Slovenija kot darovalka in prejemnica humanitarne pomoči

Jemen, Sirija, Južni Sudan, Sahel, Bangladeš … seznam držav, kjer se zdi, da se konflikti, vojne in lakota ne bodo nikoli končali. Kjer se 'tradicionalne' krize vrtijo v začaranem krogu in jih poglabljajo nove oblike konfliktov in kriz, ki so posledica podnebnih sprememb.

O ključnih humanitarnih krizah, ki jih vidi tuja stroka in bodo zaznamovale prihodnost, smo govorili včeraj, danes se bomo osredotočili na Slovenijo. In sicer z dveh vidikov: kako Slovenija pomaga na svetovnih prizoriščih kriz in kako se opredeljuje do te problematike, kot drugo pa se bomo vprašali, koliko ljudi potrebuje humanitarno pomoč doma, v Sloveniji, in kaj je največji problem.

Katera območja so po ocenah Slovenije najbolj kritična?

Mednarodna humanitarna pomoč Slovenije, kot jo opredeljuje Resolucija o mednarodnem razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči Republike Slovenije, med drugim določa, da Slovenija približno 10 odstotkov svoje uradne razvojne pomoči usmeri v programe humanitarne in pokonfliktne pomoči. Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) skrbi za pomoč ob naravnih in drugih nesrečah ali oboroženih spopadih ter drugih pojavih v razsežnostih, ki jih prizadeto območje ali država ne more obvladati. "Izključni namen humanitarne pomoči je preprečiti ali olajšati človeško trpljenje, zato je tovrstna pomoč nediskriminatorna in ne sledi zunanjepolitičnim ciljem donatoric pomoči," pojasnjujejo na spletni strani MZZ.

Pri ocenjevanju humanitarnih razmer v svetu Slovenija sledi podatkom Združenih narodov in njegovih agencij (predvsem Pisarni Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev – UN OCHA) ter Generalnega direktorata za humanitarno pomoč in civilno zaščito Evropske unije (DG ECHO). Ker je kriznih žarišč mnogo, so na MNZ izpostavili tri najbolj kritična območja humanitarnih kriz in pojasnili njihove glavne težave.

Jemen

To je država, ki jo tudi generalni sekretar Združenih narodov (ZN) António Guterres imenuje najhujša svetovna humanitarna kriza.

Zunanji minister Miro Cerar je danes znova sprejel predstavnike Društva slovenskih pisateljev in drugih pobudnikov ter podpisnikov javnega poziva slovenski vladi in diplomaciji za odprtje humanitarnih koridorjev v Jemnu. Nadaljevali so pogovor o dejavnejši vključitvi slovenske vlade in diplomacije pri rešitvi aktualne humanitarne krize v tej državi.

Sogovorniki so še enkrat opozorili, da gre pri Jemnu za pozabljen konflikt, ki zahteva večjo pozornost slovenske, evropske in mednarodne skupnosti, saj ostaja ena največjih svetovnih humanitarnih kriz. Država je opustošena zaradi državljanske vojne in 22,2 milijona ljudi, kar predstavlja 75 odstotkov vsega prebivalstva, potrebuje humanitarno pomoč ali zaščito. Od tega je 14 milijonov na robu preživetja, med njimi 8,4 milijona ljudi trpi zaradi hude lakote. Vse udeležene strani v konfliktu nenehno kršijo mednarodno humanitarno pravo in humanitarna načela, pogoste so kršitve človekovih pravic, napadi na civiliste in humanitarne delavce. Velik problem je tudi oviranje dostopa humanitarnih organizacij do ljudi, ki potrebujejo nujno pomoč. Prav tako se je povišalo število poročil o hudih kršitvah pravic žensk in otrok.

