'Slovenska beseda ne bo utihnila'

Rapalska pogodba leta 1920 je določila mejo med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo, z njo pa je Italija dobila tretjino slovenskega ozemlja, Istro in del Dalmacije.

Začetna točka je bila v bistvu 1. svetovna vojna oziroma konec 1. svetovne vojne, ki je premešala karte, razlaga dr. Borut Klabjan. "Gre za veliko epohalno spremembo, ki je trla predstave, v kateri so živeli ljudje, strukturo in državo, to pa je prineslo cel kup sprememb." In kljub temu, da je pogodbo podpisala delegacija Kraljevine SHS, v katero je bila pravzaprav prisiljena in ni imela nobene podpore s strani antante, so leta 1941 Jugoslovani sami postavili pod vprašaj to mejo, ki je bila sklenjena in mednarodno priznana.

In kljub temu, da je bilo slovenskemu ozemlju, ki je pripadlo Italiji, obljubljena svoboda, temu še zdaleč ni bilo tako. Asimilacija Slovencev se je pod fašizmom drastično stopnjevala. Spreminjanje imen, priimkov, krajevnih imen, ukinitev šol ter društev ... To je bil le eden izmed poskusov, da bi za vedno zatrli slovenski jezik, slovenska imena ter izničili, kar je slovenskega ostalo v Italiji. Nasprotniki pa so svoje upore plačali z življenjem. Lojze Bratuž je z vodenjem slovenskih pevskih zborov poskušal pomagati ohranjati slovenščino v Goriški, zaradi domoljubja pa so ga prisilili k pitju bencina in strojnega olja, močna zastrupitev pa je botrovala razpadu jeter in ledvic. 

Italija je v času pod Mussolinijem mnogim državam pokazala pot, kako oblikovati državo, ko so na oblasti fašisti. Oblikovali so koalicijsko vlado, v kateri so bile mnoge stranke, ne samo fašistična. V celi Italiji in tudi v Sloveniji so bili posamezniki, ki so podpirali to oblast, razlaga dr. Klabjan. Seveda pa je bilo več takih, ki so temu nasprotovali in se odločili za protifašistične akcije, mnogo pred 2. svetovno vojno. Mussolini je obljubljal, da bo naredil Italijo veliko, za zgled pa ponujal Rimski imperij.

"Ta protifašizem na primorskem območju je imel precejšnjo podporo, imel je tudi prehodno podlago: sodelovanje med ljudmi, ki so delali ilegalne poti, povezave in mreže," pove dr. Klabjan. Kot je dodal, so fašisti v upanju, da bi strli ta odpor, uporabljali različne oblike nasilja. "Hodili so po voliščih in pretepali ljudi, da bi jim preprečili glasovanje za jugoslovansko stranko, to pa se ni dogajalo samo nad Slovenci, temveč tudi nad nasprotniki fašizma, političnimi nasprotniki, komunisti. Pretepi so se dogajali tudi med delavci v tovarnah, v Tržiču, Trstu. To nasilje je postalo državno nasilje, uzakonili so en kup zakonov, ki so Slovence postavljali v podrejen položaj."

Vrhunec nasilja je bil požig Narodnega doma v Trstu. Šlo je za najpomembnejši simbol slovenske kulture, noter so bili gledališka dvorana, telovadnica, restavraciji, kavarna, hotel Balkan pa tudi tiskarna in uredništvo dnevnika Edinost. Seveda pa se kot simbol slovenske kulture to ni skladalo z italijanskim režimom. Množica podpornikov fašistov je 13. julija 1920 napadla ne samo Narodni dom, temveč tudi jugoslovansko delegacijo. Dom so požgali nacionalisti in fašisti, oblasti pa napada niso preprečile, gasilcem niso pustili gasiti, tako da je od mogočne stavbe ostala le še bleda senca.

