Detektivka Bernarda Škrabar: Obleke detektiva po osmih urah, ko prideš domov, ne moreš sleči

Slovenija ta konec tedna gosti mednarodno srečanje detektivov pod okriljem združenja Council of International Investigators (CII), ki ga organizira članica združenja Bernarda Škrabar, sicer lastnica in direktorica Detektivsko-varnostne agencije. Gre za prvo tovrstno mednarodno strokovno srečanje priznanih svetovnih detektivov v Sloveniji oziroma na območju regije Adriatic.

Podobno srečanje se je lani odvilo v Varšavi na Poljskem, Škrabarjeva, ki se je srečanja udeležila, pa je kandidirala za organizacijo letošnjega srečanja in prepričljivo 'premagala' Angleže in Škote. CII je mednarodno združenje detektivov, ki šteje 400 priznanih detektivov iz 66 različnih držav sveta. Člani omenjenega združenja morajo izpolnjevati precej stroge kriterije na področju etike, profesionalnosti, delovnih izkušenj in morajo biti materialno neodvisni.

Kot pojasnjuje sogovornica, je prepoznala priložnost, da se tudi Slovenija postavi na svetovni zemljevid profesionalnih detektivov, da pokažemo svetu, da tudi v Sloveniji sledimo vsem svetovnim trendom v tej panogi in da nas ne glede na našo majhnost ne gre podcenjevati. Pravi tudi, da so slovenski detektivi večinoma enoosebni, sama pa vidi dodano vrednost v mreženju, v povezovanju.

Smo priča svetovni globalizaciji in živimo četrto industrijsko revolucijo, kar se odraža tudi na področju preiskovanja in detektivske dejavnosti, pravi Škrabarjeva: "V takšnem razcvetu industrije in digitalizacije je vse bolj pomembno mednarodno sodelovanje, kjer imaš razvito mrežo zanesljivih in profesionalnih detektivov po svetu svetu, ki se znajo odzvati hitro in profesionalno ter se lahko nanje zaneseš."

Ravno pred dnevi, pojasni, so uspešno zaključili iskanje pogrešane osebe, ki bi se lahko končalo tragično, a so osebo zaradi dobre organizacije, razvite mreže v tujini in ob sodelovanju tujih detektivov našli in jo varno pripeljali domov.

Kot vsak poklic ima tudi detektivski svetle in temne plati. "V tem poklicu je treba ločiti med tistimi, ki opravljamo samo detektivsko dejavnost, in tistimi, ki počnejo tudi še kaj drugega in jim to ni edini posel," pravi.

"Tukaj sem zelo restriktivna, čeprav verjamem, da bo kdo jezen, ampak bodimo objektivni; zame tisti, ki opravlja detektivsko dejavnost samo občasno, ne more profesionalno opravljati tega poklica. Samo na način, da si nenehno vpet v to delo, lahko rasteš, pridobivaš izkušnje, nabiraš kilometrino. To je način življenja, tudi odvetnik ali zdravnik ne moreš biti samo enkrat na mesec," pravi sogovornica.

V Sloveniji je okoli 90 ljudi, ki opravlja delo detektiva. Še vedno velja romantična predstava o detektivih iz ameriških kriminalk, kjer je detektiv običajno moška oseba, oblečena v plašč, neizmerno pametna, prodorna, nekako ji je vse dovoljeno, tudi skoki čez mejo zakona, primere pa rešuje kot po tekočem traku.

Detektivska dejavnost je v Sloveniji prisotna od leta 1994, a se o njej kaj sliši? Ljudje sploh ne vedo, kaj počnemo. Se predstavim nekomu, pa me takoj ožigosa, da po svetu lovim nezveste žene in može. Ne, mi delamo za podjetja. Okoli 95 odstotkov našega dela opravimo za podjetja. Odgovornost celotne branže je, da se podoba poklica v očeh ljudi spremeni, ne pa da vsak obdeluje svoj vrtiček. Zato tudi organizacija tega mitinga; večja odprtost in sodelovanje.

Posebnega izobraževanja oziroma šole za detektiva pri nas ni?

Pogoj za delo detektiva je sedma stopnja izobrazbe, opravljeno 80-urno obvezno usposabljanje, opravljen detektivski izpit, da ni varnostnih zadržkov in državljanstvo RS. 80-urno usposabljanje je absolutno premalo, da lahko sam nastopiš na trgu dela kot profesionalen detektiv. To ni tisto pravo, sebe tudi ne moreš šteti za strokovnjaka, za to so potrebna leta izkušenj. Sama se zavzemam za enoletno obvezno pripravništvo, da bi pripravnik na podlagi tega lahko dobil licenco in bil detektiv začetnik. V praksi namreč po opravljenem usposabljanju dobiš licenco in začneš delati.

Pravite, da imamo v Sloveniji večinoma enoosebne detektive. Vi imate lastno agencijo z nekaj zaposlenimi. Zakaj?

