'Tistim, ki so me zasmehovali, sporočam, da treniram za paralimpijske igre'

V rubriki Vaš svet predstavljamo 28-letnega Ljubljančana, ki se je iz negativne spirale zasmehovanja vrstnikov in bega v osamo zaradi slepote dvignil šele s pomočjo juda. "Če se slabo počutim, če sem žalosten, dam to ven iz sebe na treningu in pridem dobre volje domov," pripoveduje, medtem ko se z belo palico sprehodiva do Judo kluba Sokol, kjer trenira. To, da si slepa oseba pri hoji pomaga z belo palico, je običajno in pričakovano, a preden je Toni Perić ta pripomoček sprejel v svoje življenje, je trajalo več kot leto. "Bilo me je sram. Bal sem se jo sprejeti, ker je nikoli v življenju nisem imel v roki," iskreno pravi. Potem ko je oslepel, so ga namreč starši prešolali na osnovno šolo s prilagojenim programom, kjer so se zanj začeli peklenski dnevi. Spomni se, kako so ga sošolci vsakodnevno obkladali z žaljivkami, ga klicali slepec, ga spotikali in mu ugašali luči. S kančkom vida, ki mu je še ostal, se je takrat trudil prepisovati snov, a bil je prepočasen, se spominja njegov oče Vlado Perić: "Posedli so ga v zadnjo klop, ker je bil priden in z njim ni bilo težav – prva klop je bila očitno rezervirana za problematične otroke. Tabla je bila pobrisana, mokra, bleščalo se mu je, zato seveda z nje ni mogel prepisovati. Preden je kar koli napisal, so jo spet pobrisali, nato pa govorili, da ne sledi, da piše z nosom. Seveda piše z nosom, če ne vidi! Torej bi moral v šolo za slepe in slabovidne. 

Osnovne šole ni nikoli končal, uradno ima priznanih sedem razredov. Ko je bil star 21 let, pa je končno našel Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne ali krajše IRIS. Trenutno njihove programe obiskuje 84 otrok, več kot 400 se jih ob pomoči njihove mobilne enote šola v sklopu običajnih osnovnih šol v svojem domačem kraju. V IRIS lahko slepi in slabovidni otroci hodijo od vrtca pa vse do srednje šole, nudijo vse izobrazbene strukture – od rednih programov, ki so enakovredni običajnim osnovnim in srednjim šolam, pa do programov z nižjim izobrazbenim standardom in posebnih programov za otroke z duševnimi motnjami. Precej neverjetno je torej, da je le nekaj kilometrov od doma Perićevih ves ta čas obstajala ustanova, ki se ukvarja prav z izobraževanjem slepih – a mešanica neznanja in neiznajdljivosti je Tonija v IRIS pripeljala šele, ko je bil star 21 let. "Kje začeti, kako nas poiskati, to je seveda odvisno od staršev, od šole, vrtca, kamor je otrok prvenstveno vključen. Bolj kot so razgledani, več kot imajo informacij, lažje lahko pridejo do nas. Mi smo javni vzgojno-izobraževalni zavod, tako da neke posebne reklame ne izvajamo," pravi ravnateljica Romana Kolar, ki se Tonija še dobro spomni. Pripoveduje, kakšne težave je imel pri sprejemanju pripomočkov za slepe, ki jih več kot desetletje ni poznal, kaj šele uporabljal. To je običajen zaplet, pravi, zato čisto vsakega mladostnika, ki pride k njim, obravnavajo individualno: "Mi se trudimo najprej ugotoviti, kje taka oseba je, na katerem nivoju, kaj bi mu koristilo, katere pripomočke potrebuje, se skupaj z njim pogovorimo. In potem mu za začetek posodimo opremo, ki bi bila zanj primerna."

Toni danes uporablja lupo, ima računalnik, življenje mu lajšajo številni pripomočki. Predvsem pa živi za šport in zaradi športa. Že ob vključitvi v IRIS je najbolj užival pri urah Gibanja in športne vzgoje ter Doživljanja prostega časa, kjer ga je poučevala Anja Pečaver: "Udeleževal se je vseh naših športnih vikendov in vseh športnih dni, zelo rad je tudi hodil v fitnes. Vedno je govoril: Učiteljica, ali lahko še? Ko je prišel k nam, je prišel med mladostnike, ki so imeli zelo podobno ali enako diagnozo, kar pomeni, da so drug drugega razumeli."

S pomočjo športa je pridobil samozavest, začel sebe dojemati kot človeka, ne kot slepca, in to je najpomembneje, pravi njegova nekdanja učiteljica. Strinja se tudi judo trenerka Tina Pestotnik, ki Tonija trenira v Judo klubu Sokol: "Na začetku ni znal narediti prevala, niti počepa, nič od tega, zdaj, po štirih letih, zna vse. Meče se, dela prevale, obvlada padce, super mu gre." Najbolj od vsega si želi, da bi se lahko udeležil paralimpijskih iger, čeprav se zaveda, kako težak zalogaj bo to. "Zmorem še več," suvereno pravi in komaj čaka, da kamere ugasnejo in da se lahko znova posveti treningu.

Več pa v oddaji Svet danes ob 18. uri.