Leto 2002 je bilo tudi volilno leto izbire novega predsednika države in županov. Vlada je odigrala prvi polčas svojega mandata, in če ne bo kakšnih presenečenj, sta do parlamentarni volitev ostali le še dve leti. Slovenska javnost je doživela prvi najbolj odmeven prevzem: švicarska farmacevtska multinacionalka Novartis je postala lastnica družbe Lek, kar je ob prodaji državnega deleža v Novi Ljubljanski banki belgijski finančni skupini sprožilo razprave o nacionalnih interesih, predvsem pa o tem, kaj naj bi bila »prava« vsebina nacionalnega interesa.
Najprej pivo, potem pa še banka
In tudi sicer so bili »Belgijci« tisti, ki so prvi začeli s prevzemi slovenskih gospodarskih "ikon". Leto poprej se je na Slovenskem pojavil svetovno znan pivovarski koncern Interbrew, ki ga je za prevzem zaprosila uprava Pivovarne Union. Letos se je »pivovarska vojna« med Interbrewom in Pivovarno Laško nadaljevala in zadeva je še brez epiloga. V reševanje zapleta so bila vključena sodišča in paradržavni uradi. Urad za varstvo konkurence je še naprej premleval in tehtal, ali ne gre pri nameri laške pivovarne, da Belgijcem prepreči najedanje »nacionalnega interesa« in si pripoji ljubljansko pivovarno, za prehudo koncentracijo in omejevanje konkurence.
Z vidika primerjav med slovensko, evropsko in svetovno ekonomijo je že sama funkcija presoj slovenskega urada za varstvo konkurence rahlo komična: urad ima vlogo arbitra zgolj na slovenskem trgu in njegove odločbe imajo izvršilno moč na ozemlju Slovenije. Nima pa zakonodajne moči, da bi odločal o tem, kako se bo napihnila moč in koncentracija kapitala na globalni ravni, če bo in ko bo Interbrew »za malo malco« prevzel Pivovarno Union. Če bi se zgodilo to, bi na slovenskem trgu še vedno ostala dva glavna igralca: Interbrew in Laško, v nekaj letih pa bi nalepko z napisom »Union« zamenjal znak enega od znamenitih zvarkov belgijskih pivovarjev, denimo »Stella Artois«.
Za podjetniško konkurenco med najmanj dvema velikima ponudnikoma piva bo na Slovenskem sicer poskrbljeno, toda ali ne bo v tem primeru prišlo do prevelike koncentracije moči in omejevanja konkurence v svetovnem merilu? Jutri in pojutrišnjem se bo belgijski koncern odpravil po nakupe tudi drugod v svetu; v svoj žep je želel spraviti nekega južnoafriškega pivovarja, čez nekaj časa bo morda kakšnega češkega itn. Toda slovenskega urada za varstvo konkurence to načelno ne more zanimati, pa tudi Združeni narodi še nimajo svojega »globalnega urada za varstvo konkurence in potrošnikov«, ki bi jih ščitil pred preveliko koncentracijo kapitala in oženjem možnosti izbire.
Kaj imata skupnega pivo in avtonomna cona Molotov
Če smo že pri globalizaciji, ne moremo mimo dogodka, ki je nekoliko vzvalovil slovensko politično sceno. Gre za zasedbo zapuščene stavbe v lasti Slovenskih železnic s strani nekaj »neodgovornih posameznikov in posameznic«, ki pozivajo k uporu proti svetovnemu kapitalu in drugim stranskim učinkom nepravične ekonomske globalizacije, hkrati pa ne zamudijo nobene priložnosti, ne da bi izrazili svojega gnusa do zveze Nato. Avtonomisti so v nekaj protestnih akcijah opozarjali, da ne obstajajo samo prednosti vstopa v atlantsko vojaško povezavo in da vojaška posredovanja v raznih delih sveta pod taktirko Nata ni mogoče primerjati s kirurškimi operacijami, po katerih pacienti bolj ali manj uspešno okrevajo.
