Ženski zapor prihodnosti, dom za ostarele z živalskim vrtom, osveženi Rog

Že petnajsto leto študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani nadaljujejo s tradicionalno razstavo, ki simbolizira zaključek letnega študijskega dela. Projektna dela 1100 študentov bodo za 14 dni fakulteto spremenila v pravi razstavni prostor. In ne samo, da so dela odraz znanja, ki so ga pridobili v tekočem letu, kažejo tudi njihova stališča, odnos do arhitekture in prostora, kakor tudi do družbenih vprašanj, ki se odpirajo v sodobnem svetu. Iščejo probleme v prostoru in skušajo nanje odgovoriti na inovativen in kreativen način. Študente smo obiskali včeraj in tako imeli možnost, da pred današnjim odprtjem doživimo ves vrvež in vidimo, kako makete rastejo in dobivajo končno obliko in podobo.

Arhitekturni izziv – kako razbiti togo, zaprto strukturo javnih ustanov?

Smo v času, ki se v marsičem razlikuje od časa naših staršev, starih staršev, a še vedno živimo v prostorih, ki se niso kaj dosti spremenili. Šole, domovi za ostarele, zdravstvene in druge institucije so bili zgrajeni po ustaljenih principih in se niso kaj dosti razlikovali med seboj. Zato ima arhitektura na tem področju velik izziv – kako razbiti to strogo sekcijsko delitev na stare, mlade, bolne ... Rešitve na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo vidijo v medgeneracijskih sistemih, v združevanju posameznih stavbnih tipov. Na ta način bi lahko že otroci prepoznali potencial starih ljudi ali kako lahko starejši pomagajo mlajšim pri varstvu otrok. Poleg tega je treba spremeniti pojem, kaj to sploh je arhitektura in se vprašati, kakšne so stavbe namenjene ljudem, razmišlja dekan fakultete Matej Blenkuš. "Načini, kako se danes uči v osnovnih šolah, so izrazito okosteneli. To so načini Marije Terezije. Učitelji izza katedra poučujejo znanja, ki so statična. Mi raziskujemo modele novih osnovnih šol, kjer se otroci ne učijo le od učitelja, ampak od svojih vrstnikov in ljudi, ki pridejo na obisk v osnovno šolo in podajajo svoja znanja – na primer kako se vari, kako se zida. Zato bi bili novi razredi v šolah lahko zasnovani tako, da bi se klopi na primer pospravile na stran, učilnica bi se v hipu preoblikovala v zidarsko delavnico ali prizorišče za lutkovno predstavo, kjer bi sodelovali starostniki. Skratka fleksibilne prostore. Poleg tega se je treba vprašati, ali otroci res potrebujejo čisti mir pri učenju? Ali pa so otroci tisti, ki so sposobni sočasno zajemati več informacij in so s tem, ko se pogovarjajo ali počnejo še kaj drugega, napredni," je svoj vidik predstavil Blenkuš.

Ženski zapor prihodnosti in dom za ostarele z živalskim vrtom

Vprašanje, kako bodo javne slovenske ustanove videti čez 50 let, so si zastavili tudi študenti. Njihov odgovor je, da najprej potrebujemo spremembo v družbi, spremeniti moramo miselnost, da so te ustanove lahko zgolj ločeni, zaprti sistemi. Iz tega sledi, da bi se morale bolj odpirati proti družbi, kar pomeni tudi drugačno razporeditev prostorov in zasnovo celotnega objekta.

Študentka Karla Ritoša je zasnovala odprti oddelek ženskega zapora, ki bi stal na mestu današnje Ilirije. Zapornice torej v njem ne prebijejo celega dneva, ampak čez dan hodijo na delo. Ritoša je imela izziv, kako zapolniti zapor, da ne bi bil čez dan prazen. Z različnimi vsebinami in programi bi privabil tudi zunanje ljudi. Ko pa so zapornice v zaporu, bi imele možnost, da z njimi preživijo del časa. Seveda bi celice ostale. "Današnji zapori so kot škatle znotraj neke krajine, popolnoma zaprti za zunanji svet. Ker je moj zapor lociran v mestu, bi odprla pritličje in ga s tem odprla za javnost. Ljudje, ki bi prestopili mejo, sploh ne bi občutili, da so na območju zapora. V pritličju bi bila park in atrij, da bil prehod res neočiten, komunikacija z zapornicami bi neovirano stekla. Od pritličja do četrtega nadstropja pa bi se prehod stopnjeval v vedno bolj zasebno. V prvem nadstropju bi na primer potekale različne dejavnost," je svojo vizijo opisala Ritoša. Skratka, zidovi in rešetke, ki že navzven vzbujajo predsodke in strah ter strogo ločujejo zunanji svet od notranjega, v prihodnosti nimajo več obstoja, meni Ritoša.

