Slovenci še vedno egalitarni po dohodku, vedno manj po premoženju

Tisti res bogati, pa ne govorimo o milijonarjih, ampak milijarderjih, hočejo biti preprosti in nevidni. Blagovne znamke, čim bolj diskretnih, natančno se ve, katere so. Videti so, kot da so vse kupili za nekaj evrov pri nizkocenovnih ponudnikih hitre mode, je pa vsak kos od spodnjih hlač naprej prej blizu tisoč evrov in navzgor. Ob snemanju znamenite nadaljevanke, ohlapno narejene po življenju družine milijarderja, razvpitega lastnika medijev, so za svetovalca najeli čisto pravega milijarderja. Samo oni namreč zares vedo, kako je to videti. Menda je skoraj omedlel od groze, ko v enem izmed prizorov večerjo postreže osebje v uniformah, kostimih in z belimi rokavicami. Morda je to še vedno moderno pri milijonarjih, pri milijarderjih tega ni. Tam so vsi, tudi služabniki, ki se imenujejo asistenti, v preprostih majicah in kavbojkah. Da so nevidni.

Do nas trend še ni prišel čisto zares. Še vedno divjajo po cestah svetleči novi "merdžoti" z dvignjeno streho in glasbo, da se sliši. In vidi. Res pa je tudi, da prav veliko milijarderjev nimamo. Milijonarjev pa kar nekaj. 

Tednik Mladina  je v eni izmed številk obsežno analiziral stanje enakosti oziroma neenakosti v Sloveniji. Splošna ugotovitev je, da se neenakost počasi, a vztrajno povečuje. Še vedno je Slovenija sicer ena izmed najbolj egalitarnih držav na svetu, če upoštevamo splošno uveljavljeni Ginijev dohodkovni koeficient. Zato tudi na nek način ne čudi, da so bili odzivi na dogodek pomoči  žrtvam poplav, ko je najbolj slavna in priznana slovenska kuharica dala na dražbo svojo večerjo z izklicno ceno 520 evrov, vprašanja v smislu, kdo pa sploh v Sloveniji ima toliko denarja za eno večerjo? Odgovor bi bil, da kar nekaj ljudi. Ker podatki kažejo, da ima v Sloveniji en odstotek najbogatejših več kot 23 odstotkov premoženja, to je več kot v državah, ki ne veljajo za prav egalitarne: Angliji, Nizozemski, Belgiji, Italiji ...

Da bo razslojevanje vse večje in ne manjše, kažejo tudi podatki, na katere že nekaj časa opozarjajo na Državnem izpitnem centru. Šole bi morale biti tisti korektiv, ki bi ponudil možnost družbene mobilnosti, vzpona. Pa pri nas izrazito ni tako, morda še bolj kot v primerljivih državah. Verjetnost, da bo srednješolec iz družine z višjim socialno ekonomskim statusom končal gimnazijo, je 76-odstotna, verjetnost, da bo to uspelo dijaku iz družine z najnižjim socialno ekonomskim statusom, pa je samo 8-odstotna.

V teh dneh smo kot družba vsi izjemno veseli in ponosni zaradi velike solidarnosti ljudi ob poplavah. Nekateri sicer pogrešajo donacije naših najbogatejših, morda tistih z lestvice 100 najbogatejših Slovencev revije Manager. Morda jim delamo krivico, prav možno, da donirajo na skrivaj težke denarje, pa jim ni do reklame. Tako, kot je verjetno bankam žal, da so se hvalile s svojimi dobički. Poslovne banke pri nas so v prvi polovici leta ustvarile skoraj pol milijarde čistega dobička.

