Slovenska častnica na ladji: za las ušli orkanu Katrina in se spopadli s pirati

Živa Cankar, ki je danes zaposlena v Upravi RS za pomorstvo, je bila več let tretja, druga, naposled pa tudi prva častnica na čezoceanskih ladjah, težkih tovornih ladjah s suhim razsutim tovorom. In če je ob mednarodnem dnevu žena spregovorila predvsem o delu na področju, ki je sicer tradicionalno zaznamovano z moškimi, pa nam je zaupala tudi nevarnosti, s katerimi se spopadajo mornarji, ki plujejo po svetovnih morjih.

Sama je obplula že ves svet, in sicer že na svoji prvi plovbi. Takrat se je na ladjo vkrcala v Savoni, čez 180 dni pa se je vrnila v Genovo. V 180 dneh okoli sveta, torej. In v tem času je doživela marsikaj, prizna.

'Ko ugotoviš, da si v primerjavi z vetrom le navadno peresce. Takrat je res težko'

Na vprašanje, ali jo je bilo med plovbo kdaj močno strah, sicer najprej odgovori z besedami: "Da bi bilo kaj res zelo strašljivo, ne bi rekla. Sicer bi najbrž plovbo prenehala že veliko prej." A po razmisleku razkrije, da so se na ladji resnično spoprijeli tudi z ekstremno slabim in nevarnim vremenom.

"Ladja je sicer tvoja pisarna, a ob tem med plovbo predstavlja tudi svoj dom. Ladjo vzameš za svojo in zato je občutek, ko veš, da si skrben, da je ekipa dobra in da si naredil vse, da bi jo zaščitil, nato pa sprevidiš, da si v resnici proti vetru majhen kot navadno peresce. Takrat je težko," pove Cankarjeva.

Tako se je na primer zgodilo, da so se znašli tudi v orkanu Katrina, "ki je v ZDA dobesedno zradiral določena območja". "Ko se zaveš, da je bila tvoja varnost odvisna od le nekaj ur, da si imel srečo, ker si uspel izpluti prej, in ko se zaveš, kaj je sledilo kasneje ..." Takrat, priznava sogovornica, jo je bilo resnično strah. "Vendar pa imaš v sebi toliko adrenalina, toliko se dogaja, da najdeš neko moč. Od nekod te nekdo pazi, vedno," doda.

Napadi piratov: od 'priložnostnih ribičev' do resnih organiziranih skupin s težkim orožjem

Navede pa tudi napade piratov. Ti se ne dogajajo le v filmskih zgodbah ali pa v pripovedkah iz preteklosti. "Morda se danes dogajajo celo še pogosteje. Napadi se zgolj selijo z območja na območje. Odvisno od tega, kakšne apetite imajo," pojasni.

A kako so takšni napadi v sodobnem času sploh videti? Kot pove sogovornica, so lahko to manjše organizirane skupine. "Običajno gre za priložnostne ribiče, ki čez dan lovijo in opazujejo ladje na sidrišču, zvečer pa se nato skušajo polastiti njihovega tovora." Vendar pa ob tem poudari, da ne morejo vedeti, koga bodo imeli na drugi strani: "Morda bo na palubo priplezal nekdo, ki te bo napadel z mačeto. Straža je zato vedno pripravljena."

Se pa lahko seveda zgodijo tudi resnejši napadi, ki se včasih dogajajo v Somaliji ali pa v Nigeriji, prizna. "Tam so resne organizirane piratske skupine, ki imajo tudi težko orožje," opiše. Včasih so tako, ko je delala za ladjarja, vkrcali tudi trenirane varnostnike z orožjem, ki so bili neprestano na straži.

V času plovbe se sicer sama ni znašla v nobenem hujšem incidentu. "Smo pa imeli pred leti na enem od sidrišč v Braziliji srečanje z organiziranimi ribiči. Uspelo se jim je prebiti do polovice trupa ladje, po vrveh so skušali splezati na palubo. Vendar je bila straža takrat na srečo pozorna in je opazila dogajanje." Uspelo jim je prerezati vrvi, pirati pa so popadali v vodo. "V tistem trenutku moraš misliti nase in ne na njihove poškodbe," pravi Cankarjeva.

Da bi se izognili napadom, spremljajo vsa opozorila, ki jih izdajajo svetovne organizacije. "Tako si lahko vsaj približno pripravljen. Je pa vedno odločitev ladjarja, po kateri poti bo poslal svojo ladjo, kar včasih ni prijetno," pove. Trenutno je na primer vroča točka v Rdečem morju, "čeprav tudi v preteklosti ni bilo mirno". "Tudi v preteklosti smo na krov dodali vojsko in posebne konvoje. Zdaj so zadeve sicer precej resnejše, zato se mi zdi primerneje, da ladje potujejo okoli tega napetega območja," še doda.