Morda so akcije avtonomistov prispevale k temu, da so javnomnenjske raziskave sredi leta pokazale upad podpore vključitvi Slovenije v zvezo Nato. Kar je bil znak za alarm v vladnih krogih, predvsem na zunanjem in obrambnem ministrstvu. Ministra Rupel in Grizold sta hitela pojasnjevati, da bi bila Slovenija brez članstva v Natu varnostno ogrožena in prikrajšana pri pridobivanju vojaške tehnologije, s katero razpolagajo države članice vojaške zveze.
Sezona bančnih razprodaj
Po premisleku, kateri ponudnik bi bil najboljši za NLB, se je vlada odločila, da bo 34-odstotni državni delež v banki prodala belgijski finančni skupini KBC. Na Silvestrovo 2001 je Evropska banka za obnovo in razvoj sporočila, da je nakup ne zanima. Tudi avstrijska Erste Bank je svojo ponudbo umaknila. Tako je kot edini ponudnik ostala belgijska banka KBC. Komisija za vodenje in nadzor postopka privatizacije Nove Ljubljanske banke (NLB) je januarja ugotovila, da KBC izpolnjuje pogoje za nadaljevanje pogajanj. Začeli so se konkretnejši pogovori med komisijo za privatizacijo NLB in predstavniki KBC. Po neuradnih informacijah je skupina KBC ponudila okoli 2,7-kratnik knjigovodske cene delnic.
Skoraj istočasno je avstrijska bančna skupina Raiffeisen Zentralbank nepričakovano objavila, da bo z javno ponudbo poskušala odkupiti vse delnice mariborske Krekove banke. Torinska bančna skupina SanPaolo IMI pa je objavila spremembo ponudbe za odkup delnic Banke Koper. Marca je italijanska banka postala lastnica 62- odstotnega deleža koprske banke, kljub temu pa je Banka Slovenije dovolila SanPaolo IMI le tretjinsko pravico odločanja.
Hkrati je prišla novica, da je prodaja 65-odstotnega deleža Nove kreditne banke Maribor »začasno ustavljena«. Nad odločitvijo vlade, da nihče od ponudnikov ne izpolnjuje pogojev za privatizacijo Nove KBM, so bili začudeni v Bank Austria Creditanstalt, Unicredito Italiano ter v domači Aktiva Group. Do aprila je Raiffeisen Zentralbank pridobila 95.246 delnic in postala 97,04-odstotna lastnica Krekove banke. Pri prodaji je Krekovi banki svetoval France Arhar, nekdanji guverner Banke Slovenije in predsednik uprave Zavarovalnice Vzajemna.
Točno opoldne 8. maja 2002 sta predsednik izvršnega odbora KBC Remi Vermeiren in slovenski finančni minister Anton Rop podpisala pogodbo o nakupu 34-odstotnega državnega deleža v NLB. Sezona privatizacij in prodaj deležev v slovenskih bankah tujim bančnim skupinam se je za leto 2002 končala. Privatizacija Nove KBM je še vedno »začasno ustavljena«, vse bolj pa se širijo govorice o vladnem projektu združitve NKBM s Poštno banko Slovenije in postopnem oblikovanju »bančnega stebra«, ki naj bi ostal v popolni slovenski lasti.
Zdravstvo na rentgenu
Reforma zdravstvenega sistema je povsod v svetu trd oreh, zakaj ne bi bilo tako tudi pri nas. Zdravstveni minister Dušan Keber, ki je že v preteklosti poskrbel za razprave s svojim zakonom o umetni oploditvi in za referendum, se je letos lotil sistemskih sprememb v organiziranosti in delovanju zdravstvenih zavodov. Zdravstveni sistem je prišel na rob svojih finančnih zmogljivosti, ocene pa kažejo, da naj bi bilo v Sloveniji premalo zdravnikov glede na število prebivalcev.