Če so uprave mislile, da jih bodo trepljali po rami, ker so tako dobro delali in tako dobro zaslužili, so se zmotile. Vlada pričakuje, da bo šel del njihovega dobička za sanacijo posledic poplav. Verjetno se zdaj čudijo in mislijo, da je ta svet res zabredel. Kaj pa tržno vedenje, ki na koncu poskrbi za vse? Hayek se vrti v grobu, saj, kot je bil prepričan in so z njim še mnogi, vsak poseg v trg, vsako vladno načrtovanje predstavlja grožnjo človeški svobodi in korak v družbo diktature! Dobički bank so večji za 145 odstotkov v primerjavi z lanskimi. So plod predvsem visokih obresti pri posojilih in izredno nizke depozitne obrestne mere, te so bistveno nižje od evropskega povprečja. Tržno vedenje ali vojno dobičkarstvo? Ali oboje?

Solidarnost, dobrodelnost je lepa, seveda, milijarderji že zadnjih nekaj let govorijo, da bodo kar donirali svoje milijarde. The Atlantic je sicer pred časom v enem izmed člankov objavil analizo te pomoči in izkazalo se je, da donacije niso prav nič vplivale na boljše javne šole, zdravstvo, manj brezdomstva in tako naprej. Pomoč, dobrodelnost je pač zelo arbitrarna stvar. In ne more biti nadomestilo ali izgovor za to, da bogati ne plačujejo davkov. Resne raziskave namreč tudi kažejo, da milijarderji praktično ne plačujejo davkov, ki bi seveda šli v boljše javno zdravstvo, boljše plače učiteljev, boljše stanje voda, zeleno prihodnost in v tisto, kar je še skupnega dobrega. 

Revija Reporter je pred časom objavila spisek največjih zaslužkarjev z dobavami v zdravstvu. Javnost verjetno vsaj za nekatere izmed njih ni nikoli slišala, ti pa imajo na primer v ljubljanski Rožni dolini vilo s tisoč kvadrati površin, pa parkom okrog, pa še eno, manjšo, za zraven, morda za diskretno strežno osebje.

Kot družba pomagamo, to se ni pokazalo samo ob poplavah. Prispevamo tudi na primer, ko gre za hudo bolne otroke. Zelo hitro se zbere denar, tudi če gre za milijone. Morda sicer samo za enega otroka, za druge lahko kaj zmanjka, ampak tudi to je lepo.

Ob tem naj še enkrat opozorim na podatke, kako ogromno denarja služijo dobavitelji medicinske opreme in zdravil – na milijone. Zakaj ne gre del tega denarja namesto v vile v Rožni in vsako leto v nove, večje jahte denimo za hudo bolne ljudi, otroke, ki potrebujejo posebno, redko zdravljenje? Pa ne v obliki prostovoljnega prispevka, ki bi ga določili dobičkarji sami. Brodnjak in njemu podobni bi rekli verjetno, da gre pri tem za navaden populizem, in morda bo marsikdo prikimal.

Zakaj se nam zdi, da je ožemanje komitentov in strahovito bogatenje na račun zdravstvene zavarovalnice nekaj običajnega, zasluženega in nespremenljivega? Bolj pravično obdavčenje pa nekaj slabega? Roko na srce, davkov nihče ne mara, ne samo milijarderji. Podatki, ki so tudi v Mladini, prikazujejo, kako so bolj bogati tudi pri nas spretni pri izogibanju davkom. Na primer, kupijo sicer avto za 200 tisoč evrov, ampak poskrbijo, da se izognejo plačilu davka.

Graeber in Wengrow v svoji knjigi Pričetek vsega pravita, da je debata o enakosti oziroma neenakosti v zadnjih letih kar zacvetela. Morda zato, ker vendarle vse več ljudi sumi, da nekaj ni čisto v redu.

Zanimivo bo spremljati, kako se bo razpletlo z dobički NLB. In kaj morda dolgoročno pomeni ta poziv vlade? Bo šlo to naprej, denimo v davek na nepremičnine? In druge? Ne zaradi solidarnostne pomoči, ampak ravno zaradi vedno večje neenakosti.

Druga možnost je seveda, da se bodo tudi naši milijonarji, morda že kmalu milijarderji, vsaj tisti, ki tega še ne znajo povsem, naučili, kako biti neviden bogataš.