Smučanje jo stane do 200.000 evrov

"Sem Slovenka, a sem tudi Američanka," pove Lila Lapanja. Ta dvojnost – na eni strani slovenska trma in na drugi ameriška miselnost, da nič ni nemogoče, sta trdna temelja, na katerih gradi svojo smučarsko kariero. Njeno ime se sicer izgovarja 'Lajla', a jo v Sloveniji pogosto kličejo kar tako, kot se ime zapiše, torej Lila. Zase pravi, da ima dva domova: enega čez lužo, pri jezeru Tahoe na skoraj 2000 metrih nadmorske višine, kjer živi z mamo in očetom, drugega pa pri babici in dedku v Zvirčah pri Tržiču, od koder je doma njen oče Vojko, tudi sam nekdanji alpski smučar. Smučanje je bilo tudi Lili malodane položeno v zibelko. Prvič sta jo starša na smuči postavila že pri dveh letih, za veliko noč. "V pirhe smo ji dali bonbone in je tako hodila po smučišču," se spominja njen oče, štiri leta pozneje, pri šestih letih, pa je že prvič tudi tekmovala. V  ameriško reprezentanco se je uvrstila pri 16 letih, njena vrstnica je denimo Mikaela Shiffrin, ki bo letos lovila 100. zmago za svetovni pokal. Lila se je štirikrat prebila do točk svetovnega pokala, štirikrat je slavila zmago v slalomskem seštevku severnoameriškega pokala in se veselila štirih naslovov ameriške prvakinje.

V Slovenijo prihaja že vse od otroštva, prvič sta k babici in dedku z očetom pripotovala, ko je štela leto in pol. Letos bo v svoji sobi pri starih starših v Zvirčah vso zimsko sezono do marca, saj bo prav tam njena baza, kamor se bo vračala po tekmah za evropski in svetovni pokal. In tega se njena babica Dragica Lapanja še kako veseli. "Vsakič, ko se vračam s treninga, me sprašuje, kaj naj mi skuha, ko pridem domov," pove Lila, ki prizna, da jo babica razvaja. In kaj ji najbolj prija? Goveja juha seveda, pa krompir in špinača, piščanec, polnjena paprika ... "To zna že sama pripraviti," jo pohvali babica Dragica ob tem, ko pokaže kuharsko knjigo v obliki fotoknjige, posvečeno Lili, za katero je sama fotografirala cel postopek priprave, manjka le še besedilo. "V Ameriki jem povsem drugačno hrano," pove Lila, ki ne obožuje le tradicionalnih jedi, pač pa tudi hribe. "Takoj, ko prideta sem, se že ozirata po vrhovih, kam bi šla," pove babica. Triglav je kot prava Slovenka osvojila pri 13 letih.         

In poleg družine in prijateljev so prav hribi tisti, ki jih njen oče Vojko Lapanja po 30 letih čez lužo še vedno močno pogreša. Iz Slovenije se je preselil pri 19 letih, ravno v času osamosvojitvene vojne. Ko je moral po vizum v Beograd, kamor se je odpravil kot sopotnik v tovornjaku, so ob cesti že stali ostrostrelci, se spominja nepredvidljivih časov. Pot ga je potem prek Avstralije vodila do kolidža Sierra Nevada ob slikovitem jezeru Tahoe, kjer je štiri leta študiral in za štipendijo smučal. Prej jugoslovanski reprezentant je za samostojno Slovenijo nastopil le enkrat, novembra 1991 v Park Cityju. V četrtem letniku pa se je zgodilo – življenje. Z ženo Margie, Američanko, se jima je rodila Lila. Je zato končal kariero? "Delno zaradi nje, delno pa nisem videl možnosti, da bi se s celo družino preselil v Evropo in tukaj naprej smučal," se spominja.

Je pa bil oče Vojko Lapanja Lilin vzornik in prvi trener, pa tudi mentor, ki je ob njej že vso njeno kariero, sodeluje tudi z njenimi sedanjimi trenerji, saj jo kot športnico in kot osebo pozna bolj kot kdorkoli drug. Na drugi strani ji mama Margie pomaga pri organizaciji, logistiki in iskanju sponzorjev, saj mora že sedem let, vse odkar ni v ameriški reprezentanci, vse stroške kriti sama. "Samo zase na sezono potrebujem 50.000 evrov. Potem je tu še trener, pa oče in vse ostalo. Za dobre priprave za nastope v svetovnem in evropskem pokalu potrebujem od 150.000 do 200.000 evrov." Še sama ne ve, kako ji uspe vsako leto zbrati toliko denarja. "Proti koncu sezone me pogosto skrbi, ali bom imela dovolj," je odkrita in doda: "Včasih molim, bog, zdaj mi pa malo pomagaj."

Cilj letošnje sezone je, da se čim pogosteje uvršča med prvo trideseterico v svetovnem pokalu, vrhunec pa bila zanjo uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki bo v Saalbachu februarja prihodnje leto. Vztrajati sicer namerava vsaj do olimpijskih iger, ki bodo leta 2026 v Cortini – to bi bil zanjo prvi olimpijski nastop in hkrati uresničitev otroških želja. "Vselej pravim, da ne bom nehala smučati, ker mi je zmanjkalo denarja. Vedno bom poskušala najti pot. Vedno lahko grem višje!" sklene Lila Lapanja, ki namerava po koncu kariere pet mesecev preživeti v ZDA, pet v Sloveniji, preostala dva meseca pa potovati.