Agencija je nastala zaradi novih dimenzij tega poklica. Menim namreč, da ena oseba težko nudi strokovnost na celotnem področju dejavnosti, zato so pri nas posamezniki specializirani za posamezna področja. Imamo pet redno zaposlenih, dva uvajamo na novo. Kam nas bo pot peljala naprej, bomo videli. Smo zelo prilagodljivi trgu in strankam. Nimam nekega plana, da bi se še veliko širili, pomembno pa je, da smo kadrovsko dovolj močni, da strankam, za katere skrbimo, zagotavljamo dosegljivost 24 ur na dan vsak dan in profesionalne storitve.

Ste tudi ženska, delo detektiva pa ni tipičen ženski poklic.

Tako pri nas kot v svetu je to predvsem moški poklic. Tudi sicer nam je ženskam že statistično dokazano težje; imamo nižje plače za enako delo, težje se nam je dokazati; sploh pa v detektivskem delu, ki je v večini moška domena. Uveljaviti se v tej specifični panogi, v kateri še vedno prevladujejo detektivi posamezniki, je bilo kar težko, po drugi strani pa sem tudi sama kreativno trmasta v smislu, da vedno iščem neke poti, kako narediti stvari drugače. Zato se mi zdi, da se lahko izkažem v kakšni inovativnosti, imamo neke druge kvalitete. Ne prenesem namreč sivine, povprečja, stagniranja.

Katere ženske kvalitete štejejo v tem moškem poklicu?

Ženske imamo mehkejši pristop, smo bolj empatične, bolj se znamo vživeti v sočloveka, se poglobimo, smo vztrajne. V vsakem primeru pa mora delo človeka veseliti. In tisti, ki iščejo samo službo, jim to odsvetujem, ker je to težko delo, v bistvu način življenja, definitivno ne samo služba, pri kateri bi lahko zaprl vrata po končanem delovniku.

Koliko se lahko pri vašem delu zanašate na žensko intuicijo?

Kar precej, čeprav so na koncu vedno dokazi tisti, ki morajo biti trdni in resnični. Stranki ne morem reči, da mi intuicija pravi, da je nekdo nekaj odtujil, potrebni so dokazi. Definitivno pa so vse te ženske veščine priporočljive. V poslu sem se naučila, da te ne sme biti strah izstopati. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli. Ljudje bodo vedno govorili; če delaš in se trudiš, jim ni prav, če ne delaš, jim ni prav. Njihov kozarec je vedno na pol prazen in v obrekovanju drugih kažejo samo nezadovoljstvo s samim sabo. Ženske smo rade malo v ozadju, morda nas tudi zato ni na veliko vodilnih položajih. Ne sme te biti strah izstopati in pa narediti stvari po svoje. Čeprav pot res ni lahka.

Sama sem že 12 let popolnoma vpeta v ta poklic. Vsi vidijo neke zunanje uspehe, ne vidijo pa, koliko dela je bilo za to potrebnega v ozadju, koliko neprespanih noči, truda, izobraževanj. Tudi odličen glasbenik ne postaneš, če primeš glasbilo v roke enkrat na teden ... Vaditi moraš dneve in tedne, vsakodnevno, celodnevno, da si po letih vadbe lahko dober. In to profesionalnost moraš potem vzdrževati še naprej. Nikoli ne moraš počivati na lovorikah.

Katere pa so sicer tiste značajske lastnosti dobrega detektiva?

Ravno pišem e-knjigo z nasveti, kako preveriti, ali je detektiv dober in primeren za nas. Absurdno je, da danes dobim licenco, odprem posel in sem že strokovnjak. Sama tudi po več kot 11 letih še vedno marsikdaj raje obrnem kakšen telefon, kot da o nečem ne bi bila povsem prepričana. Vprašam kolega sodnika, odvetnika, kriminalista, psihologa, detektiva, sodelavca, kar pač v tistem trenutnku potrebujem. Torej izkušnje, izobrazba, urejenost, koncentracija, občutek za ljudi, ker delamo z ljudmi. Moraš biti prodoren, ne pa agresiven, moraš biti intuitiven, a te to ne sme zavesti; moraš dobro presoditi, teh kompetenc je ogromno. Pred leti sem napisala članek o lastnostih detektiva, ki so ga objavili v eni tuji publikaciji – članek o tem, kakšen bi moral biti detektiv, je dolg 15 strani.

Pod črto, tako kot pri ostalih poklicih so izkušnje tiste, ki te bogatijo, in to, da si preudaren in ne glede nato, koliko podobnih primerov si že rešil, moraš biti ponižen. Ne sme te prevzeti samozavest, kakšne primere vse si že rešil, saj te to v trenutku lahko zapelje na napačno pot. Poklic je težek, moraš biti multitasking oseba, ves čas se moraš izgrajevati, učiti, nadgrajevati.

Za vaše delo je gotovo zelo pomembna tudi tehnološka pismenost oziroma spremljanje trendov na področju komunikacij, družbenih omrežij.

