Slovenija – dežela pametnih skupnosti?

Aktualna zdravstveno-gospodarska kriza je pokazala na prilagodljivost ljudi in organizacij, ki so krmarili skozi vihar negotovosti, t. i. prvi val koronavirusa. V tem času se je pokazalo, da je proces digitalne transformacije ključen pri preživetju gospodarstva, kot je digitalna pismenost posameznikov ključna za premagovanje družbene izolacije. Koronavirusna kriza je brez dvoma intenzivirala potrebo po digitalizaciji v najširšem smislu, predvsem pa je pokazala na neizkoriščen potencial digitalne transformacije slovenskega javnega sektorja na državni, še posebej pa na lokalni (občinski) ravni, ki je najbližje potrebam ljudem.

Slovenija je majhna, zelena in varna državica, ki ima vse predizpozicije za tehnološki razvoj zasebnega in javnega sektorja, predvsem pa za digitalno pismenost državljanov. Teza izhaja iz razumevanja geografske in demografske majhnosti Slovenije, kakor tudi iz drugih znanilcev digitalne pomladi, kot so močan javni izobraževalni sistem, pronicljivi in inovativni ljudje, razvita start up kultura in veliko uspešnih tehnoloških podjetij, katerih inovacije so medijskem očem žal premalokrat vidne.

Kljub temu da digitalizacija prinaša številne izzive in pomisleke, ki jih moramo kot družba nujno nasloviti, pa druge alternative pravzaprav ni. Tovrstno perspektivo namreč podpirajo dominantni globalni razvojni tokovi kapitalističnega sistema, kjer t. i. "tech" industrija vstopa v najrazličnejše druge industrije. Še več, tehnologija prodira v najrazličnejše pore družbenega in gospodarskega sistema kot celote.

Slovenija je naredila ključen korak na področju digitalne transformacije zasebnega sektorja v zadnjih letih, ko je začela s spodbudami za digitalno transformacijo podjetij, kjer se z evropskim denarjem sofinancira vnaprej določene operacije. Kot na primer svetovanje za digitalno transformacijo, pripravo strategije digitalne transformacije, razvoj digitalnih kompetenc zaposlenih, digitalni marketing, kibernetska varnost in drugi ukrepi za digitalno transformacijo zasebnega sektorja. A kje se je zataknilo pri digitalizaciji javnega sektorja oz. natančneje zakaj slovenske občine še niso začele projektov pametnih skupnosti, ko pa imamo za to vse predizpozicije?

Skozi raziskovanje se kaže, da imajo občine problem pri razumevanju novih tehnologij, pomanjkanju ustreznih kadrovskih kapacitet, predvsem pa se kot ključni problem izpostavljajo pomanjkanje finančnih virov za konkretne projekte. Kljub temu pa določene občine, natančneje daljnovidni (smart) župani, premikajo področje z lastnimi, a omejenimi sredstvi počasi naprej! A zakaj temu državna oblast ne ponudi hitre podpore?

Ključni evropski akter zdaj že poslovenjene agende pametnih vasi je zagotovo evropski poslanec Franc Bogovič. Ta je preko razumevanja trenda digitalizacije in koncepta pametnih mest na eni strani, na drugi pa potreb geografsko in demografsko majhnega ter v veliki meri ruralnega slovenskega okolja, izpostavil koncept pametnih vasi. Z resnim anganžiranjem je približal agendo slovenskim županom in ljudem po različnih koncih Slovenije, kjer je s setom lokalnih okroglih miz iskal redke, a herojske prakse in izkušnje.

Ena izmed takšnih je zagotovo "pametna" zgodba Sopotnik, ki nudi starostnikom v manjših krajih brezplačne prevoze in posledično vključenost v družbo in normalno funkcioniranje. Gre za trajnostni koncept uporabe tehnologije, ki povezuje skupnost, okolje in ekonomijo. Osrednji fokus Bogoviča je sicer usmerjen v naslednji EU proračun in politike, ki morajo jasno vsebovati koncept pametnih vasi in posledično omogočiti financiranje na EU ravni.

Nacionalna raven pa je povem druga pesem, že do zdaj se je zapletalo, a kaj šele bo? Čeprav so namenska sredstva iz EU že nekaj časa rezervirana, pa se že dolgo zatika pri operativni ravni, torej pripravi, objavi in izvedbi razpisa na ministrstvu za javno upravo. Zdaj že bivši minister je na tem področju povsem zatajil, zato je dano dejstvo, da v kolikor zadeve pod novim  ministrom, Boštjanom Koritnikom, ne bodo prioritetno obravnavane, bodo evropska sredstva zapadla. Mimogrede, gre za slovenski denar, ki ga vplačamo v evropsko blagajno in ga potem nismo sposobni počrpati za namene lastnega razvoja.

Najslabše pa jo bodo seveda odnesle občine in posledično lokalno prebivalstvo. Problem očitno leži v še vedno konceptualno nedorečenih usmeritvah, kjer se namesto stroke v okviru GZS in slovenskih občin kot upravičencev sredstev, preigrava nacionalna politika in neracionalni interesi, ki vodijo stran od tehnično, ekonomsko in družbeno najboljših rešitev. Upam, da bo država čim prej spoznala, da za reševanje koronavirusne krize potrebujemo ne zgolj aplikacije za sledenje okužbam, temveč vsakodnevno uporabne pametne rešitve v lokalnem okolju – tam, kjer živimo in najbolj potrebujemo javni servis. V tem norem času, ko smo že bili prostorsko omejeni zgolj na posamezne občine, pa je to pravzaprav nuja!

V agendi pametnih skupnosti lahko najdemo še nekaj precej globljega kot vsakodnevno uporabne tehnične rešitve, ki bodo ključne v času zaostrenih razmer koronakrize in seveda tudi kasneje. Ne bi pretiravali, če le-to označimo za pravi začetek digitalne pismenosti državljanov, ki mora temeljiti na posameznikovi zmožnosti za kritično in varno uporabo tehnologij. Prvi val koronavirusne krize je posameznike prisilil k uporabi in sprejemanju (zdravih) pametnih rešitev, kot je na primer delo na daljavo, urejanje zadev preko spleta, narast spletne trgovine in podobno. Danes je vse to nova realnost, bolj kot kadarkoli prej.

Tako lahko obstoječo krizo vidimo kot priložnost za digitalno pismenost, ki pa bo kot vselej izhajala iz potrebe po uporabi konkretnih rešitev. Tako je treba pametne rešitve ponuditi tudi kot del javnega servisa na lokalni ravni, to je pravo časovno okno za premik v prihodnost, ki temelji na konceptu trajnosti.

Projekti za pametna mesta, vasi in skupnosti, v slovenskem primeru projekti pametnih občin, predstavljajo odgovor na tehnološki zaostanek javnega sektorja za zasebnim, rešitev za obstoječo zdravstveno-gospodarsko oz. družbeno krizo in priložnost za dvig digitalne pismenosti državljanov, ki bo ključna v 21. stoletju. S tem bo občinska raven prevzela vlogo vodje digitalne transformacije v prostoru, ki je lokalnim prebivalcem najbližje. Za uresničitev tega pa potrebujemo še pametno oblast na ministrstvu za javno upravo, ki bo omenjeno podedovano slabo stanje končno premaknilo naprej. Kot sem enkrat že zapisal, globoke krize spreminjajo družbo in okolje v najširšem smislu, zato pomembno determinirajo prihodnost. Časa ni več veliko, drugi večji val koronavirusa pa je že tu.