ditrichova, ki pojasnjuje, da ko sebi zmanjšujemo trpljenje, ga zmanjšujemo tudi drugim. "Osnovna indijska predpostavka je, da posameznik kot ločena enota ne obstaja, ampak smo vsi ljudje del ogromnega stalno spreminjajočega se procesa. Iluzija, da smo ločeni od narave in da lahko vse kontroliramo, je vir trpljenja."

"Pot do tega, kako se lahko človek osvobodi nepotrebnega trpljenja, je kompleksna in holistična. Pomembno je, da ustvarjamo takšne okoliščine, da bo lažje kultivirati stanja, ki so bolj prijazna in manj trpeča," pravi. A da bi to zares dojeli in ponotranjili, da bi torej prišlo do notranje transformacije, je pomembno ogromno svari. "Predvsem to, kako živimo, s kom se družimo, kaj razmišljamo, kakšne misli imamo, kaj razmišljamo, kakšne stvari beremo, kako preživljamo dan, kako govorimo z drugimi, tudi kakšno delo opravljamo. Ali je naše delo etično. Ogromno je poklicev, ki povzročajo trpljenje," je prepričana. 

Kot je pojasnila, je merilo to, ali s svojim delovanjem, svojimi mislimi in besedami povečujemo trpljenje ali ne. Na poti, po kateri naj bi šli, pa naj bi se prav etična presoja vse bolj izostrila. Ne gre za moralna pravila, ampak za globok uvid, da ko smo naklonjeni, naše obnašanje ne bo uničevalno. 

"Živimo v kapitalistični družbi, ki je v sami osnovi neetična"

"Velik problem je, da živimo v kapitalistični družbi, ki je v sami osnovi neetična, ker skuša izkoriščati naravo in sočloveka," pravi Ditrichova. Čuječnost je definirala kot etično pozornost, v sklopu katere se zavedamo, kaj mislimo, kaj čutimo, kako uporabljamo telo, a z razumevanjem, ali so ta stanja etična ali ne. "Ko imamo neko misel, smo tako sposobni presoditi, če ta izvira iz strahu ali pa na primer pohlepa, jeze. In ko razumemo, iz kje misel prihaja, razumemo tudi, zakaj povzroča nemir, posledično pa lahko to tudi spremenimo," je pojasnila. 

Doktorica medicine in specialistka otroške psihiatrije Anica Mikuš Kos se okrogle mize zaradi bolezni sicer ni mogla udeležiti, je pa njeno sporočilo udeležencem predala povezovalka Tina Košir. Podobno kot Ditrichova je tudi Mikuš Kosova poudarila, da je današnji svet usmerjen v promocijo posameznika, kjer se vse vrti samo okoli sebe - okoli samozavesti, samopodobe, samozaupanja. Takšen način razmišljanja spodbuja neoliberalizem s svojimi vrednotami. 

"Res živimo v dobi jaza," je poudaril tudi Podjed in dodal, da je to razvidno že z naprav, ki jih uporabljamo - iphone, ipad, ipod. Kot ključen izum, ki je spremenil človeštvo, je izpostavil sprednjo kamero na telefonu. "Ko je sodobni homo sapiens zagledal svojo podobo na zaslonu in bil tako očaran sam nad sabo, da je to moral deliti z drugimi," je dejal in spomnil, da je bil telefon s sprednjo kamero izumljen leta 2003. 

Zaskrbljujoča analiza: otroci bolj občudujejo prevaranta kot iskrenega otroka

Sogovornikom se je zaskrbljujoča zdela tudi analiza odziva otrok na literaturo, saj je ta pokazala, kako močno se spreminjajo vrednote v družbi. Otrokom so prebrali pravljico Cesarjeva nova oblačila in jih vprašali, kdo jim je bil v pravljici najbolj všeč. Pred dobrim desetletjem so otroci za najljubšega junaka izbrali prav otroke, ker so bili otroci tisti, ki so bili iskreni in po resnici povedali, da je cesar pravzaprav gol. V današnji generaciji pa so otroci kot tista, ki ju najbolj občudujejo, izpostavili krojača, ki sta se najbolj znašla in cesarja pretentala, da sta mu napravila čudovita oblačila, čeprav mu jih v resnici nista. 