Minister Cerar je sogovornikom zagotovil, da Slovenija že dlje časa aktivno spremlja razmere v Jemnu, kar bo tudi nadaljevala. Na vseh relevantnih forumih bo pozivala k odprtju humanitarnih koridorjev, to pa bo podkrepila s humanitarnimi dejavnostmi. Zato se bo udeležila tretje donatorske konference za Jemen, ki bo 26. februarja 2019 v Ženevi. Na konferenci se bo zavezala, da bo donirala 100.000 evrov v treh letih, kar pomeni, da bo Slovenija za pomoč Jemnu od leta 2016 namenila skupno 380.000 evrov. Ti prispevki so namenjeni večstranski humanitarni pomoči preko mednarodnih organizacij, če pa bodo razmere v Jemnu to omogočile, bo MNZ skušal urediti, da bi vsaj en humanitarni projekt, namenjen Jemnu, podkrepili tudi s finančno podporo projektu slovenskih izvajalcev.

Tudi sogovorniki so ministra seznanili s svojimi aktivnostmi in predlagali, kako bi prek drugih akterjev in deležnikov slovensko in mednarodno javnost bolje seznanili z razsežnostmi jemenske krize in nujnostjo ukrepanja, so sporočili z MZZ.

Čeprav so v Jemnu nedavno sprejeli mednarodni mirovni sporazum, ki naj bi med drugim olajšal dostop humanitarne pomoči do trpečega prebivalstva, pa mednarodne organizacije dobivajo veliko pritožb na lokalni ravni, da se konflikti kljub sporazumu nadaljujejo.

Sirija

V sedmih letih vojne je bilo v spopadih ubitih več kot 400.000 ljudi, 6,1 milijona je notranje razseljenih, 5,6 milijona pa jih je zbežalo iz države. Več kot 13 milijonov Sircev, vključno s 6 milijoni otrok, potrebuje človekoljubno pomoč.

V Siriji so že večkrat veljale humanitarne prekinitve ognja, a do ljudi pomoč mnogokrat ni prišla, niti niso uspele evakuacije civilistov. "Predelom, ki jih nadzorujejo uporniške sile, se še vedno odreka humanitarna pomoč – skoraj trije milijoni Sircev živijo v predelih, ki jih ZN opredeljujejo kot oblegane oziroma 'težko dosegljive', v oboroženih spopadih se uporablja tudi kemično orožje. Na območjih, kjer so spopadi utihnili, potekajo pogovori o pokonfliktni obnovi, prebivalstvo se je začelo vračati v opustošena mesta. Vlagatelji pa se prerivajo za kos pogače pri obnovi države," stanje opisuje Humanitarni odzivni center (HOC) na svoji spletni strani.

Območje podsaharske Afrike

Južni Sudan, Somalija, Mali, Srednjeafriška republika je le nekaj držav s tega območja, ki se zaradi konfliktov, podnebnih sprememb, katerih posledice so naravne nesreče in degradacija okolja, spopadajo s humanitarno krizo. V Demokratični Republiki Kongo pa se že več kot pol leta borijo z izbruhom ebole, so poudarili na MZZ.

Kam gre slovenski humanitarni denar?

Slovenija kot članica mednarodne skupnosti sooblikuje politike in ukrepe za reševanje globalnih razvojnih izzivov. Po višini bruto nacionalnega dohodka na prebivalca se uvršča med gospodarsko razvite države sveta in je od leta 2004 donatorica uradne razvojne pomoči. Sredstva za uradno razvojno pomoč se izplačujejo iz nacionalnega proračuna.

Po zadnjih uradnih podatkih je obseg sredstev za uradno razvojno pomoč Slovenije v letu 2017 znašal 67,09 milijona evrov, kar predstavlja 0,16 odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND). 45,12 milijona evrov ali dve tretjini predstavlja večstranska razvojna pomoč, predvsem prek Evropske unije, sistema Organizacije združenih narodov in Skupine Svetovne banke, 21,96 milijona evrov ali eno tretjino pa predstavlja dvostranska razvojna pomoč, so pojasnili na MZZ.