Premik delovnega časa s sedme na osmo uro zjutraj je za zdravnike že bila »mala revolucija«, ki so jo ponekod sprejeli s stisnjenimi zobmi, v celjski bolnišnici pa je prišlo do prave eksplozije nezadovoljstva med osebjem. Direktor celjske bolnišnice Fakin je namreč prav tako želel uvesti nekaj organizacijskih sprememb, pa je bil revolt njegovih kolegov tako močan, da ga je odpihnilo z direktorskega mesta. Pred tem se je dogajal pravi cirkus, na trenutke se je zdelo, da v celjski bolnišnici nihče več ne dela. Vrstili so se burni sestanki, na katerih so zdravniki zahtevali Fakinovo glavo, začelo pa se je tudi intenzivno pranje umazanega perila. Nekdo od vpletenih je poskrbel za to, da je prišel v javnost podatek o nepregledanih vzorcih odvzetih tkiv bolnikov, za katere so sumili, da imajo raka. Vzorci so se leta kopičili v tamkajšnjem laboratoriju, ne da bi jih uspeli pregledati in bolnikom sporočiti, kakšno je tveganje, da bodo morda zboleli za rakom. Prav tako se je izvedelo, da je iz bolnišnice izginil eden od rentgenskih aparatov (menda naj bi bil povsem izrabljen), ki naj bi končal nekje na Kosovu.
Zdravstveni minister Keber pa je v zdravniški ceh dregnil še s predlogom o spremembi zakona o zdravniški službi, ki bi pomenila drugačno razporeditev delovnega časa zdravnikov v javnem sektorju. Spremembe bi povzročile zmanjšanje števila dežurstev tam, kjer so dežurstva nepotrebna in namenjena zgolj izboljševanju zdravniških plač.
Ali Triglav ali Nada
Eden osrednjih politično-medijskih dogodkov letošnjega leta je gotovo dogajanje okrog Zavarovalnice Triglav. Za razvpitost primera obstaja kup tehtnih razlogov: gre za največjo slovensko zavarovalnico; podjetje »se privatizira« že dobro desetletje, vendar neuspešno; družba Triglav je vredna zelo veliko; vlada mora z nečim zapolniti proračunsko luknjo, zato računa na svoj levji delež ob izpeljani privatizaciji zavarovalnice; interna privatizacija pred uradnim lastninjenjem se je že zgodila, vendar je država ne priznava - sporno je namreč razmerje med nominiranim in nenominiranim kapitalom.
Ali drugače povedano: država oziroma vodilne vladne stranke (LDS, ZDSL, SLS) oziroma agencija za zavarovalni nadzor želijo uveljaviti svoj vpliv v zavarovalnici, zato tudi ne priznavajo Triglavovega privatizacijskega modela, ki ga je zastavila dolgoletna predsednica zavarovalničine uprave Nada Klemenčič. Po tem modelu bi zavarovalnica postala last menedžerjev v večji meri kot jim to priznavajo zakoni, ki veljajo v tej državi. Gre za različico »horuk lastninjenja«, ki izvira iz nekdanjega privatizacijskega zakona rajnke Socialistične federativne republike Jugoslavije. Od tod tudi nepopustljivost »povleči-potegni« taktike vlade in zavarovalnice skozi vse letošnje leto.
V igro se je vpletel tudi vladni urad za preprečevanje korupcije, ki je prejel domnevno obremenilne dokumente proti Klemenčičevi, vendar podrobnosti o vsebini teh listin niso zagledale luči sveta. Menda tudi zato, ker bi prišle na svetlo tudi politično-strankarske povezave Triglavove uprave - konkretno naj bi šlo za financiranje političnih strank - ki bi bile za nekatere vladne stranke neprijetne. Sporna je postala celo višina plače in ostalih nagrad za predsednico uprave, saj podatkov o tem zavarovalnica ni želela posredovati agenciji za zavarovalni nadzor. Razlog za trmasto vztrajanje uprave v tej točki spora je bil v tem, da po razlagi zavarovalnice višina dohodkov članov uprave naj ne bi bila predmet nadzora nad zavarovalnicami.
