V štirih reševalnih dneh se je na potresnem območju v Alžiriji zbralo več kot tisoč reševalcev in 140 reševalnih psov. Trije Slovenci so tja odpotovali prek Mednarodne organizacije vodnikov reševalnih psov.
Slovenski reševalci so v četrtek v Alžirijo prispeli med prvimi. Zapleti so se začeli takoj po prihodu. "Kar je mene na nek način osupnilo, je informacija, ki sem jo dobil iz Alžirije, da naši fantje, ki so prišli, 12 ur sploh niso šli reševat, ampak so bili v taborišču in so čakali na navodila kam in kako," je dejal Dušan Nečak iz Mednarodne organizacije vodnikov reševalnih psov.
Zaradi strahu pred terorizmom in možnimi ugrabitvami so reševalce spremljali do zob oboroženi vojaki. Varnost je bila tudi glavni razlog, da so tuji reševalci pomagali le v mestu Boumerdes. Kaj se je dogajalo v drugih petih porušenih mestih, samo ugibajo. Njihovo delo pa je najbolj oviralo preveliko število ljudi. "Na podrti ruševini je bilo 300 ljudi, pes ni imel kje hodit in nismo jim mogli dopovedati, naj se umaknejo, da bi se pes prosto gibal. Delo smo imeli zelo oteženo," pravi Matevž Cankar, vodnik reševalnega psa.
Cankar je bil tudi med enajstimi Slovenci, ki so zasute reševali v Turčiji. Opozarja, da bi organizatorje reševanja negativne izkušnje od preteklih potresov morale izučiti. Pa jih ne. "Že v Turčiji je sama organizacija zelo šepala, ljudje so bili prizadeti, to je bila velika katastrofa, ni delal telefon, ni bilo vode, elektrike. Tukaj pa je bilo še za stopnjo ali dve slabše," dodaja Cankar.
Čeprav v Alžiriji pogrešajo še dva tisoč ljudi, reševalne ekipe odhajajo. Kot je dejal Nečak, v čudeže ne verjamejo, saj je od potresa minilo že več kot sto ur. Reševalci pod ruševinami odkrivajo le še trupla. Tudi slovenskim reševalcem ni uspelo najti nobenega preživelega.