Nadgradnja domov za ostarele bo v prihodnosti temeljila na socializaciji starejših, ki prebivajo v njih. Cilj je vključiti jih nazaj v širšo družbo, skupnost. Današnji domovi so namreč zasnovani zaprto, kot svoj svet znotraj zidov, brez povezave z zunanjim svetom, meni študentka Petra Lukovac, ki je pripravila rešitev, kako preseči te meje. "Priložnost sem videla v povezavi z živalmi. Moj dom za ostarele bi imel živalski vrt. Morda na prvi pogled smešna povezava, a smo ugotovili, da bi prinesla veliko prednosti. Starejši bi imeli 24-urni stik z živalmi, z njimi bi vzporedno bivali. To na eni strani pomeni terapijo z živalmi, na drugi pa privablja ljudi od zunaj – predvsem mlajše generacije. Na ta način se starejše vključi v širše okolje in ne gre več zgolj za njihovo oskrbo," je pojasnila. Živalski vrt bi stal na sredi. Enote, kjer bi bivali starostniki, bi bile razporejene okoli njega. Bil bi središče, ki bi povezova celoten dom in se hkrati odpiral zunanjim obiskovalcem. Hkrat je želela odpraviti občutek, da je dom za ostarele ustanova, zato so vse njene enote zasnovane tako, da ima vsak starostnik svoj vhod. "To bi jim dalo občutek, da živijo v svojem lastnem domu, a bi hkrati imeli zaledeje – oskrbo in vse kar ti klasičen dom nudi. Tako bi dobili najboljše, kar bi potrebovali iz obeh svetov. Imeli bi bolj kvalitetno življenje in se ne bi zgolj prebijali skozi kasnejša leta življenja. Z novim okoljem bi življenje dobilo nov smisel," je zaključila Petra Lukovac.

UKC Ljubljana

Skupina osmih študentov se je lotila projekta, kako urediti celotno področje ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra. Gre za veliko področje, ki ima problem s prostorom. Pol leta so samo preučevali in delali analize, kako se klinike povezujejo med seboj.

V drugi fazi sta po dva študenta skupaj naredila načrt, kako bi prenovila določeno kliniko. Luka Gudel in Žan Krivec sta se lotila gastroskopije in urologije. "Naredila sva novo zasnovo, kako bi bili prostori lahko bolj funkcionalni, predvsem pa, da bi se pacienti dobro počutili," je povedal Gudel, Krivec pa je dodala: "Ni več tradicionalnih sob, iz troposteljnih sva jih preoblikovala v dvoposteljne, vsi pacienti pa imajo enake pogoje – pogled ven, zračenje in naravno svetlobo." Želela sta, da ima vsak pacient tudi svojo zasebnost. Zato sta notranjo steno sobe oblikovala tako, da se lomi pod kotom 45 stopinj. Takšna oblika omogoča, da sta obe postelji obrnjeni proti oknu in hkrati prinaša občutek, da sta vsak v svojem prostoru, čeprav nista fizično ločena.

Kot celotna ekipa, ki se je lotila preoblikovanja področja UKC, pa so ugotovili, da so velik problem, razdalje med njimi in jih je težko povezati. Sicer so predvideli nekaj novih mostov oziroma priključkov na obstoječe podzemne hodnike, ki bi delno rešili ta problem. Boljša rešitev bi lahko bila, da bi več enot klinik združili v večji volumen oziroma bi tako nastala manjši center, je prepričan Krivec.

Nekdanja tovarna Rog

Več študentov je pripravilo svojo vizijo ureditve področja nekdanje tovarne Rog, ki so alternativa načrtu, ki ga je že izdelala Mestna občina Ljubljana. Projekti študentov so različni – od minimalnih posegov, kako izboljšati začasne bivalne pogoje za zdajšnje uporabnike in jim omogočiti nadaljnjo delo, pa do celovitih predlogov, ki bi vključevali nove programe in s tem tudi kompleksnejšo prenovo. Glavni izziv za vse pa je bil, kako alternativno površino, ki nima komercialnega programa, umestiti v klasičen komercialni program – hotelov, stanovanj in vsega, kar se v turističnem centru v Ljubljani dogaja. Kako območju, ki velja za problematično in neizkoriščeno, a sicer ima alternativne kulturne vsebine, dodati še druge? Kako prostor odpreti širši javnosti in hkrati ohraniti kulturno tradicijo in integriteto ljudi, ki ta prostor trenutno uporabljajo. Kako bi se obstoječi programi, kot sta na primer Ambasada za tujce in socialni center, razširili in postali dostopni več ljudem?

