Slovenija – družba normaliziranega nasilja nad ženskami?

Naša družba le s težavo spremlja objave statistik o pogostosti izvajanja nasilja nad ženskami in percepiranju različnih tipov nasilja – sprenevedanje in ignoriranje nasilja v številkah je seveda logična posledica takega početja v praksah našega življenja, a družbeno konstruiranje nasilja kot zasebne zadeve, v katero se ne smemo vtikati – saj da je storilec že imel svoje razloge, žrtev pa si je to najbrž že zaslužila – moramo razumeti kot aktivno dejanje vzdrževanja neenakega položaja žensk in prispevanje k ohranjanju njihovega življenja v strahu in trpljenju.

Slovenski sinovi kot povzročitelji nasilja

Posebej zaskrbljujoče je, da smo v zadnjem času v javnosti priča ugrabitvi predvsem spolnega nasilja (nad ženskami in deklicami) kot političnega vprašanja, s katerim si želi en del politične elite pridobiti politične točke in simpatije svojih podpornikov. Namreč pod pretvezo skrbi za naše ženske in dekleta se zavzemajo za restriktivno migrantsko politiko, v svoji nameri pa gredo (iz čistega domoljubja, kakopak) celo tako daleč, da ustanavljajo paravojaške skupine, ki bodo s potencialnimi nasilneži do naših žensk in deklet obračunale že kar na meji. Resnica je seveda drugačna. Nasilja nad ženskami v napredno Evropo in v Slovenijo niso prinesli ne migranti in ne še prej priseljenci iz nekdanje skupne države, niti ga ne izvajajo zgolj neuspešni in brezposelni prejemniki socialne pomoči, ki so pri nas v pretežni meri odgovorni za vsak neuspeh naše družbe.

Podatke o storilcih kaznivih dejanj nasilja so leta 2011 analizirali na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer so v sklopu raziskave poimenovane Pojavnost nasilja in odziv na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih ugotovili dve pomembni stvari: (1) da je v Sloveniji od dopolnjenega 15. leta starosti več kot vsaka druga ženska (56,6 %) doživela vsaj eno izmed oblik nasilja (psihično nasilje v 49,3 %; fizično nasilje v 23 %; premoženjsko nasilje v 14,1 %; omejevanje gibanja v 13,9 % ter spolno nasilje v 6,5 %) in (2) da so povzročitelji nasilja v največji meri srednje oziroma dobro izobraženi (takih je 90,8 %) sinovi slovenskega naroda, ki imajo službo (brezposelnih je zgolj 1,4 %) in se za svoje grehe ob nedeljah spokorijo evropskemu bogu (izmed vseh, ki so verni, je katoličanov namreč kar 90,3 %). Zanimivo je, da omenjena raziskava na laž postavlja tudi v medijih pogosto spodbujano olajševalno okoliščino povzročanja nasilja – zlorabo alkohola, saj alkohol redno uživa petina povzročiteljev, ostali bolj redko, 16,7 % pa celo nikoli.

Krivda, sram in stigma medijskega poročanja o nasilju

Že omenjeno večinsko medijsko poročanje o navadno najbolj tragičnih izkazih nasilja, ki se končajo s smrtjo, je k našemu popačenemu dojemanju (pojavnosti) nasilja nad ženskami poglavitno prispevalo. Zaradi velike vloge, ki jo mediji pri obravnavanju tovrstne problematike imajo, ne zgolj zaradi njihove moči razlaganja realnosti, bi morali v teh primerih slediti v prvi vrsti njihovi družbeni odgovornosti in šele nato tržni naravnanosti (potreba po senzacionalizmu – udarni naslovi in neprimerne fotografije, ki privabljajo klike). Kakšno okolje pa soustvarjamo, če prebiramo in poslušamo o ljubosumnih izpadih pijanih moških, ki zgolj utrjujejo stereotipne predstave o storilcih nasilja, pri čemer nasilje postavljajo med zaprte stene zasebnosti, namesto da bi ob upoštevanju poglavitnega načela spoštovanja žrtev in njihove integritete, ob poročanju nasilje tudi postavljali v širši družben kontekst z refleksijo delovanja sistema in državnih organov?

Iskanje individualnih vzrokov za poskuse pojasnjevanja nasilja, kot so alkoholizem, vzkipljiv temperament, slaba volja, depresija, težavno otroštvo in odnosi v primarni družini, na te načine ne zgolj povečuje njegove družbene sprejemljivosti, temveč prelaga odgovornost za nasilje na ženske, ki bi morale pred izbiro partnerja bolje premisliti. Če je naša družba do pojavnosti nasilja tako nesenzibilna, da krivdo zanj pripiše kar žrtvam, ker te neuspešno razvijajo in uporabljajo strategije, s katerimi bi svoje 'težavne' partnerje umirjale, kimale in ustvarjale razmere, v katerih se fizično nasilje na primer ne bi zgodilo, nas bi moralo biti predvsem sram! Nas potem lahko čudi to, da žrtve, če sploh kdaj, spregovorijo v povprečju šele po sedmih letih od izvajanja nasilja in da vse nevladne organizacije opozarjajo, da je realna številka družinskega nasilja in nasilja nad ženskami v Sloveniji mnogo mnogo višja od uradno prijavljenega nasilja (leta 2018 je policija beležila denimo 1368 prijav kaznivega dejanja družinskega nasilja, leta 2017 1273 primerov, leta 2016 1346 primerov in leta 2015 1283 primerov)? 