Obseg humanitarne in postkonfliktne pomoči v sklopu uradne razvojne pomoči je leta 2017 znašal skoraj 2,2 milijona evrov, kar predstavlja 11 odstotkov dvostranske razvojne pomoči. "Slovenija humanitarno pomoč namenja večinoma preko prispevkov mednarodnim organizacijam – predvsem agencije ZN, Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) – ter bilateralnih projektov Ustanove za krepitev človekove varnosti (ITF) ter slovenskih nevladnih organizacij (NVO)," so navedli na MZZ.

Kaj je največja težava humanitarne pomoči?

Čeprav humanitarne organizacije vsako leto rešijo in zaščitijo na desetine milijonov ljudi in je njihova pomoč bolj relevantna, pravočasna in učinkovita kot kdaj koli prej, pa humanitarne akcije niso vedno tako hitre, kot bi morale biti, pomoč je neenakomerno razporejena.

Na MZZ menijo, da največjo težavo pri zagotavljanju humanitarne pomoči državam, ki so jih navedli kot najbolj kritične, predstavlja težek dostop do ljudi: "Pa naj bo to zaradi oviranja dostopa humanitarnih organizacij do ljudi v stiski ali zaradi konflikta ali zaradi težke dostopnosti terena. Prav tako so na kriznih območjih pogosto prisotne kršitve mednarodnega humanitarnega prava ter humanitarnih načel, kar predstavlja visoko tveganje za humanitarne delavce," so izpostavili.

Kakšne so rešitve?

Na MZZ so prepričani, da je prvi pogoj za bolj učinkovito humanitarno pomoč spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava in humanitarnih načel ter človekovih pravic. K večji učinkovitosti bi pripomoglo tudi povezovanje varnosti, humanitarne pomoči in razvoja. Krepitev odpornosti skupnosti v prizadetih državah bi pripomogla, da se lažje spopadajo s krizami, tako z naravnimi nesrečami kot tistimi, ki jih povzroči človek.

Pri tej problematiki imata velik pomen trajnost in dolgoročnost delovanja, še razmišljajo na MZZ: "Humanitarne prispevke zato večkrat dopolnimo z razvojnimi projekti. Haitiju smo na primer po tajfunu Haiyan namenili humanitarni prispevek in financirali obnovo šole ter prehrano v šoli. V Ukrajini smo humanitarni prispevek dopolnili s projektom rehabilitacije ukrajinskih otrok. Po poplavah leta 2014 smo Bosni in Hercegovini in Srbiji namenili humanitarni prispevek ter kar štiri razvojne projekte namenili poplavni obnovi in zmanjšanju tveganja za nesreče. Prav tako si s preventivnim delovanjem prizadevamo za zmanjšanje ranljivosti in tveganja za krize ter krepitev odpornosti."

Slovenci kot prejemniki humanitarne pomoči

V Sloveniji je pod pragom revščine leta 2017 živel vsak osmi Slovenec, tveganju socialne izključenosti je bil izpostavljen vsak šesti, kažejo podatki Statističnega urada RS (Surs). Če se glavne svetovne humanitarne krize večinoma povezujejo s konflikti, vojnami in podnebnimi spremembami, pa so v Sloveniji in drugih državah razvitejšega sveta glavni razlog za pojav krize nastop brezposelnosti ali drugi dogodki, ki ljudi pahnejo na rob. Humanitarna pomoč tako pogosto zajema pomoč pri nakupu hrane, oblačil, šolskih potrebščin ter pri plačilu položnic.

Leta 2017 so slovenske humanitarne organizacije sicer zaznale upad števila uporabnikov humanitarnih programov, a se je izkazalo, da se stiske posameznikov, ki so obremenjeni z več dejavniki tveganja revščine, večajo, je poudarila Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije. "Zaradi višje stopnje zaposlenosti je manj potreb po humanitarni pomoči, situacija dolgotrajno brezposelnih pa se še vedno poglablja," je opozorila.