Zato zagovarjam agencije, ki imajo zaposlenih več ljudi. En sam človek nikakor ne more slediti vsem novostim, je hkrati na terenu, raziskuje ipd. Prihodnosti v tem po strokovni plati ni. Vse se digitalizira, zato je treba obvladati vedno več novih stvari, treba je iti v korak s časom z opremo, internetom, forenziko. Vedno več kaznivih dejanj se zgodi v »digitalnem svetu«, zato je specializacija na tem področju več kot nujna in potrebna.

Prihodnost je v družbah, kjer je več detektivov. Veliko preiskujemo primere in opravljamo nadzore, ki trajajo tudi po več dni, tednov, mesecev. En sam človek bo težko že en sam dan nadziral človeka, kaj šele, da bi mu lahko bil ves čas za petami. Pomembno je nenehno izobraževanje, usposabljanje, sledenje trendom, kar pa večinoma počnemo v tujini.

Nam lahko zaupate kakšen zanimiv primer?

Vsak je zanimiv, ker je vsak drugačen. Če je bilo sto primerov podobnih, ima vsak svoje specifike. Meni so zanimivi predvsem mednarodni primeri, kjer je potrebno zelo dobro mednarodno sodelovanje. To mi je velik izziv, ki jih lahko z ustrezno kadrovsko kompetenčnostjo rešim. Izziv mi je, če dobim naročilo za delo in je treba spakirati kovčke, opremo in v eni uri s še tremi sodelavci odpotovati na drugi konec sveta in se tam lotiti zadeve. Seveda ni vse tako lahko, potrebno je ogromno organizacije, usklajevanja, ampak po takšnih dobro rešenih primerih vidiš, da imaš ogromno potenciala.

Vaša detektivska agencija ima tudi forenzični laboratorij. Kaj tam delate?

Laboratorij je razdeljen na dva segmenta, in sicer na testnega in procesnega, kjer izvajamo določene postopke digitalne forenzike in informacijske varnosti. V laboratoriju izvajamo tudi določene kemijske teste in se ukvarjamo s prstnimi odtisi.

Ali vidite veliko možnosti za sodelovanje z našimi državnimi organi, vas denimo policisti ali tožilci kdaj kontakirajo?

Dosti komuniciramo, vendar predvsem neformalno, saj kakšnega konkretnega predpisa, ki bi urejal to sodelovanje, nimamo. Razen tega, da moramo, če pri svojem delu naletimo na kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, dejanje naznaniti policiji. Vsekakor pa vidim ogromno možnosti sodelovanja.

Se detektivska zbornica za to zavzema?

Sama mislim, da bi bilo zelo dobro podpirati organe pregona z določenimi informacijami, saj vemo, da je policija vedno bolj obremenjena. In tukaj bi bil denimo detektiv dosti boljši operativec na terenu, ker marsikaj sliši, ve, navsezadnje smo vsi na isti strani. Pomembna nam je varnost ljudi, zato smo v tem poklicu. Oni so na strani države, mi smo v zasebnem sektorju, vendarle pa je osnova vsem nam enaka. Mislim, da bi bilo to nujno, saj bi lahko zelo dobro združili moči in informacije.

Če torej zasledite sum kaznivega dejanja, to sporočite policistom?

Če gre za kaznivo dejanje, ki je pregonljivo po uradni dolžnosti, smo jih o tem zakonsko obvezani obvestiti. Pri svojem delu velikokrat opazimo stvari, ki so zanimive za organe pregona in jim jih posredujemo. A to je vse neformalno, pokličem kolege in jim to javim, ker se mi zdi to prav. Sodelovanja bi lahko bilo več, saj gre za skupno dobro.

Glede na to, da opravljate težek poklic, ko morate kdaj po teden in več sedeti v avtomobilu, ne glede na to, ali je zunaj sneg ali sonce, dan ali noč, me zanima, kako si napolnite baterije?

Biti fizično in telesno dobro pripravljen, biti fit, je izredno pomembno, sicer te slej ko prej potegne navzdol. Mene denimo polni branje, polnijo me potovanja; v tujini še toliko bolj zaživim; polnijo me nova poznanstva in pa seveda tudi športne aktivnosti, za katere mi sicer velikokrat zmanjka časa, a dejansko moraš biti fizično dobro pripravljen, da lahko zdržiš ta pritisk.

Na zunaj je to delo filmsko, ko pa vidiš, da to ni osemurno delo, ki ga lahko po končanem delovniku odmisliš. Denimo zdaj, ko so bili prvomajski prazniki; tik pred prazniki smo dobili klic za nujno zadevo in so šli tako velikonočni kot prvomajski prazniki mimo mene skrajno delavno. Tatvine v podjetju, bolniški dopust, izginula oseba. Ne morete reči, ne morem, prazniki so ... Mlade, ki jih zanima ta poklic, zato vedno opozorim, da naj o tem zelo dobro premislijo. Kajti te obleke po osmih urah, ko prideš domov, ne moreš sleči ...