Šli po zlato, vrnili se z novimi prijatelji

Ko je šlo slovenski izbrani vrsti na EP v odbojki 2021 vse bolje in bolje, so ljudje doma začeli razmišljati, da bi se jim na tribunah pridružili tudi sami. Tisti najbolj zagrizeni so jih spremljali že v prvem delu tekmovanja na Češkem, ko pa so v sredo zvečer naši odbojkarji uspeli premagati gostitelje, se je v deželi na sončni strani Alp začelo odpiranje omar in iskanje kovčkov.

Ljudje so staknili glave in začeli pripravljati potovalne načrte – nekateri so se odločili za potovanje v lastni režiji z avtomobili in kombiji, drugi pa so se obrnili na agencije, ki so ponujale različne aranžmaje. Največji izziv pa ni bil iskanje prevoznega sredstva ali prenočišča, ampak vstopnic. Zaključne boje je namreč gostila Poljska, ki velja za odbojkarsko velesilo in 11.000 sedežev v dvorani je bilo premalo že za vse domače ljubitelje tega športa, kaj šele za naše.

Gostitelji so slovenski odbojkarski zvezi namenili le peščico vstopnic, saj je bil naš polfinalni nasprotnik prav Poljska, prepričani v svojo zmago pa so Poljaki pokupili tudi vse vstopnice za finalni obračun. "Odbojka je tukaj športna religija," v slovenski navijaški bazi sredi Katovic pojasnjuje Matej, Slovenec, ki že sedem let živi v Varšavi. In res so v Areni Spodek pripravili izjemno vzdušje s svojimi navijaškimi koreografijami in glasnim štetjem pri akcijah. Toda naša izbrana vrsta za Poljake še naprej ostaja prekletstvo – že tretjič je bila slovenska ovira zanje v evropskem polfinalu previsoka. "Želeli so si zmagati za vsako ceno, preveč in premočno na silo. Poljaki so igrali, da bi potolkli Slovence, Slovenci so igrali, da bi dobili tekmo," mi v novinarskem središču slikovito opiše nekdanji poljski odbojkarski zvezdnik Witold Roman, ki je v reprezentančnem dresu odigral 259 tekem.

Katovice v slovenskih barvah

Uvrstitev v finale je seveda pomenila, da nekaj sto slovenskih navijačev dobi okrepitve iz domovine. Nedeljsko posebno letalo iz Ljubljane je bilo razprodano, največja ovira za še kakšen navijaški čarter pa je bilo torej pomanjkanje vstopnic. Cena za tisto peščico, ki je bila uradno na voljo, se je zadnji dan dvignila na 100 evrov, številni pa so vseeno prišli kar "na slepo" in se odločili, da poskusijo srečo na črnem trgu. In ker Poljski uvrstitev v finale ni uspela, so domačini pred dvorano res ponujali svoje vstopnice, cene pa so bile različne od (pre)prodajalca do (pre)prodajalca – 50 evrov za eno, 100 evrov za tri, eden od njih pa je vstopnico kar podarjal.

Ker je bila v nedeljo najprej na vrsti tekma za bron, ki so jo domačini nato vendarle dobili, so Poljaki vseeno napolnili dvorano Spodek in na jezo slovenskih navijačev stopili na stran italijanskih, ki bi jih v Katovicah lahko prešteli skoraj na prste. Vseeno pa je bilo vzdušje povsem drugačno kot v soboto, saj se je čutilo, da ne navijajo s srcem. Šlo je bolj za maščevanje za poraz, ki so jim ga po infarktni polfinalni končnici zadali Slovenci. "Ali ste prišli iz Italije," po tekmi zaman sprašujem tiste z italijanskimi šali. Vsi so bili Poljaki.

Šele pred dvorano naletim na Francesco in Simona, pa še onadva sta tam povsem po naključju. Francesca se prihodnji semester namreč odpravlja na študijsko izmenjavo prav v Katovice, zato sta dopust izkoristila za "ogled terena". V smehu pravita, da sploh nista vedela, da je prvenstvo: "Potem pa sva slišala, da so se Italijani prebili naprej in si rekla, da morava priti vsaj do dvorane," veselo pripovedujeta, kako sta uspela nazadnje zunaj na velikem platnu doživeti celo zmago svoje reprezentance.

Kmalu nasmeh

Slovenski navijači, ki so prihajali mimo, so bili seveda precej manj nasmejani. Razumljivo, saj se je evropski naslov znova izmuznil, že tretjič zapored. Ko pa so v skupinah postavali na ploščadi in čakali na avtobuse, ki so jih prepeljali bodisi v hotel bodisi na letališče, ali pa kar naravnost proti Ljubljani, se je slaba volja kmalu razkadila.

In to je tista dodana vrednost navijaških romanj – doma se slabe volje ugasne televizor, ko se konča prenos, tukaj pa beseda hitro da besedo, začne se obujanje spominov na preživeto skupno popoldne, na zvoke harmonike in polko v navijaški coni, nato pa že kovanje načrtov za "naslednjo vojno". Tokrat so se poslovili z besedami: "Se vidimo v Rusiji, če ne že kje prej!" Prihodnje leto namreč sledi novo odbojkarsko prvenstvo, tokrat svetovno. Slovenski športniki pa bodo najbrž v vmesnem času nanizali še kakšen velik uspeh in navijaški romarji bodo spet pripravili kovčke.