Strankarski boj za glasove se je namreč začel že veliko pred uradno volilno kampanjo. Volitve so prinesle preobrat in po 11-ih letih vladavine levosredinskih ustoličile desnosredinsko koalicijo. Prvo priložnost je tedanja opozicija dobila z zapletanji okoli reševanja problema izbrisanih, nadaljevalo se je z izstopom ministrov Slovenske ljudske stranke iz vlade ter razrešitvijo ministra Rupla. Svoje so dodale tudi volitve slovenskih poslancev v evropski parlament, ki so tudi nakazale izhod jesenskih parlamentarnih volitev.
Na volišča smo se sicer Slovenci odpravili v začetku oktobra. Skoraj vse javnomnenjske raziskave so nakazovale tesen rezultat med SDS in LDS in tik pred volitvami se je tehtnica po teh napovedih še vedno rahlo nagibala v korist liberalnih demokratov. Na koncu se je obrnilo drugače. Na volitvah z relativno nizko udeležbo (60,4 odstotno) je večino glasov pobrala Janševa SDS, LDS pa je postala največja opozicijska stranka. V parlament se ni uvrstila Stranka mladih, kar pa po mnenju nekaterih analitikov ni bilo tako presenetljivo, saj je v mesecih pred volitvami v stranki prišlo do razdora.
Presenetljivo visoko se je po mnenju nekaterih analitikov uvrstila Slovenska ljudska stranka, ki so ji javnomnenjske raziskave še kakšna dva tedna pred volitvami napovedovale, da bo v parlament prišla komajda ali pa sploh ne. Nekateri menijo, da je relativno dobremu rezultatu, ki ga je stranka dosegla na volitvah, botroval predvsem incident na domačiji Joška Jorasa, ko so hrvaški obmejni policisti v času uradne predvolilne kampanje odvzeli prostost predsedniku stranke Janezu Podobniku in še nekaterim visokim predstavnikom stranke zaradi domnevnega nezakonitega prestopa meje in oviranju postopka.
'Padec Janeza Podobnika se je izplačal,' so zapisali nekateri komentatorji.
Takoj po volitvah pa so se zgodili zapleti s sedeži. Najprej s številom sedežev, ki jih je osvojila katera izmed strank, kasneje pa tudi s sedežnim redom v parlamentu. SDS je kljub temu, da je na volitvah dobila največ sedežev v parlamentu, napovedovala pritožbo pri Republiški volilni komisiji, saj po njenem mnenju DeSUS na volitvah ni dobil dovolj glasov za vstop v parlament. Po mnenju nekaterih analitkov je bila za to zahtevo skrita računica nove zmagovalke, da se bodo štirje sedeži, ki bi pripadali DeSUS-u razdelili med stranke porajajoče se vladne koalicije (SDS, NSi in SLS), ki bi tako dobila dovolj veliko število sedežev za gladko sprejemanje vladinih predlogov v parlamentu. Končalo se je tako, da SDS pritožbe ni vložila, DeSUS pa Janši tudi ni zameril povolilne poteze in je sprejel ponudbo za sodelovanje v vladi.
Za kratek čas so se parlamentarne stranke novega sklica ubadale tudi s sedežnim redom v veliki dvorani državnega zbora, saj so skoraj vse želele sedeti na sredini, potem pa so se le sporazumele in parlament je lahko začel z delom. Ugibanja okoli sestave vlade je bilo veliko. Mandatar je napovedal spremembe v organizacijski strukturi vlade, imena pa so bila precej časa skrivnost. Razkritje imen je za mnoge pomenilo rahlo presenečenje, v javnost pa so kmalu pricurljala razkritja o domnevnih vpletenostih nekaterih ministrskih kandidatov v afere. Tako se je izkazalo, da naj bi bil kandidat za notranjega ministra, Dragutin Mate, vpleten v vohunsko afero v času, ko je bil vojaški ataše v Sarajevo, zaradi česar naj bi bil tudi odpoklican.
