Uspeh pa je bil v precejšnji meri odvisen od desetih pogajalcev, ki jih je ves čas vodil Janez Potočnik.
Ožja pogajalska skupina je skrbela za natančen pregled nad razlikami med domačo in 31-imi poglavji skupne evropske zakonodaje, katere prevzem in prilagoditev, predvsem pa izposlovanje izjem in prehodnih obdobij je predstavljalo bistvo pogajanj z Brusljem in s članicami Unije.
Deseterici ožjih pogajalcev je uspelo, ker so bili odlični poznavalci svojih področij, ker so ves čas ostali enaka ekipa, ne politična kot nekatere druge, dobro vodena in medsebojno obveščena. Še kako so šteli tudi medčloveški stiki in intuicija.
V skupini sta bila dva ministra, državni sekretarji in tehnični strokovnjaki s fakultet. Slovenija je kot edina kandidatka med pogajalci imela predstavnika gospodarstva, mag. Cveta Stantiča, ki je bil v letih 1995-2000 podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije, zadolžen za ekonomske odnose s tujino, v pogajalski skupini pa je bil pogajalec za promet in trgovino. "Predvsem je šlo za problem kabotaže oziroma, možnosti za slovenske prevoznike, da bodo lahko prevažali tudi na notranjih linijah držav članic EU," pravi Cveto Stantič. "Evropska unija pa je do drugih držav kandidatk, razen Cipra in Malte, zahtevala prehodno obdobje," je še povedal Stantič.
V zadnji fazi so prišle na vrsto za obe strani najobčutljivejše finance, vplačila v in izplačila iz Bruslja. Slovenija je bila kot najbolj razvita kandidatka v najneugodnejšem položaju.
Janez Potočnik je na pomoč poklical Mojmirja Mraka, ki formalno ni bil član pogjalcev. "Slovenija je edina država izmed kandidatk, ki je v pogajanjih o finančnem paketu vanj uspela 'spraviti' dve svoji konceptualni stvari," je povedal Mrak. Ta dva koncepta sta 'žal' postala splošna, dodaja Mrak: "Ideja financiranja schengenske meje je ideja Slovenije. Tako imenovana 'top-up' plačila v kmetijstvu so ideja Slovenije," pristavlja.
Najobsežnejša in najzahtevnejša pa so bila pogajanja v kmetijstvu, saj to predstavlja kar polovico skupnega proračuna Unije. Zato so se s tem vprašanjem ukvarjali kar trije ožji pogajalci. Nekdanji kmetijski minister But je imel odlične stike s kmetijskim komisarjem Fischlerjem, spretni diplomat Iztok Jarc pa je imel vedno dostop in telefonske številke vseh najpomembnejših ljudi v Bruslju.
Emil Erjavec, član ožje pogajalske skupine z biotehnične fakultete v Ljubljani pravi, da nihče ni toliko spreminjal začetnih pozicij EU na področju kvot kot Slovenija in to prav z 'drobnim, tehničnim delom in tudi zvitim prepričevanjem'.
Deseterica pogajalcev je v petih letih postavila zelo soliden sistem koordinacije med državo in Brusljem, ki ga ne dosegajo niti vse stare članice in ki je nujen za stoodstoten izkoristek članstva. Nekateri menijo, da je ta sistem trenutno v zastoju, ki lahko zgodbi o izvirni in najuspešnejši pogajalki dolgoročno resno škodi. Res pa je tudi, da je za avtomatizem delovanja članice v Uniji potrebnih tudi do deset let.
