Težke intervencije, ki močno zaznamujejo: 'Poskrbeti zase je nujno'

"Ko gremo na intervencijo, adrenalin naredi svoje. Greš, da bi pomagal po najboljših močeh, a upaš, da ni kakšnih smrtnih žrtev ali pa večje škode," pove Urška Strniša, prostovoljna gasilka PGD Podgrad-Mehovo. Dolgotrajen boj z uničujočimi plameni, reševanje iz gora, iz jam, vode, rezanje zvite pločevine, v kateri je ujet poškodovanec, včasih gre za poznan ali rodni kraj, za znanca, prijatelja, morda celo člana družine. Vse to so intervencije, ki puščajo tudi psihične rane. "Kakšne so, je pa zelo različno. Ljudje imamo nekako trdo kožo, ko se nekaj zgodi, pa se izkaže, da smo vsi krvavi pod kožo," pove psiholog Peter Markič. So pa te reakcije in občutja zelo individualna. Predvsem, če se ne predelajo, ostanejo v človeku.

Urška in Urban sta prostovoljna gasilca osem oziroma 10 let. Po zahtevnih intervencijah uteho najdeta v lastnih vrstah, pravita. "Malo se med sabo pogovorimo, če nas kaj pesti, drugače pa poskusimo nekako pozabiti oziroma sploh ne nositi domov," pravi Urška. Gasilec Urban Pucelj iz PGD Žužemberg se strinja. "Ko prideš nazaj v tabor, se s fanti pogovoriš, če je treba, pa imamo ponujeno pomoč," pravi. 

V okviru civilne zaščite namreč deluje več kot 160 tako imenovanih zaupnikov, razloži Markič. "Večina jih je iz prostovoljnih gasilskih društev, imamo  tudi nekaj poklicnih. Med njimi so tudi jamarji, gorski reševalci, kinologi in NMP-jevci. Teh imamo šest. Vsem službam, ki sodelujejo pri reševanju in nimajo svojega sistema, mi zagotavljamo psihosocialno pomoč, vsaj te razbremenilne pogovore, ki jih zagotavljajo ti zaupniki," razloži.

Psiholog tudi pravi, da se je v zadnjih 20 letih k sreči spremenil pogled na psihološko pomoč, saj je normalno, da nenormalne situacije povzročajo stres. "Enkrat je en izkušen gasilec rekel, da se oni na to privadijo, navadijo se pa ne. In potem jih pač spomnimo na tisto, kar njim pomaga. Vsak zase ve, kaj ga sprosti, kaj mu pomaga. To je lahko sprehod s psom, da gre na kolo, da gre spat, v glavnem, vsak ima neki način sproščanja, ker ta skrb zase je sploh prva faza v vsej tej pomoči," poudarja Markič. Gremo v bistvu "po moč", ko gremo po pomoč. In to ni več tabu, sploh ne za te mlade generacije, dodaja.

Od lani pa lahko na številke 112 za psihološko pomoč zaprosijo tudi prebivalci ob množičnih nesrečah, kot so denimo požari na Krasu, kar Markič podpira. "Sam vsako tako priložnost izkoristim tudi za poziv. Pokličite, pridemo tudi na dom," še pravi.