Raziskavo je prebral tudi Detela, ki pravi, da je žalostno, da otroci občudujejo krojača, ki sta "iznajdljiva, uspešna in učinkovita, ker veliko zaslužita". "Če občudujemo otroka, ki je na koncu pravljice zaklical, da je cesar gol, nam je všeč iskrenost in nekdo, ki stvari vidi takšne, kot res so. Če pa občudujemo lumpa, potem pa gledamo na neko površino, nekaj narejenega. Onadva sta ustvarila umetno resničnost, ki pa je ne smemo občudovati, ker se iz nje vedno težje izklopimo," je povedal in poudaril, da bi morali na svet gledati z iskrenimi otroškimi očmi. Gre za pogled skozi oči nekoga, ki še ni zaznamovan s predpostavkami, ki jih družba vsiljuje s svojimi interesi. Dodal je, da kapitalistična družba poudarja tekmovalnost, učinkovitost in končne rezultate, ne upošteva pa poti do teh končnih rezultatov in stranskih učinkov, ki jih je ogromno.

Pa odnos do narave? Kač se ne bojijo, ker so te zgolj pripomoček za fotografiranje

Spremenil se je tudi odnos otrok do narave. Ena od zaposlenih, ki pripravlja program za spoznavanje otrok z živalmi, je namreč izpostavila, da se je pred desetimi leti večina otrok bala dotakniti kač, ostali pa so se jih dotaknili z mešanico občutka radovednosti in spoštovanja. Danes nihče v skupini ne reče, da se boji kače, vsi bi radi z njo naredili selfi. Žival je tako na nek način postala orodje, nekaj, da si dam okoli vratu in naredim selfi. Tudi narava je tako postala nekakšna kulisa za naše poziranje. 

Da del populacije res zgublja stik z naravo, zlasti tisti, ki odraščajo v mestnem okolju, se je strinjal Detela. "Tudi če gredo ven, je vse načrtovano. Starši otrokom povejo, kje naj se gibajo, cele popoldneve jih vozijo po različnih dejavnostih, posledično pa otroci ne raziskujejo več sami," je menil. Na ta način otroci nimajo več neposrednega stika z naravo. Vse več je tudi oddaj o naravi, a opazovanje afriških živali na zaslonu ni enako kot opazovanje npr. veveric v gozdu. "Potreben je celostni stik z naravo, ne pa doživljanje narave prek dirigiranih vsebin," je poudaril.

Ditrichova je dodala, da smo zapadli v strašni val neoliberalizma in globalnega pohlepa, ki je zavzel in omamil svet. "Zato je zdaj tudi čas za razmislek, saj bodo morale nove generacije plačati to ceno in mogoče bi se to dalo preprečiti, zato je dobro, da govorimo tudi o primerih dobrih praks," je povedala.

Primeri dobre prakse: pravljična dežela, kjer namesto BDP kraljuje človekova dobrobit

Govora je bilo tudi o kraljevini Butan, ki še vedno ohranja veliko živost budističnih pogledov. Ditrichovi se zdi nujno, da slišimo tudi primere dobrih praks, saj otroke, ki so zdaj še majhni, čaka zelo spremenjeno naravno okolje. "Zato je zelo važno, da začnemo drugače razmišljati in tudi delovati," je odločena. V Butanu je bila večkrat, tam je namreč sodelovala prek izobraževalnega projekta na univerzi. Čeprav, kot pravi, prek turizma in televizije počasi težave prihajajo tudi tja, upa, da bo država še vedno ostala takšna, kot je.

"Butan je edina država na svetu, ki ima negativen ogljični odtis," pravi, saj okolja ne onesnažujejo, med drugim sta tam prepovedana sekanje gozdov in ribolov. Bistveno se ji zdi, da je bila njihova kultura vedno zaprta pred zahodnimi vplivi. Nikoli ni bila kolonizirana in nikoli ni imela tujega kapitala. "Sreča je, da sta zadnja dva kralja to želela tudi zelo zavestno ohraniti, saj sta videla, kaj se je, ko so vrata odprli zahodnemu kapitalu, zgodilo v sosednjih državah, na primer Nepalu," razlaga. 