Naša dolžnost je, da zahtevamo in zgradimo družbo z ničelno toleranco do nasilja. Družbo, ki se bo zavedala, da ne obstaja nobeno zgodovinsko dejstvo ali okoliščina, na podlagi katere bi bilo v katerikoli situaciji primerno in dovoljeno nasprotni spol poniževati, trpinčiti in se nad njim izživljati. Vsako takšno dejanje bi morali kot družba nemudoma obsoditi ter sistemsko učinkovito preganjati. Ne tako, da se sprašujemo, če kaj drugega kot ja pomeni ja, in da dovoljujemo, da obtoženci spolnega nadlegovanja še vedno opravljajo svoje službe in tam prihajajo v stik s potencialnimi novimi žrtvami – in kako se ob vsem tem počutijo tiste žrtve, ki so temu vsemu navkljub nadlegovanje prijavile, zgodilo pa se ni nič? Vsi se moramo izobraziti – od strokovnega osebja, ki z žrtvami prihaja v stik in jih prepogosto sekundarno viktimizira ali pa jim neustrezno pomaga, da je slednjim žal, da so iz nasilja sploh poskušale iziti. In mi, ki smo vsi člani in članice naše družbe, pa če si o njej mislimo dobro ali slabo, če volimo tako ali drugače, vsi soustvarjamo družbeno-politično klimo, ki nas obdaja, in dajemo priložnosti temu, da se nasilje nad ženskami najprej minimalizira in nato še normalizira. Mi smo tisti, ki se, kadar nasilje opazimo, odločimo – ali bomo zaščitili žrtev in obsodili povzročitelja, ali pa se bomo obrnili stran in s tem legitimirali nasilneža?

Normalizirano nasilje, radikalizirane feministke

Kulturno pripisane spolne vloge so ženskam skozi zgodovino naložile skrb za dom in družino. Iz ideje, da gre pri tem za nalogo, ki je vsem ženskam inherentna in s katero smo se na ta svet rodile, se danes, ko večina žensk ob obilici tega neplačanega dela, opravlja še druge oblike plačanega dela, na ženske zgrinjajo ogromni pritiski. Njihova domnevno naravna vloga jim nalaga odgovornost za srečo in uspešnost v njihovih partnerskih in družinskih odnosih – njihove ravno tako pripisane značilnosti umirjenosti, srčnosti in spravljivosti pa naj bi težile k ustvarjanju harmoničnih odnosov, v katerih so najprej zadovoljni vsi ostali, šele nazadnje pa tudi ženske same. Od njihove sposobnosti potrpeti, zdržati in molčati naj bi bila odvisna družinska sreča? Po drugi strani so prakse normaliziranja nasilja, ki ga moški izvajajo, takšne gotovo tudi zaradi bremen pritiska njihove spolno pogojene socializacije, v kateri so bili naučeni, da so moški močni, neustrašni, odločni junaki, za katere se kakršnakoli oblika čustvovanja (razen izkaza agresije, ki za nekatere celo potrjuje visoko testosteronsko prisotnost) ne spodobi.

Zaradi vsega tega je danes nekaj povsem običajnega, če moški kdaj preprosto mora umiriti žensko, ki si dovoli ali govori preveč in če, po drugi strani, tudi naši politiki v rabi preprostih metafor, s katerimi ljudstvu približujejo politiko, o ženskah govorijo predvsem kot o gospodinjah, ki morajo paziti na prepih, kadar se v kuhinji pečejo krofi in podobno. Normaliziranje seksizma in nasilja se izvede tudi v poskuse radikaliziranje vseh, ki se proti takim izvajanjem (nad)moči izpostavijo in te tudi obsodijo. V maniri skrajnega absurda so potem oklicani za radikalne ravno feministi in feministke, ki bodo uničili prihodnost našega naroda, tako kot naj bi uničili in uničile svoje lastne partnerske odnose in družine, katerim pripadajo. Samo zato, ker so odločeni, da obstajajo minimalni demokratični standardi, od katerih ne smemo odstopati v nobeni situaciji? In zato, ker ne verujejo v to, da je nasilje mogoče opravičevati? Zakaj že je feminizem tako radikalen, da bi se ga morali bati?