Matej Tili bi obstoječe programe umestil v osrednji objekt stare tovarne Rog, ki bi bil namenjen zunanji javnosti – postal bi javni prostor s kulturnim programom. Ker je stavba del kulturne dediščine in je zaščitena, zunanjosti in konstrukcije ne bi spreminjal. Odprlo bi se zdaj zaprto pritličje. Tako bi nastala promenada, ki bi se navezala na promenado ob Ljubljanici. V ostale etaže bi umestil od hostla, restavracije do dvoran za delo. "Medtem ko bi montažne industrijske objekte na dvorišču za tovarno, ki nimajo arhitekturne vrednosti, podrl. Tam bi postavil nove delovne enote. Tako bi nastala dodatna struktura s posameznimi manjšimi moduli, velikimi od 30 do 60 kvadratnih metrov, kjer bi si lahko vsak posameznik po svojih potrebah uredili, kar bi želel početi. Nastali bi umetniški ateljeji, delavnice ali karkoli drugega. Enote so urejene po principu samogradnje. To pomeni, da uporabnik dobi prostor in si glede na svoje potrebe postavi enoto," je svojo idejo predstavil Tili.

Ali res potrebujemo nove stavbe?

Na eni strani narava, na drugi strani mesta in stiska s prostorom. Imeli bi zeleno, na drugi strani rastejo stolpnice. Kako slovenski arhitekti gledajo na probleme sodobnega časa, imajo rešitve? Dekan Matej Blenkuš meni, da se moramo najprej vprašati, ali nove stavbe v resnici potrebujemo? "Že iz naše razstave je vidno, da se vsaj 30 odstotkov projektov ukvarja z vprašanjem regeneracije, reuporabe starih stavb, na način, da bi jih ponovno aktivirali in vanje naselili nove dejavnosti," je povedal. In ni nujno, da gre za obnovo zgolj stavb v mestih ali naseljih. "Lahko gre za obnovo vaških jeder, na primer namesto, da se neka opuščena kmetija podre, je treba razmišljati, kaj je treba storiti, da postane spet uporabna," razmišlja dekan. Ukvarjajo se tudi z vprašanji postopnega preoblikovanja in predelave. Zavedajo se, da današnja družba ne zmore več delati velikih investicijskih korakov, posebno ne v družbeno infrastrukturo. "Zato iščemo načine, kako bi lahko naročnik z omejenimi finančnimi sredstvi zgradil neko osnovo, ki bi jo lahko na primer čez deset let nadgradil, da bi dobila končno obliko, ki bi zadostila njegovim potrebam," je dodal.

Pri prenovah starih stavb sta dva problema. Prvi je zagotavljanje energetske učinkovitosti. Stare stavbe so bolj potratne, zato jih je treba termično prenoviti – ali na zunanji ali na notranji strani. Drug problem pa je razporeditev prostorov. "Zato je naslednji korak prenove členitev notranjih velikih volumnov na posamezne specifične prostore. K temu pristopamo na način, da so prilagodljivi, ker ne vemo, kaj bo čez 10 ali 15 let," vidi rešitve dekan. Meni tudi, da so rušenja nekaterih starih industrijskih stavb nepotrebna, saj nas vračajo v preteklo situacijo, na izhodišče, ko bo treba zopet na novo vse zgraditi.

Največji problem današnje arhitekture

Dekan meni, da sodobna arhitektura postaja preveč privatizirana in komercializirana. "V prvi vrsti bi morala delovati v prid javnemu dobremu. Danes je vse več projektov izrazito namenjenih trženju in torej pridobivanju sredstev. To ruši naše temeljne vrednote – skupnost, skupno dobro, dobrine, ki si jih delimo, javni prostor in dolgoročni sistemi razmišljanja. Ker trg je kratkoročen in išče zgolj kratkoročne cilje ter kratkoročne zaslužke."

Kot pri vsaki stvari tudi arhitektura niso zgolj stavbe, prostor, dizajn in kreativnost. Arhitektura je razmišljanje, miselnost, filozofija, vrednota in vzgoja, ki naj bi mlade vodili pri opravljanju arhitekturnega poklica.