Ne glede na to, da je Tomaž Humar fizično ostal v Nepalu, je še vedno blizu mnogim prijateljem, znancem in vsem, ki so ga poznali in občudovali. Zato so mu ti skupaj z občino Kamnik pripraili spominsko slovesnost z naslovom Slovo od Tomaža.
Slovo bo težko za vse. "Poslovili se bomo na tak način, kot je Tomaž živel, vesel in dobrovoljen,“ je ob tem dejal njegov prijatelj Tomo Drolc.
Prvi mentor je ponosen nanj
Pod gorami pri Domu v Kamniški Bistrici, ki jim je bil od otroštva predan, so se od Humarja poslovili njegovi prijatelji, Kamničani in drugi, ki so spremljali njegove dosežke. Humarjev prvi alpinistični mentor Bojan Pollak je na slovesnosti izrazil ponos, da je učenec postal bistveno boljši od učiteljev.
Humar se je leta 1987 vpisal v alpinistično šolo, leta 1990 pa opravil alpinistični izpit, je na slovesnosti, ki so jo Humarju v spomin pripravili njegovi prijatelji in občina Kamnik na kraju, kjer je začel alpinistično kariero, spomnil Pollak.
Kot pravi, je bila ena od njegovih nalog mlademu tečajniku dopovedati, "da je pot do uspeha postopna, da je treba imeti potrpežljivost in da je najbolj nevarno takrat, ko nam postane prelahko". Poudaril je: "Tomaž se je tega vedno spominjal. Tudi takrat, ko sem sam na to že malo pozabil."
Humar je po Pollakovih besedah dokazal, da smo Slovenci med najboljšimi alpinisti na svetu. Kot je prepričan, ga bodo "njegova dela, ne samo v alpinizmu, ohranjala še generacije dolgo". "Meni pa bo v spominu ostal predvsem močan stisk roke, njegov prešeren nasmeh in najin obojestransko spoštljiv odnos," je dejal alpinist.
Kamniški župan Anton Tone Smolnikar je na slovesnosti, ki so se je udeležili tudi Humarjevi starši, brata z družinama, predsednik vlade Borut Pahor in okoli 2000 ljudi, omenil, da je občina Humarju že leta 1997 za dotedanje uspehe podelila zlato priznanje. Ob tem pa je napovedal, da mu bodo posthumno podelili naziv častnega občana.
Na dobro uro dolgi slovesnosti so preminulemu alpinistu, gorskemu reševalcu in alpinističnemu inštruktorju zadnjič v slovo med drugim spregovorili tudi njegovi alpinistični kolegi in prijatelji Stipe Božić, Tičo Zupančič, Anton Majzelj ter častni konzul Nepala Aswin K. Shresta.
V predvajanih posnetkih sta se v poslovilnih pismih od Tomaža Humarja poslovila njegova nekdanja žena Sergeja, mati njunih dveh otrok, in Humarjev brat Matej. Ta je omenil, da je bilo za Humarja plezanje "ena sama molitev" in da je z molitvijo tudi končal življenje.
Na spominski slovesnosti sta z glasbenimi točkami sodelovala tudi Vlado Kreslin in Andrej Šifrer, ki je zapel skladbo Ko zvonovi zapojo, za katero je Humar najpogosteje želel, da mu jo po radijskih zvezah predvajajo iz baznega tabora, ko je bil v stenah. Humarju v spomin pa so ta teden v spominskem parku pri Domu v Kamniški Bistrici postavili tudi spominsko ploščo.
Za vedno ostal v Himalaji
Humar se je ponesrečil pri solo vzponu na 7227 metrov visoko goro Langtang Lirung. Poleg številnih zlomov si je tudi poškodoval hrbtenico, zaradi česar se je njegovo zdravstveno stanje hitro slabšalo. Na pomoč so mu s helikopterjem prileteli švicarski reševalci, vendar pa je bilo prepozno. Umrl je najverjetneje že dan potem, ko je poklical v bazni tabor, torej 10. novembra.
Njegove posmrtne ostanke so prenesli pod goro, na kateri je umrl, v spomin pa so mu postavili čorten – nepalsko spominsko obeležje.