No, zdaj pa temu ni več tako. "Opažamo, da velja včasih v osrednji Sloveniji napačna predstava o tržaškem in goriškem ali beneškem večetničnem zaledju. Z osamosvojitvijo Slovenije, njenim vstopom v EU in še nato v šengenski prostor, predvsem pa s prilagoditvijo na kapitalistično državno ureditev, ki je sprožila temeljite gospodarske dinamike, se je stanje bistveno spremenilo v primerjavi s tremi ali štirimi desetletji nazaj," je pojasnil Martin Lissiach iz Slovenske kulturno-gospodarske zveze.

Nekoč se v predelih Trsta ni smelo govoriti slovensko, prav tako se je dogajalo, da so šoferji mestnega prevoza ustavili avtobus in prisilili slovensko govoreče dijake, da so stopili dol, dodaja Lissiach. "Danes tega ni več. Pravzaprav tega ni več dvajset-trideset let. Slovenci v Trstu govorimo naš jezik brez težav, pomislekov, strahu, kjerkoli in kadarkoli."

"Velika Italija" je razpadla, Mussoliniju ni uspelo doseči zadanega cilja, ni pa je doletela takšna usoda, kot je Nemčijo, pove dr. Klabjan. "Izgubila je vse kolonije, del ozemlja, del Dalmacije in Primorske. Ne sicer v celoti, Trst in Gorica sta ostali."

So v Trstu še vedno prisotni simpatizerji fašizma?

Da nekateri Italijani še vedno menijo, da je fašizem upravičen in dober, ni nobena skrivnost. O tem priča celo nedavni fašistični pozdrav v Trstu, na slovesnosti za pokojnega Almeriga Grilza. Somišljeniki in skrajni desničarji, med katerimi je bil tudi veljak stranke Bratje Italija Fabio Scoccimarro, so spomin Grilza počastili s trikratnim pozdravom. Kot je dejal dr. Klabjan, so revizionistične težnje v stranki Giorgie Meloni zelo prisotne.

"To v Trstu ni nič novega, celo povojno obdobje so fašisti imeli proste roke, ker so se pretvarjali, da gre za branike demokracije, branike italijanstva, branike zahodne civilizacije proti barbarskem jugoslovanskemu terorizmu, ki želi zaslužiti z zahodno civilizacijo. Prav gotovo je to zelo nevarno, saj vzbuja neko sovraštvo, ki ima nevarne posledice. Občinska uprava v Trstu je 15 let nazaj poimenovala ulico po Almerigu Grilzu, zato to ni nekaj nenavadnega, če občinska uprava povečuje neofašistične posameznike," je sklenil dr. Klabjan.

Spomin na člane organizacije TIGR: "Od jote do črnega vina"

Ocizla, mala kraška vas, le nekaj kilometrov južno od Kozine še dobro pomni domačine, ki so bili člani protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in njihov upor. Vsako leto Športno kulturno turistično društvo zveza Ocizla organizira tigrovsko slovesnost, sestavni del pa je pohod po skrivnih poteh, ki so jih uporabljali domači tigrovci. Tudi tokrat so se zbrali številni domačini in se ob zvokih slovenske glasbe spomnili na težka leta, leta nasilja in trpljenja, ki so mu bili podvrženi Slovenci.

"Fašistična ideologija je ideologija sovraštva," je bilo slišati ob začetku proslave. "Iz naroda, obsojenega na propad smo postali nacija."

Septembra 1927 se je na planoti Nanos nad Vipavsko dolino sestala skupina slovenskih liberalnih nacionalističnih aktivistov in sklenila ustanoviti uporniško organizacijo TIGR. 

Organizacijo so večinoma ustanovili slovenski napredni nacionalistični mladeniči iz Trsta, Krasa, Notranje Kranjske in Tolminskega okrožja. Med letoma 1927 in 1930 je organizacija izvedla številne napade na posamezne člane ali privržence nacionalfašistične stranke (tako italijanske kot slovenske), ubila pa je tudi več pripadnikov represivnih sil: karabinjerjev, obmejnih stražarjev, vojaškega osebja.