Izjema so le najvišji predstavniki države in nekateri ministri, tako imenovane varovane osebe. Te namreč ne plačujejo davkov na bonitete, ki izhajajo iz uporabe luksuznih limuzin. Tako sicer predvideva zakon, vendar se nekateri očitno prevažajo tudi po zasebnih poteh. V javnosti še vedno odmeva zadnji primer obrambnega ministra Grizolda, ki je svojega sina s službenim avtom peljal v šolo. S tem, kot zagotavlja generalni sekretar vlade Mirko Bandelj, minister ničesar ne krši. Problem je namreč v tem, da je Grizold ena od šestih varovanih oseb v tej državi, poleg predsednika države, predsednika parlamenta in vlade ter zunanjega in notranjega ministra. "V tem primeru ne gre za uporabo niti v službene niti v privatne namene. Gre za dejstvo da ga je država dolžna varovati," pojasnjuje Bandelj.
Kar pomeni, da za varovane osebe veljajo drugačna merila. Čeprav jih šoferji vozijo tudi po zasebnih poteh, za to ugodnost ne plačujejo davka. Bandelj je prepričan, da ne gre za boniteto, saj gre za osebe, ki so v službi 24 ur na dan.
Podobnega mnenja pa so tudi na republiški davčni upravi. "V primeru, ko je oseba varovana z odredbo vlade o varovanju in ima na razpolago vozilo z varnostnikom, to ne šteje za boniteto, od katere se plačuje davek po zakonu o dohodnini," pojasnjuje davčna svetovalka Marjetka Grivec Husar. Zanimiva pa je razlaga nekaterih drugih davčnih svetovalcev, ki so prepričani, da varovanim osebam zakon ne določa oprostitve plačila davka.
Pri varovanih osebah je, kot trdijo pristojni, včasih pač neizogibno, da se z njimi v avtu pelje še kdo drug. "Ne znam si predstavljati, da bi bila varovana oseba, ki pelje otroka, ločena od njega. To ni humano in ne civilizirano," dodaja Bandelj. Na vladnem uradu za preprečevanje korupcije pa so prepričani, da bi si ministrov partner lahko omislil svoj avto. "Osebno menim, da varovanje ministra nima nobene zveze s prevažanjem njegove družine. Minister ima seveda pravico, da je varovan, njegova družina pa zaenkrat v ta režim ne spada," pojasnjuje predstavnik Urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko. Za zlorabo bi šlo torej le v primeru, če ministra, takrat ko se z avtom peljejo njegovi družinski člani, ne bi bilo zraven.
Davek na ugodnost osebne uporabe službenega avta plačujejo le trije ministri od tistih, ki niso varovani. Ti uporabljajo službene avtomobile tudi v osebni uporabi. Pogosto ta davek znaša celo mesečno plačo običajnega državljana.
Minister za zdravje Dušan Keber, ki se vozi z Renault Laguno, plačuje 70 tisočakov. Finančni minister Anton Rop plačuje za Peugeoja 406 63 tisočakov. Minister za delo Vlado Dimovski se po zasebnih poteh vozi z Meganom, za katerega plačuje dobrih 24 tisočakov, ima pa še službenega Renault Safrana. Edini, ki se vozi s svojim avtom in je službenega odklonil, je minister za evropske zadeve Janez Potočnik. Kako široko državni funkcionar razume svoje privilegije, je seveda odvisno tudi od njega. " Prav bi bilo, da bi se funkcionarji samoomejili, torej bi si vzeli manj, kot jim pripada, ne pa več," dodaja Penko.
Naši ministri se sicer vozijo zelo udobno. Notranji minister Rado Bohinc za službene poti uporablja dva BMW-ja, z BMW-jem se vozita tudi zunanji in prometni minister, Dimitrij Rupel in Jakob Presečnik. Kulturna, šolska in gospodarska ministrica (Andreja Rihter, Lucija Čok in Tea Petrin) se, kot zatrjujejo na ministrstvih, z audiji A6 vozijo le službeno, prav tako pravosodni minister Ivo Bizjak. Kmetijski minister Franci But uporablja Peugeot 607, z Roverjem 75 pa se vozita minister Pavle Gantar in okoljski minister Janez Kopač.