Kandidatki za ministrico brez listnice, Darinki Mravljak pa so očitali, da naj bi se materialno okoristila z notranjimi informacijami. Mravljakova je še pred imenovanjem odstopila, Mate pa je bil z ostalimi kandidati brez večjih težav imenovan za ministra. Med njimi tudi Dimitrij Rupel, ki ga je prejšnji premier Anton Rop razrešil, zaradi njegovega 'paktiranja' z Janševimi demokrati, kamor je kasneje tudi prestopil. Konec decembra je bil imenovan še zadnji minister, vlada pa ima po tradiciji 100 dni, v kateri ji opozicija ne po postavljala neprijetnih vprašanj.
Mnogi so se tudi bali hitrih in temeljitih kadrovskih sprememb, kakršnim so bili priča v pol leta delovanja Bajukove vlade, vendar pa se to do konca leta ni zgodilo.
Interpelaciji proti notranjemu in zdravstvenemu ministru
Minister Bohinc se je pod udarom opozicije znašel že januarja zaradi zapletov pri reševanju problema izbrisanih. Bohinc je namreč napovedal, da bo notranje ministrstvo začelo izdajati dopolnilne odločbe prebivalcem Slovenije, ki so bili ob osamosvojitvi izbrisani iz spiska državljanov in jim na ta način podelila pravico do stalnega bivališča v Republiki Sloveniji, ki jim je bila ob izbrisu odvzeta. Vlada se je v tem času tudi zavzemala za sprejem t.i. tehničnega zakona o izbrisanih, opozicija pa mu je nasprotovala. Opozicija je zahtevala referendum, ki ga je dvakrat z razsodbo preprečilo ustavno sodišče. Nazadnje je vendarle dosegla izvedbo referenduma o tehničnem zakonu o izbrisanih. Aprilskega referenduma se je udeležila slaba tretjina volilnega telesa, velika večina, kar 95 odstotkov udeleženih pa je odločila proti zakonu. Pred tem, konec marca, pa je SDS v državnem zboru začela razpravo o interpelaciji notranjemu ministru Radu Bohincu, zaradi izdaje doplonilnih odločb izbrisanim.
Nekaj dni pred tem so v državnem zboru poslanci razpravljali tudi o pobudi koalicije Slovenija o interpelaciji ministra za zdravje Dušana Kebra. Ministru so očitali, da je odgovoren za več kršitev zakonodaje, zaradi katerih je bila v zdravstvenem sistemu povzročena škoda.
Obe interepelaciji je podprla tudi takratna koalicijska stranka SLS. Interpelacijo proti ministru Kebru je podprl en poslanec SLS, sedem pa se jih je vzdržalo, medtem ko so interpelacijo proti Bohincu podprli vsli poslanci. Podpora interpelaciji je po mnenju takratnega predsednika vlade Antona Ropa pomenila kršitev koalicijske pogodbe. Kmalu nato so iz vlade odstopili trije ministri ljudske stranke, vlada pa je delovala brez podpore SLS v parlamentu. Zato so se pojavile tudi zahteve po predčasnih volitvah, ki pa niso dosegle svojega cilja.
Ustanovitev Foruma 21 in Zbora za republiko
Že konec leta je v javnosti zaokrožila novica, da se nekdanji predsednik republike Milan Kučan vrača v politiko. Ugibanja je bilo konec februarja, ko so se precej skrivnostno v hotelu M v Šiški zbrali eminentni slovenski gospodarstveniki, kulturniki in politiki, pretežno leve politične provenience. Med njimi sta bila tudi takratni premier Anton Rop in predsednik parlamenta Borut Pahor. Med gospodarstveniki pa je bilo moč opaziti predsednika uprave Mercatorja, Zorana Jankoviča. Takrat so se na nekajurnem sestanku dogovorili o ustanovitvi 'nepolitične stranke', katere moč naj bi bila predvsem v menedžerskem delu.