To, da verjamejo, da je človeško zadovoljstvo bolj pomembno kot bruto domači proizvod, izpostavlja ko eno najpomembnejših značilnosti države in dodaja, da so skozi celo zgodovino države tudi samozadostni. "V skladu s svojo naravo, ki je zelo kompleksna - od džungle pa do strmih gora - so znali vedno krasno preživeti," je povedala o kraljevini, kjer vlada mešanica budizma in starodavnih šamanskih praks. Njihova predpostavka je, da je vse živo - ne le človek, žive so tudi reke in gore. "Zato je prepovedan alpinizem, ker so gore boginje in v boginje ne boš zabijal klinov in jih udarjal," pripoveduje, navdušena nad njihovim izjemnim spoštovanjem do okolja. 

Je tudi ena redkih matriarhalnih družb, kjer se materialne dobrine ne dedujejo po moških, pač pa po ženskah. "Tudi vse male posle vodijo ženske, kar je nenavadno, ker če greste čisto malo nižje, v Indijo, je slika povsem drugačna," je dodala o skromni in sproščeni družbi, kjer vrednote otroci "vsrkajo že z materinim mlekom". Kot dodaja, prek močnega budističnega učenja vsi dobijo tudi informacijo, da je slabo biti pohlepen, da je ego slab. Že od malega imajo v šolah tudi meditacijo in veliko pogovora o vrednotah. 

"Sreče ne boš našel v sebi, našel jo boš ob sebi"

Podjed je predstavil misel, da sreče ni smiselno iskati v sebi, pač pa ob sebi. Po njegovem mnenju smo preobremenjeni z iskanjem sreče v sebi. Opazil je, da je sam bolj srečen, kadar vlaga v odnose in ne v sebe. 

"Vsi smo povezani v skupnosti. Če osrečujemo druge ljudi in če bi celotna družba delovala na tak način, bi bili vsi srečni," je budistično tradicijo opisal Detela. Dodal je, da na primer ni dovolj, da sami sortiramo odpadke ali pazimo na ogljični odtis. "Kapitalistična družba je tako močna, da so potrebne bolj radikalne spremembe, potrebno je ustvariti tako močne nove ideje, da bo 10 odstotkov ljudi, kolikor je potrebno, da pride do večje družbene transformacije, začelo drugače razmišljati," pravi in dodaja, da se številne zahodne države že bližajo tem desetim odstotkom. Sam verjame, da bo do te spremembe prišlo, preden bo svet propadel. 

"Radost je večja, če nekoga razveselimo anonimno"

O dajanju je spregovorila tudi Ditrichova, ki je povedala, da so otroke na vaseh v Šrilanki učili, naj naredijo nekaj dobrega, toda anonimno. Otroke so spodbudili, da so naredili neko velikodušno dejanje, enkrat anonimno, drugič pa tako, da se ve, kaj so naredili. Njihova naloga je bila, da opazujejo, kakšna je razlika v občutku. "Ugotovili so, da je večja radost, če nekoga razveselimo, tisti človek pa ne ve, kdo je to naredil. Takrat občutimo neko posebno veselje," je pojasnila. 

Še en primer razlike v radodarnosti je opisala na primeru darovanja dobrodelnim organizacijam. "Razlika je, če podarimo nekaj, česar ne potrebujemo več, ali pa podarimo najboljše, kar imamo," pravi in dodaja, da je tudi to ena od budističnih idej. Kot pravi, gre za dejanje z izjemno lepoto. Izpostavila je še, da se ljudje rodimo različni, da so nekateri bolj radodarni kot drugi, a da se da tudi to naučiti, gojiti in vzpodbujati. "Tako kot lahko 1000 otrok učimo igrati violino, nekateri bodo naravni talenti, ampak zagotovo pa se bo vsak nekaj naučil," je dodala. 