Novakova glavni problem vidi v tem, da Slovenija trenutno še ni vzpostavila dovolj učinkovitih programov, ki bi za dolgotrajno brezposelne osebe ali osebe, ki so obremenjene z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami, predstavljali kakovosten izhod iz življenjske zagate. "Problem ostaja tudi neenakost otrok rojenih v revščini," je dodala.

Prepričana je, da bi potrebovali predvsem sistemske ukrepe, ki bi zajeli več ljudi, da ne bi bili odvisni od pomoči humanitarnih organizacij: "Pri Slovenski filantropiji so leta 2017 donacije predstavljale devet odstotkov vseh naših sredstev. Ta sredstva namenimo za vso podporo pri napredovanju posameznikov – vključevanje v različne športne in izobraževalne organizacije, nakup materialnih sredstev, potrebnih za kakovostnejše življenje ter finančne pomoči za lažje preživetje."

V kateri humanitarni problem bo Slovenija letos in v prihodnjih letih najbolj usmerjena?

Novakova predvideva, da bodo ranljive skupine verjetno tiste, ki bodo še naprej potrebovale največ pomoči: "Zelo pomembna se mi zdi zagovorniška vloga humanitarnih organizacij, ki vidijo, kakšne učinke imajo politične in druge odločitve na posamezne skupine prebivalcev. Zato menim, da bi moralo biti zagovorništvo ranljivih skupin glavna usmeritev humanitarnih organizacij, takoj za tem pa čim širše vključevanje prostovoljcev v vse aktivnosti. To deluje pozitivno tako pri preprečevanju kot pri blaženju že nastalih stisk." Sicer pa meni, da je humanitarne pomoči dovolj. Za dobro pripravljenost, ki je pomemben dejavnik za hiter in učinkovit odziv humanitarnih organizacij v primeru kriz, pa je ključno, da bi bile sistemsko podprte, je še enkrat poudarila.

Begunska problematika

Migracije ostajajo eno najbolj perečih vprašanj globaliziranega sveta. Svet se raznoliko opredeljuje do te problematike, kar je dobro pokazala raziskava o pogledih svetovnega prebivalstva na globalizacijo, ki jo je pred začetkom Svetovnega gospodarskega foruma prejšnji teden v Davosu na reprezentativnem vzorcu 10.000 ljudi iz 29 držav izvedla analitične družba Qualtrics. Evropa, ki je imela v zadnjih letih z nenadzorovanimi migracijami največ izkušenj, jim je vse bolj nenaklonjena.

Vodja programa Migracije na Slovenski filantropiji Franci Zlatar meni, da so tematike, povezane z begunci in tudi širše s sodobnimi migracijami, vse prepogosto zlorabljene za politične namene: "Določene politične opcije jih namreč pogosto predstavljajo populistično, pogosto sovražno do beguncev in migrantov, predvsem za nabiranje lastnih političnih točk. Do realne, z argumenti podkrepljene debate na temo migracij v javnem prostoru tako skoraj ne prihaja oziroma je precej omejena na različne dogodke, ki jih pripravljamo civilnodružbene organizacije."

Lani je sicer za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 2875 oseb, status begunca pa je bil priznan 102 osebama. "Ob tem je treba poudariti, da je Slovenija v lanskem letu preselila 21 beguncev iz drugih držav EU – iz Italije – v okviru programa relokacije beguncev iz EU držav na podlagi letnih kvot. Prav tako je preselila 40 beguncev iz Turčije. Večina prosilcev za mednarodno zaščito je Slovenijo zapustila. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je bil postopek ustavljen v kar 2372 primerih," je pojasnil Zlatar.

Glavne države, od koder prosilci za mednarodno zaščito prihajajo, so bile: Pakistan, Alžirija, Afganistan, Maroko, Iran in Sirija. Med tistimi, ki so v Sloveniji dobili mednarodno zaščito, jih je največ iz Sirije in Eritreje, je navedel Zlatar in dodal, da upa, da bo s pripravo strategije o migracijah, ki jo pripravlja nova vlada, prišlo do bolj realističnega pogleda in predstavljanja migracij ter vprašanj, povezanih z begunstvom.