Vzajemen »medijski samomor«
Ko je bila triglavska epizoda na vrhuncu, se je nenadoma pojavil »problem Arhar«. Točneje, po zaslugi nekega članka v Delu o legitimnosti skupščine največje zavarovalnice - ki servisira državljane z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem - Vzajemne in o domnevno gromozansko visoki plači njenega direktorja Franceta Arharja, se je na javnomnenjskih lestvicah začel strm padec priljubljenosti enega od kandidatov na predsedniških volitvah.
Nekdanji guverner Banke Slovenije in direktor Vzajemne Arhar je odpiranje vprašanja njegove plače na koncu - ko je postalo jasno, da je kampanja usodno vplivala na možnost njegovega uspeha na predsedniških volitvah - povzel z besedami »medijski umor«. Oznaka njegovega političnega debakla je sicer le delno na mestu, saj je k »umoru« prispeval tudi Arhar sam, torej je šlo bolj za »samomor«. Kljub temu so ostale odprte špekulacije, koliko je bil »problem Arhar« natančno ciljana akcija t.i. »spin doktorjev« (žargonska izraz za komunikacijske strokovnjake, ki jih najamejo politične stranke za izvedbo volilne kampanje), koliko pa je k »medijskemu samomoru« vplivala nespretnost samega Arharja in njegovih svetovalcev. Namesto, da bi se na špekulacije o njegovi plači nemudoma in ustrezno odzvali, so čakali, da je javnomnenjski vrtinec »posrkal« Arharjevo predsedniško kandidaturo. Za nekaj časa so bile menedžerske plače in druge individualne pogodbe ter domnevne privatizacijske goljufije v Triglavu pozabljene, in Nada Klemenčič je za nekaj časa lahko zajela sapo. Pa ne za dolgo.
Z elanom do neslutenih nagrad
Sicer pa je prav značilno, kako slovenski »top menedžerji« skrbno pazijo, da podatki o njihovih plačah, nagradah in drugih bonitetah (službeni avtomobili najvišjega cenovnega razreda za njihovo osebno rabo, menedžerska zdravstvena zavarovanja, dodatna življenjska zavarovanja ipd.) ne bi po nepotrebnem postali predmet debat v medijih. Da so (smo) Slovenci občutljivi do prevelikih socialnih razlik in da zavist zbujajo zlasti podatki o vsebini menedžerskih pogodb, je pokazala zadeva Elan.
Ekipa Uroša Koržeta je namreč ob prevzemu vodenja Elana po njegovi prisilni poravnavi sklenila posebno pogodbo s Slovensko razvojno družbo o nagradah, ki naj bi jih bili deležni glavni menedžerji glede na višino dobička. Počilo je v trenutku, ko se je razvedelo, da naj bi si ta skupina razdelila kar 1,4 milijarde tolarjev za uspešno poslovanje saniranega Elana. Seveda gre za prvi doslej znani slovenski rekord v višini menedžerskih nagrad, drugo vprašanje pa je, ali si je Koržetova skupina nagrade res prislužila izključno »v potu svojega obraza«. Dejstva so namreč, da je Elan splaval ob znatni finančni injekciji iz državnega proračuna (ne gre pozabiti, da je to denar, ki ga je pobrala država od vseh davkoplačevalcev), da tako obilne pomoči države druga podjetja običajno niso deležna in da so se upniki med prisilno poravnavo morali posloviti od dejanske višine terjatev do begunjskega podjetja. Ne preseneča torej, da so v teh okoliščinah podatki o nagradi za Koržeta & Comp. v javnosti odjeknili kot bomba.
Del razprav o Elanovih nagradah se je preselil tudi v državni zbor, prav v tem času pa sta se s svojih položajev tiho poslovila predsednica uprave Zavarovalnice Triglav Nada Klemenčič in njen pomočnik Jože Obersnel. Odstopila sta. Tako naj bi bil izpolnjen eden izmed pogojev za uspešno dokončanje nadzora v Triglavu, ki ga izvaja Agencija za zavarovalni nadzor. Ta je kasneje sprejela odločitev, s katero je preklicala grožnjo, da bo zavarovalnici odvzela licenco za poslovanje.
