Slovenska vlada še razmišlja, ali naj podpiše sporazum o neizročanju ameriških državljanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču ali ne. Američani napovedujejo, da bodo, če ne bo šlo drugače, v Ljubljano poslali še kakšno delegacijo. Ne tako dolgo nazaj je Busheva administracija po vsem svetu, tudi v Sloveniji, iskala zaveznike za napad na Irak, od katerih je pričakovala vsaj načelno podporo, če že ne konkretne vojaške in druge pomoči. In v Sloveniji je našla zaveznico: vsaj tako so v Washingtonu razumeli pristopom k deklaraciji vilenske skupine, čeprav je slovenska vlada potem svetu hitela pojasnjevati, da v primeru Iraka ni ameriška zaveznica. Ameriški veleposlanik v Sloveniji Young pravi, da so odnosi med Washingtonom in Ljubljano kljub temu odlični. Obenem priznava, da so od Slovenije pričakovali več. Veleposlanik je še dodal , da ne more zanikati razočaranja, ker Slovenija ni bila pripravljena bolj podpreti vojne v Iraku.
Na drugi strani so od slovenske vlade odločen ne ameriški politiki do Iraka zahtevali nasprotniki vojne in Nata, kar so nazorno pokazali na množičnih demonstracijah. Tako množično, vendar z navdušenjem smo pred štirimi leti v središču Ljubljane pozdravljali ameriškega predsednika Billa Clintona. Ali to pomeni, da je med Washingtonom in Ljubljano takrat pihal toplejši veter, da ni bilo pritiskov na Slovenijo? Zunanjepolitični komentator Jurij Gustinčič pravi, da "so pritiski vedno bili, kajti ni politike velike sile brez pritiskov. Vedno pa je bilo naravnano tako, da se je Slovenija v Clintonovem času lahko počutila enakopravno, kar sedaj vsekakor ne more več."
Slovenija je na primer leta 1997 po posredovanju Clintona pristala na sodelovanje v Pobudi za Jugovzhodno Evropo, čeprav se je slovenska politika takrat otepala povezovanja z državami na Balkanu. Tudi zahteva za spremembo zakonodaje o generičnih zdravilih izvira iz Clintonovih časov. Gustinčič je povedal, da je bistvena razlika med Clintonom in Bushem v slogu, slog pa je v politiki nadvse pomemben. Dr. Bojko Bučar iz katedre za mednarodne odnose na FDV pa dodaja, da je seveda zelo pomembno, saj takrat ni prihajalo do tako kardinalnih vprašanj kot je na primer sedaj vstop v Nato.
Nato je postal slovensko notranjepolitično vprašanje, zaradi česar pa se odnosi z Združenimi državami, ki so tudi s pogojevanjem slovenskega članstva v Natu uveljavljale svoje interese, niso spremenili. Ne gre pričakovati, da bo hipersila spremenila svojo unilateralistično politiko korenčka in palice, če je v to ne bodo prisilile razmere doma, npr. gospodarska kriza. In kaj lahko zdaj, ko je članstvo v Natu pravzaprav že slovenska realnost, pričakujemo od slovenske vlade? Bo ali ne bo podpisala sporazum, ki Američanom zagotavlja imuniteto pred Mednarodnim kazenskim sodiščem? Zunanji minister Dimitrij Rupel na to vprašanje težko odgovori, "ker je to vprašanje za vlado republike Slovenije. Na MZZ zaenkrat nimajo nobenega načrta, da bi pristopili k podpisu dvostranskega sporazuma z ZDA."
Jurij Gustinčič je mnenja, da "tudi če bo vlada to storila, kar pa upa, da ne bo, bo to velika blamaža in praktično zunanjepolitična katastrofa slovenske politike. Res ni potrebno, ker imamo v ozadju Evropsko unijo, na katero se lahko sklicujemo, čeprav je tudi EU že začela počasen umik svojih načelnih stališč."
Slovenija bo ravnala tako kot države članice Evropske unije, zatrjujejo slovenski predstavniki. Članice unije so, da bi prišla do svojega kosa pogače pri obnovi Iraka, že septembra našle kompromisno rešitev, ki njim in pristopnicam omogoča podpis sporazuma o neizročanju, če ta zagotavlja imuniteto samo Američanom, ki so v tujini po službeni dolžnosti.