Cherif in Said Kouachi sta se potem, ko sta v Parizu ubila deset članov uredništva tednika Charlie Hebdo in dva policista, zatekla v stavbo manjšega tiskarskega podjetja v kraju Dammartin-en-Goële. Ker sta pri tem zajela talca, so takoj stekla pogajanja s policijo. Podrobnosti niso znane, a po več urah zatišja so v stavbi kar naenkrat odjeknile eksplozije, s katerimi so ju policisti zmedli. Brata Kouachi sta pritekla ven in streljala na policiste, zato so ju ti ubili, talca pa osvobodili. Ta primer se je končal z najboljšim možnim izidom, a žal ni vedno tako.
Zanimalo nas je, kako poteka delo policijskih pogajalcev pri nas. Kolikokrat posredujejo, v katerih primerih jih pokličejo in kakšnih strategij se poslužujejo?

V slovenski policiji je 21 policijskih pogajalcev, ki so razdeljeni v tri pogajalske skupine, so za 24ur.com pojasnili na Generalni policijski upravi (GPU). Ko pride do krizne situacije – kot take policija smatra vse ugrabitve, zajetja talcev, zasedbe objektov (zabarikadiranja) in podobne varnostne situacije, ko storilec ali storilci s svojimi dejanji ogrožajo osebno varnost, varnost drugih oseb in varnost premoženja – na kraj dogodka najprej odideta dva pogajalca. Če gre za obsežnejšo krizno situacijo, pa tja pošljejo več pogajalcev ali celo skupino. Ostali dve skupini sta tako v pripravljenosti za primer zamenjave, če bi krizna situacija trajala dlje časa, na primer več dni ali tednov.
Policijski pogajalci prihajajo iz različnih krajev Slovenije in iz različnih policijskih enot, zato, pa tudi zaradi krajšega odzivnega časa, je posamezna skupina sestavljena tako, da pokrije čim večji del ozemlja Slovenije. Med pogajalci je več žensk, saj so v določenih kriznih situacijah – predvsem tam, kjer so udeleženi otroci ali ženske kot oškodovanke/talke – precej bolj uspešne kot moški.
Kdo je lahko policijski pogajalec?
Postopek izbora policijskih pogajalcev je določen s pravili o delu policijskih pogajalskih skupin. Najprej potekajo splošni razgovori z vsemi kandidati, sledi zahteven psihološki test, nato ponovni razgovor z – na podlagi rezultata psihološkega testa – primernimi kandidati. Izbrani kandidati pričnejo z osnovnim usposabljanjem in šele po zaključku tega usposabljanja sledi izbor.
Usposabljanja oz. treningi policijskih pogajalcev potekajo skozi celo leto (skupna usposabljanja, mednarodna usposabljanja, usposabljanja posameznih skupin). Na GPU pravijo, da odlično sodelujejo s sosednjimi državami, predvsem z državami na zahodnem Balkanu. Policijski pogajalci se namreč usposabljajo tudi za situacije, kakršne se dogajajo v tujini, predvsem s pomočjo tujih kolegov, ki so take primer že obravnavali.

Letno so aktivirani povprečno 20-krat
Policijske pogajalce na letni ravni aktivirajo v povprečju 20-krat. Lani, na primer, so posredovali 22-krat. V 90 odstotkih primerov gre za primere poskusov samomorov, sledijo razna zabarikadiranja v objekte in grožnje z razstrelitvijo s plinom, deložacije, nasilje v družini ... V vseh primerih do sedaj so bili pogajalci uspešni, še pravijo na GPU. Ko govorijo o uspešnosti akcij, mislijo na tiste, ko je pogajalcu uspelo vzpostaviti stik s storilcem.
Policija se na vsako krizno situacijo odzove enako. Takoj po najavi dogodka na kraj odide več patrulj. Policisti na kraju zberejo prve informacije, ki jih posredujejo OKC, preko katerega se potem aktivirajo vse potrebne policijske enote in druge službe (dodatne patrulje za blokado območja, pogajalci, specialna enota, reševalno vozilo, gasilci ...).
Osnovni cilj je zaščita življenj
Potek dela pogajalcev je odvisen od konkretne situacije, zato strategijo določijo direktno na kraju dogodka, pojasnjujejo na GPU. Vsak pogajalec ima svojo vlogo oz. nalogo, njegov cilj je razrešitev krize po mirni poti. Sicer pa pogajalci sledijo naslednjim ciljem: zaščita življenja, izpustitev talcev, vdaja/prijetje ugrabitelja in zaščita premoženja.

Za prvi stik z ugrabiteljem je treba izbrati pravi trenutek. Treba mu je dati dovolj časa, da se pomiri in da ne ogroža življenj talcev. Pogajalec z ugrabiteljem poskuša kontakt vzpostaviti na več načinov: iz oči v oči, preko megafona ali preko telefonskih komunikacij. Vzpostavitev komunikacije med pogajalcem in ugrabiteljem lahko traja dlje časa, lahko pa se zgodi, da do tega sploh ne pride. V tem primeru ima policija na voljo več drugih taktičnih prijemov za rešitev nastale krizne situacije.
"Kako in o čem se pogajalec pogaja, je zelo odvisno od dinamike poteka dogajanj, saj je vsaka krizna situacija poglavje zase. Pogajalec presoja psihofizično stanje ugrabiteljev in tudi talcev, na podlagi česar razvija pogajalsko taktiko," pojasnjujejo na GPU.
Od afektivne do kaotične faze
Krizna situacija poteka skozi več izvršitvenih faz. Prva je t. i. afektivna faza, ki traja prvi dve uri. Gre za stanje izjemne psihične napetosti, predvsem pri ugrabiteljih, in izgubo sposobnosti razmišljanja ter kontrole. V tej fazi so reakcije nepredvidljive.
Druga faza je faza postopnega dojemanja, ki traja od 4 do 8 ure. V tej fazi se počasi povečuje zaupanje med ugrabiteljem in pogajalcem, če je slednjemu uspelo vzpostaviti kontakt. Lahko se pojavi emocionalna povezanost med ugrabiteljem in talci (stockholmski sindrom), kar lahko zmanjša tveganje, ali pa nasprotovanje med ugrabiteljem in talci (londonski sindrom), kar lahko poveča tveganje.
Naslednja faza je programirana faza, ki nastopi 10 do 20 ur po dogodku. Ugrabitelji ravnajo racionalno, vendar lahko zaradi prevelike čustvene napetosti odstopijo od svojega načrta.
Zadnja faza pa se imenuje kaotična in nastopi 20 do 48 ur pozneje. V tej fazi lahko nastopi stanje umirjanja, ki je pogosto povezano z občutkom nemoči. Posameznik (ugrabitelj) se zaradi nemoči osvobaja vpliva skupine ugrabiteljev. Nato se lahko spet ponovi afektivna faza.
"Pogajalec v vsaki fazi izbira taktiko pogajanja z ugrabiteljem, saj ugrabitelj v različnih fazah stvari dojema zelo različno. Kako ravna v posamezni fazi, je policijska oz. pogajalska taktika, ki pa je ne moremo razkrivati," so še pojasnili na GPU.
KOMENTARJI (70)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.