Zgodba o približevanju EU ali kako zmanjšati bakterije v mleku
Ob zaključku pogajanj o vstopu v EU, na katerih je bilo največ odprtih vprašanje glede kmetijstva, je veterinarska uprava prepovedala prevzem mleka na nekaterih dolenjskih, gorenjskih in štajerskih mlečnih progah. Rezultati analiz so namreč pokazali prisotnost antibiotika kloramfenikol v vzorcih svežega mleka. Antibiotik sicer uporabljajo za zdravljenje bakterijskih okužb pri ljudeh, dovoljen pa je tudi za male živalih. Še pred osmimi leti so ga živinozdravniki uporabljali za zdravljenje živine, od takrat je kloramfenikol za takšno uporabo prepovedan zaradi spoznanj, da ima antibiotik vrsto stranskih učinkov, med katerimi je tudi tveganje za nastanek nekaterih vrst raka.
Na tisoče litrov mleka je v nekaj tednih končalo v kanalizaciji, saj je bilo treba počakati na potrditvene analize v sorodnih laboratorijih v tujini. Ravnanje veterinarske uprave in njenega direktorja Kovača je povzročilo hudo ogorčenje kmetov, saj je bilo med njimi veliko takih, katerih mleko je bilo - kot so pokazale kasnejše analize - povsem neoporečno. Kmetje so protestirali tako, da so s traktorji za nekaj ure zaprli dolenjsko avtocesto, kmetijsko ministrstvo pa je predlagalo, da bo tistim, katerih mleko ni bilo »oplemeniteno« s kloramfenikolom, plačalo škodo za izgubljen dohodek.
Kljub temu, da je bilo v iskanje vzrokov in krivcev vključeno tudi državno tožilstvo, pa konec leta še vedno ni bilo dokončno jasno, zakaj se je antibiotik znašel v mleku. Veterinarska uprava in tožilstvo imajo nekaj »scenarijev«: da so zdravilo v mleko dodajali posamezni kmetje zato, da bi dosegli še dovoljeno število bakterij, ki smejo biti po industrijskih EU standardih v svežem mleku, saj je to pogoj za to, da mlekarne sploh odkupijo njihovo mleko za predelavo; da so nekateri živinozdravniki zdravili okužena vimena krav z »dermo-sprejem« za male živali; da so si posamezni kmetje doma ustvarili lastne »hišne lekarne« z zdravili, pripeljanimi iz sosednjih držav (zlasti Hrvaške), kjer so nekatera - v Sloveniji prepovedana - veterinarska zdravila še vedno v uporabi.
Najboljši lek je dobra kupčija
Zanimivo pri mlečni aferi je, da je proizvajalec »dermo-spreja«, ki vsebuje za zdravljenje živine prepovedan kloramfenikol, ljubljanska farmacevtska družba Lek. Njena uprava je v popolni tajnosti pripravljala vse potrebno, da bi švicarski multinacionalki Novartis pripravila teren za čimbolj eleganten prevzem Leka. Zadeva je bila namreč sila občutljiva, saj so se ob »pivovarski vojni« in prodaji bank tujim ponudnikom v Sloveniji že razvnele polemike o razprodaji nacionalnih gospodarskih interesov. Ob objavi namere o prevzemu Leka je predsednik njene uprave, nekdanji gospodarski minister Metod Dragonja. sramežljivo pojasnjeval, da bo njegova firma v konkurenčnem boju, ki ga diktira pet največjih multinacionalk, na svetovnem trgu farmacevtskih izdelkov stagnirala, če si ne bo še ob pravem času našla primerne »partíje«.