Forum je bil uradno ustanovljen konec marca, njegove ustanovitve pa se je udeležilo okoli 200 javnih osebnosti. Uradno ime Foruma 21 je Društvo za politična, gospodarska, razvojna, socialna, kulturna in etična vprašanja Forum 21. Predsednik foruma je postal Milan Kučan, v upravni odbor pa so bili izvoljeni gospodarstveniki Janez Bohorič, Sandi Češko, Marta Kos Marko in Janez Škrabec, nekdanji Kučanov svetovalec Miha Ribarič in Jaro Berce. Kučan je v obrazložitvi ustanovitve društva med drugim povedal, da želijo vplivati na razmere, ki "bodo določale prihodnost slovenstva in njegovo aktivno in odgovorno vlogo v svetu". Poudaril je še, da se društvo sicer ne bo potegovalo za udeležbo v porazdelitvi politične moči, bo pa opredeljevanje članov Foruma 21 do političnih vprašanj pomembna, a ne edina in prevladujoča oblika delovanja. Nekateri politični analitiki so v ustanovitvi Foruma videli predvsem strnitev vrst t.i. 'sil kontinuitete' za ohranitev vplivanja na gospodarske in politične odločitve v državi, spet drugi so opozarjali predvsem na zbrano gospodarsko moč, saj je med člani Foruma 21 moč najti predsednike uprav nekaterih najmočnejših slovenskih podjetij, recimo Mercatorja, Gorenja, Krke, Luke Koper, Petrola, Save, Merkurja, Trima, Term Čatež, Kompasa, Heliosa, Autocommersa, Rika in drugih. Sami člani Foruma so sicer poudarjali, da nimajo političnih ambicij, ampak da gre za inštitucijo civilne družbe.
Kot nekakšen odgovor na Forum 21 je dobre tri mesece po njegovi ustanovitvi v javnost prišla vest o tem, da se pripravlja ustanovitev podobne institucije na 'desni strani', Zbora za republiko. Po trditvah članov Zbora te inštitucije ni moč primerjati s Forumom 21, ki naj bi bil po njihovem mnenju elitni klub z veliko kapitalsko močjo, medtem ko naj bi bil Zbor za republiko odprta, neformalna skupina dialogov. V njegovih vrstah je moč zaslediti Janeza Janšo, Andreja Bajuka, Petra Jambreka, Tineta Hribarja, Franceta Arharja, Matjaža Gantara, Mića Mrkaića in druge. Najbolj pa je v javnosti odmevala podpora takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla ustanovitvi Zbora za republiko. Podpis podpore ni bil po volji premieru Antonu Ropu, ki je dal vedeti, da bi nadaljnja Ruplova podpora Zboru s pretežno desno orientiranim vodstvom, lahko pomenila njegovo razrešitev z ministrskega stolčka. Rupel je vztrajal pri svojem in kljub nasprotovanju LDS-a, katere član je bil, prišel na ustanovitveni zbor. Njegovo dejanje je pri predsedniku vlade izbilo dno in Rupel je bil kmalu odstavljen. Nedolgo zatem je tudi uradno prestopil v SDS in se nekaj mesecev po razrešitvi spet vrnil v prostore zunanjega ministrstva, tokrat kot član vladne ekipe Janeza Janše.
Vlada brez letala
V letošnjem letu je epilog dobila zadeva z vladnim letalom, ki se je vlekla skoraj tri leta. Že februarja se je vlada Antona Ropa odrekla vladnemu letalu Falcon, ki ga je kupila nekaj več kot tri leta pred tem, potem pa ugotovila, da bi bila njegova uporaba predraga in da bi bilo bolj smotrno, če ga odda v najem. To je tudi storila in tako po lastnih besedah letno prihranila tri milijone ameriških dolarjev. Novi najemnik falcona je postal neki grški ladjar za 125.000 dolarjev na mesec. Denar pa je vlada namenila za nakup opreme v okvitu teh temeljnih razvojnih programov, z drugimi besedami za vojsko. Sicer pa je vladi ostal skoraj dvajset let star Lear jet, ki pa ni bil uporaben, ker zaradi zastarele opreme ni odgovarjal mednarodnim varnostnim standardom.
Problemi z letalom so ostali tudi na plečih nove vlade. V zvezi s tem je Janez Janša kot mandatar dejal, da se bodo ministri in on sam na daljša potovanja vozili z rednimi letalskimi linijami, samo v nekaterih primerih pa se bo vlada odločala za najem letala. Pri tem je zaenkrat ostalo, vlada o problematiki lastnega letenja še ni razpravljala, je pa konec decembra na zadnji let poslala starega Lear jeta.