Mušič se je začel uveljavljati sredi štiridesetih let v
Benetkah, njegova dela pa so danes uvrščena v številne svetovne likovne zbirke.
V Gorici je prav zdaj na ogled okrog 180 Mušičevih risb, grafik, akvarelov
manjših dimenzij, 11 umetniških knjig in katalogi skoraj vseh njegovih razstav.
Razstava v juliju prihaja tudi v Cankarjev dom v Ljubljano.
Zoran Mušič se je rodil 12. februarja leta 1909 v Bukovici pri Gorici. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je leta 1934 diplomiral iz slikarstva. Med počitnicami je hodil v Dalmacijo, po diplomi nekaj časa živel v Španiji, po izbruhu španske državljanske vojne pa se je leta 1936 umaknil v Dalmacijo, katere pokrajina je poleg prvih spominov na rodni Kras močno vplivala na njegovo ustvarjanje.
Po italijanski zasedbi se je leta 1941 vrnil v Gorico. Leta 1944 je bil interniran v taborišče Dachau, po osvoboditvi se je vrnil v Gorico in kmalu odpotoval v Benetke. Leta 1952 je kot dobitnik pariške nagrade (Premio Parigi) v Cortini prvič razstavljal v Parizu, pogodba s Francosko galerijo (Galerie de France) pa mu je omogočila ustalitev v tem mestu. Od tedaj je živel med Benetkami in Parizom.
Od aprila letos je v razstavnem prostoru koncentracijskega taborišča Dachau na ogled razstava Mušič in Dachau, kar je prva samostojna predstavitev umetnika v taboriščnem razstavnem prostoru. Mušič je grozljive prizore taboriščnega življenja, kateremu je kasneje posvetil tudi cikel Nismo poslednji, na skrivaj skiciral že v času internacije.
Za svoje delo je bil Mušič večkrat nagrajen: leta 1979 je prejel Jakopičevo nagrado, leta 1981 veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, leta 1991pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