Osnova za etični razvoj je ljubezniva naklonjenost, ki je zdelo povezana z radodarnostjo, razlaga, saj ko smo v stanju ljubeznive naklonjenosti, smo avtomatično velikodušni. "Ko pa nismo naklonjeni, takrat ko nastopi jaz in kaj je zame dobro, takrat pa radodarnosti ni v nas," pravi. Hkrati stvar deluje tudi v obratni smeri, če bomo delali dobrodelna dejanja, bomo postali bolj naklonjeni, je sklenila. 

"Najvišja oblika ljubezni je prijateljstvo"

Mikuš Kosova, ki je od upokojitve naprej tudi ena vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij, je želela poudariti, da se pogosto premalo zavedamo t.i. naravnih virov pomoči, psihosocialne pomoči v širši družbi. Po njenem mnenju bi bilo nujno treba obuditi pojem človečnosti, večjega sodelovanja in večjega medsebojnega prijateljstva in podpore v družbi, saj so to močni viri duševnega zdravja. 

Na podlagi njene ideje so se sogovorniki osredotočili prav na pojem prijateljstva. "V indijskih jezikih in starih kulturah je bilo veliko pojmov za ljubezen. Od erotične ljubezni, ljubezni do boga, ljubezni do otroka ... toda vsi ti spisi so si enotni v tem, da je najvišja oblika ljubezni prijateljstvo," je dejala Ditrichova in pojasnila, da gre za idejo o tem, kako živeti v odnosu do drugih ljudi. Ljudje smo različni in nekateri so drugim bolj naklonjeni že po naravi, spet drugi se lahko tega priučijo skozi različne, tudi meditacijske prakse. "Ko je naše stanje naklonjeno, ko smo v stanju ljubeznive dobrohotnosti, takrat so naša dejanja, besede in misli avtomatično etične. Takrat ni konflikta glede tega, kaj naj naredim. Konflikt nastane, kadar je odsotnost naklonjenosti," pravi. 

Podjed je medtem izpostavil, da je koncept prijateljstva v današnjem svetu zlorabljen, saj da imamo zaradi družbenih omrežij občutek, da imamo veliko prijateljev, a resnica je daleč od tega. Kot je nedavno povedal tudi v intervjuju za naš portal, danes gojimo veliko šibkih vezi z veliko različnimi ljudi, kar je seveda tudi pomembno, a težava nastane, ko šibkim vezem posvetimo večino svojega budnega časa. Posledično imamo malo krepkih vezi. "Čvrste vezi so tiste, ki družbo držijo skupaj. Za takšne vezi pa si moramo vzeti čas, ki ga dejansko nimamo, ker ga zapravljamo pred ekrani," pravi. 

Raziskave kažejo, da smo v zadnjih 20 letih začeli izgubljati prijatelje, še pravi Podjed. Misli na prave prijatelje, na ljudi, ki jim lahko najbolj zaupamo - tako osebne težave in stiske kot tudi lepe stvari. "Takšnih prijateljev ni več niti pet ali šest, sta dva ali trije. Pa še to počasi izginja, ker enostavno nimamo časa zanje," pravi. "Za prijatelje si je treba čas vzet," je povzel skladbo Andreja Šifrerja. 

Detela je medtem pojasnil, zakaj je pomembno tudi prijateljstvo z naravo. "Narava nas uči, da ni smisel opazovanja sveta to, da potrjujemo svoj lastno individualnost, ampak da res odprto raziskujemo. Da gremo preko nekih naprej zamišljenih oblik, da smo odprti do nečesa, kar nas lahko popolnoma preseneti in je popolnoma drugačno od tistega, kar hočemo videti, in lahko tudi sesuje naša prejšnja prepričanja," pravi. Če ustvarimo ljubeč odnos do vesolja, potem verjamemo, da je vesolje sodelovalno, je povedal in pojasnil, da tudi Einstein verjame v vesolje, v katerem lahko srečno živimo. "Pa ne gre za tisto banalno srečo, ampak za prijeten dom," je sklenil.