Powellova izjava, da so se v letih 1999 in 2000 iraški uradniki pogajali s podjetji v Romuniji, Indiji, Rusiji in Sloveniji za nakup tovarn za proizvodnjo magnetov, je pri nas sprožila pravi lov na iskanje nesojenega slovenskega partnerja, ki naj bi za Irak izdelal magnete za bogatenje urana v vojaške namene. In kot se je kmalu ugotovilo, imamo v Sloveniji le dva izdelovalca najmočnejših magnetov: ljubljanski podjetji Feriti in Magneti.
Spomenka Kobe iz Inštituta Jožef Štefan poudarja, da se ti magneti v glavnem uporabljajo za telekomunikacijske namene, za displeje, za računalniške komponente, in kot motorski segmenti za različne motorčke, od gospodinjskih aparatov do motorjev v avtomobilski industriji. Razplamtelo iskanje tistega, ki naj bi mu bil posel ponujen, je pogasila domneva, da naj bi, kot se je v preteklosti večkrat zgodilo, tudi v tem primeru morda šlo za napačno preimenovanje Slovenije v Slovaško.
Kljub vsemu je zgodba doživela še en preobrat. Profesor Bogdan Glumac iz Reaktorskega centra v Podgorici pri Ljubljani je namreč dopustil možnost, da bi Iračani vendarle iskali magnete tudi pri nas, težje pa je, da bi slovenska podjetja, ki jih izdelujejo, vedela, da za ponudbo stojijo Iračani.
Za nas zelo laskavo razlago pa je podal zunanji minister Dimitrij Rupel. Powellovo izjavo je namreč razumel kot pohvalo, ker Slovenija ni podlegla skušnjavi nezakonitega trgovanja.
Če v primeru magnetov ni šlo za posel, pa smo jih Slovenci do zdaj v Iraku sklenili kar nekaj. Skrivnosten, zato pa toliko bolj dobičkonosen posel, je bila za slovenska podjetja na čelu z SCT-jem gradnja iraških vojaških objektov. Za kakšne objekte konkretno je šlo, sodelujoči molčijo. Poleg SCT-ja pa so v Iraku gradila tudi druga podjetja: Primorje, Gradis, Pionir in IMP.
O prav tako skrivnostnem, hkrati pa domnevno nedovoljenem poslu, se je pred časom razpisala nemška televizija. Kranjski Iskratel je obtožila, da je v Irak izvozil 14 telefonskih central, vrednih 13 milijonov dolarjev, in to brez potrebnih dovoljenj OZN. V Iskratelu trdijo, da gre za laži. Res pa je, da so bile te številke omenjene v nekem poslu, do katerega pa ni prišlo. Dušan Mitič, direktor prodaje v Iskratelu, je povedal, da bi šlo za posel v okviru humanitarnih projektov, pod okriljem Združenih narodov, za pošto in Telekom, in absolutno nič v zvezi z iraško vojsko in policijo.
Kakršnokoli sodelovanje z iraško policijo in vojsko, kar nemška televizija pripisuje sestrskemu podjetju Iskratelingu, zanika tudi prvi mož tega podjetja. So pa postavili mrežo telefonskih central v iraških bolnicah in zdravstvenih domovih, v teh dneh zaključujejo posel v šolstvu. Bojan Hladnik, direktor Iskratelinga, je povedal, da krepijo operacijo v Iraku, da so vzpostavili svoje predstavništvo, predvsem ta trenutek v smislu podpore tem sistemom. Računajo seveda na to, da bo hiša, ki bo dobro podprla sistem eksportacije, potem tudi prvi kandidat v novi izgradnji eventuelni, če bo prišlo do vojne.
Sicer pa glede sodelovanja z Irakom obstajajo določena pravila. Na podlagi resolucije Varnostnega sveta OZN velja prepoved trgovanja z vojaškimi izdelki. Večje pozornosti pa so deležni predvsem izdelki z dvojno uporabo in tisti, ki jih je mogoče zlorabiti v vojaške namene.