Novartis je ob prvi ponudbi postavil nizko ceno za odkup vseh Lekovih delnic, tako da se je sprva zdelo, da so Švicarji zamenjali Slovenijo za Slovaško. Ko sta paradržavni kapitalska in odškodninska družba Novartisa namignila, da za ponujen denar ne bosta prodala svojih Lekovih delnic, so varčni Švicarji preko Financial Timesa sporočili, naj se »Slovenceljni« (prosto po Svetlani Makarovič) kar obrišejo pod nosom in da jim za Lekove delnice ne bodo ponudili niti stotina več. Vmes se je v zadevo vpletla še Agencija za trg vrednostnih papirjev, ker se je šušljalo, da se bo na podlagi notranjih informacij nekaj »insajderjev« na špekulativni način ponovno okoristilo na račun preprodaj Lekovih delnic. Kar je sicer stalna praksa, zato ne preseneča, da je slovenski trg vrednostih papirjev v zadnjih letih »klinično mrtev«.
Ko je že kazalo, da bo ena izmed slovenskih gospodarskih ikon ostala v domači lasti, so se potomci strica Skopušnika omehčali in ponudili višjo ceno za Lekove delnice. Njihovi lastniki so v nekaj dneh zamenjali vrednostne papirje za ponujeno gotovino. Toliko o nacionalnih interesih.
Monodrama, imenovana predsedniške volitve
Sprva je kazalo, da bodo predsedniške volitve en sam dolgčas in podobno nezanimive kot so bile prejšnje, ko je vse kandidate zasenčil en sam favorit. Tokrat se je po mnenju komentatorjev v tej vlogi pojavljal zdaj že nekdanji predsednik vlade Drnovšek, ki se je skupaj s strankarskih vrhom LDS dolgo časa obotavljal glede svoje kandidature.
Čeprav je bilo nekako »normalno«, da bo največja parlamentarna stranka kandidirala svojega najbolj potentnega politika, pa je s svojo odločitvijo cincala vse leto in se je le malo pred začetkom volilne kampanje odločila, da bo osebo na premierskem fotelju prestavila na predsedniško funkcijo - seveda če bo volitve njen vodilni kandidat dobil. Drnovšek se je obnašal rezervirano, kot da ga predsedniška kandidatura ne privlači. Takšna je bila tudi njegova volilna kampanja, od katere ni bilo veliko videti in slišati. Drnovška ni bilo na strankarskih zborovanjih kot so jih vajeni v tujini. Pa tudi sicer vodilni LDS-ovski politik ne prikriva svoje izrazite odbojnosti do neposrednih stikov z volivci. V svoji »spontanosti« na trenutke deluje kot kakšen Michael Jackson, ki si pred svojimi oboževalci v strahu pred okužbo na usta nadene sterilno gazo.
Nič čudnega, da so se v času volilne kampanje pojavili komentarji, da imajo slovenski volilci raje brezbarvne in netemperamente politike, in da bodo »Kučanovi škornji« premajhni za »Drnovškovo nogo«. Težko si je predstavljati že, da bo Drnovšek med državljani vsaj pol toliko kot se je med njimi pojavljal Kučan. Si predstavljate Drnovška na tradicionalnem vsakoletnem pohodu žensk na Triglav? Ali pa da bo s slavnostnim govorom nastopil na občnem zboru Društva upokojencev Slovenije in ob golažu pokramljal z udeleženci? Ob znani Drnovškovi nepriljudnosti so se njegovi svetovalci osredotočili na nekaj televizijskih soočenj.
Sama volilna kampanja pa je postregla s presenečenjem le v toliko, da najresnejša protikandidatura Drnovšku ni bila tista, ki so jo vsi pričakovali, namreč Arharjeva. Za presenečenje v prvem krogu je postregla »outsajderka«, vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Proti pričakovanjem se je uvrstila v drugi krog volitev, vendar Drnovška ni premagala.
»Železno Viktorijo« je spodnesla »socialna Danica«
Bolj kot predsedniške so bile pestre občinske volitve. Za največje presenečenje so poskrbeli volivci v Ljubljani in Kopru. S stališča nekakšne samoumevnosti, po kateri naj bi svoj županski mandat v Ljubljani podaljšala LDS-ova vodilna politikinja Viktorija Potočnik, v Kopru pa ZLSD-ovski župan Dino Pucer, se je zgodilo ravno obratno.
