Soba pobega, ki nima ne sten ne oken ne vrat

Sobe pobega in sorodna doživetja so v svetu zelo priljubljena, tudi Slovenija ni izjema. V zadnjih 10 letih so t. i. escape roomi zrasli kot gobe po dežju. In po dežju sem se s prijateljico v eno od njih odpravila tudi jaz.

Igra je pol zdravja

Ideja je padla ob kavi. S prijateljico Špelo sva ravno razpravljali, da človek vsake toliko časa potrebuje kakšen pobeg od skrbi in težav. In o tem, da smo odrasli že pozabili, kako je bilo, ko smo bili majhni, in kako je bil svet, zavit v vsakodnevno igro, precej bolj znosen. Veš kaj, ko ljudje odrastejo, velikokrat pozabijo, da igra ni otročja, ampak otroška. In da čudenje, zvedavost in razmišljanje izven okvirjev ne bi smeli biti le domena otrok, sem rekla Špeli med srkanjem dehteče črnine. Obe imava radi gozd in obe znava gledati in videti stvari z očmi, ki se čudijo.

Zaljubljena zver

Izbrali sta si Zaljubljenega zmaja, eno naših najtežjih sob. Ta stavek, ki nama ga je ob dobrodošlici izrekla Barbara Slabanja, ki vodi Zavod Gozdne in je tudi v resnici po profesiji gozdarka, mi ni bil prav nič všeč. In ko sem nase začela vleči dežni plašč in nikakor našla lukenj za roke, sem resno podvomila v uspeh najine misije Ponovna združitev zaljubljenih zmajevskih src.

Gozdni pobeg namreč ni običajna soba pobega. Je takšna brez sten, oken in vrat, odprta za vse vrste vremenskih neprilik in polna presenečenj. Ker točnih pravil, kje začeti in kje končati z reševanjem čud(ež)nih gozdnih preizkušenj, zaprek in šifer, pravzaprav ni.

V prvo resnično gozdno sobo pobega na svetu lahko vstopite le slabih sedem kilometrov iz središča naše prestolnice. Na ravno pravšnjem območju gozda za reševanje skupine od dveh do petih članov je moč doživeti kar devet različnih sob pobega, odvisno, za katero tematiko se odločite in iz katerih starostnih skupin so udeleženci. Cena na skupino je med 70 do 85 evrov.

Igra, ki tudi vzgaja

Idejo o gozdnem pobegu je Barbara Slabanja s še dvema drugima gozdarskima kolegicama dobila pred 10 leti, ko je naše gozdove v svoj smrtonosen primež dobil žled. Grozno je bilo hoditi po gozdu. Pravzaprav smo vanj odhajali ves čas le po trupla, nama je razlagala Barbara, in zato smo kolegice gozdarke razmišljale, da bi lahko izumile kaj bolj zabavnega, kar bi ljudi v gozdu razvedrilo.

Najava en dan prej zaradi priprave je nujna. V gozd namreč prinašajo in odnašajo stvari vedno znova. Ker gozd je treba spoštovati in ga pustiti takšnega, kot je. To mi je bilo pravzaprav pri tej sobi pobega tudi najbolj všeč. Da je to igra, ki gozda ne poškoduje, a se v njem človek kljub temu sprosti, ob tem pa se lahko nauči še spoštovanja. Otroci na koncu vedo, da se v gozdu ne kriči, ne trga, uničuje in s seboj odnese vse, kar vidi, mi je pritrdila Barbara. Res je, šele ko človek odpre oči in čute na pravi način, pride do pravih spoznanj. In nama s prijateljico Špelo je to uspelo. Kako? To pa naj ostane skrivnost zaradi vseh tistih, ki morda načrtujete, da enkrat vseeno pobegnete v gozdno sobo. Morda pa izberete nočni gozdni izziv. Pobeg v mesečini je menda eden najbolj razburljivih!