Z obljubami o gradnji socialnih in neprofitnih stanovanj ter o večjem socialnem posluhu, ki ga bodo bojda deležni Ljubljančani, če jo bodo izvolili za županjo, je vzpenjajoča se združeno-listna zvezda Danica Simšič spodnesla v začetku letošnjega leta še favorizirano županjo Potočnikovo. Ta se je med volilno kampanjo izkazala tudi s svojo »žensko žlehtnobo«, ko je na TV soočenju glavni konkurentki Simšičevi podarila svoj volilni program, češ »nauči se kaj iz njega«. Po razglasitvi rezultatov volitev pa je nekdanja ljubljanska županja izjavila, da naj Simšičeva poskrbi še za svojo izobrazbo, ker naj bi bila »samo« srednja šola premalo za uspešno županovanje Ljubljani.
Sprva je kazalo, da bo uspeh Simšičeve vnesel večji nemir v sožitje med liberalci in združenimi socialci v mestnem svetu, vendar je nova županja izjavila, da je dosedanja koalicija dovolj dobra tudi za prihodnja štiri leta. Za začetek, je povedala Simšičeva, bo preverila, kako je z gradnjo vzpenjače na ljubljanski grad. Idejni projekt, ki so ga nekateri označili kot še en primer razsipnosti vladajoče garniture v mestnem svetu, je izpeljala Potočnikova.
Na volitvah v Kopru se je zgodilo nekaj povsem drugega kot se je primerilo v ljubljanski kotlini. ZLSD je kljub široki podpori nekaterih strank v drugem krogu izgubila svojega župana Dina Pucerja. Njegov položaj je v naskoku zasedel Boris Popovič - neodvisni (50,99 odstotka), neke vrste »naredi sam« politik, ki je na koprsko javnost naredil vtis s svojo velikopoteznostjo. Podjetnik in lastnik lepega števila lokalov na obali, je staremu županu očital, da je premalo iniciativen, zaradi česar naj bi Koper kot največje obalno mesto in pristanišče izgubljal svoje primerjalne prednosti. Nasprotniki so županskemu kandidatu Popoviču, ki je že v prvem krogu porazil Pucerja, očitali, da je njegovo podjetništvo bolj podobno metodam »cose nostre«, ki jih poznajo onkraj zahodne meje. Nič ni pomagalo. Z obilno pomočjo zasebnih radijskih postaj si je privoščil takšno volilno kampanjo, o kateri so lahko drugi županski kandidati v Sloveniji samo sanjali. Zastavlja se upravičeno vprašanje, ali ni novi koprski župan znanilec »berlusconizacije« slovenske politike in predhodnica nečesa, kar se nam bo v Sloveniji kmalu zgodilo na državni ravni?
Novi finančni minister, novi davki?
Po volitvah in Drnovškovem odhodu v predsedniško palačo se je brez posebnih zapletov na novo oblikovala tudi slovenska vlada. Njen predsednik je postal dosedanji finančni minister Anton Rop, medtem ko je ministrska ekipa doživela rekonstrukcijo. Rop je odslovil dosedanjo šolsko ministrico Čokovo in na položaj ministra pripeljal Slavka Gabra, ki je ta resor že vodil pred dobrima dvema letoma. Stranka upokojencev Desus, ki je tudi doslej bila članica vladne koalicije, je od novega premiera uspela izsiliti svoj resor: kot ministrica brez listnice je prisegla Zdenka Kovač, dosedanja direktorica centra za razvoj podjetništva.
Ministrovanje v finančnem ministrstvu je namesto Ropa prevzel Dušan Mramor, sicer profesor na ekonomski fakulteti. Ob svojem nastopu je novi finančni minister napovedal potrebo po spremembi davčne zakonodaje; med drugim se je zavzel za spremembo zakona o dohodnini, prav tako naj bi uvedli povsem nov davek, ki bo med Slovenci, če bo res postal realnost, gotovo zbudil različne odzive. Gre za davek na premoženje, s katerim naj bi bogatejši državljani prispevali svoj »davek domovini«.