Slabše soočanje s težavami: kakšna je povezava z izkušnjami v otroštvu?

Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) sta izvedla raziskavo o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu in njihovo povezanost s funkcioniranjem v odraslosti. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, v kateri je sodelovalo 4939 oseb, njihova povprečna starost je bila 47 let.

Obremenjujoče izkušnje v otroštvu (okrajšano OIO) so potencialno travmatični dogodki oz. dogajanje do 18. leta starosti. V študijah se največkrat meri 10 kategorij obremenjujočih izkušenj. Pet vrst obremenjujočih izkušenj je osebnih: psihično, fizično, spolno nasilje (oz. zloraba) ter psihično in fizično zanemarjanje. Drugih pet vrst izkušenj pa se navezuje na preostale družinske člane oz. člane gospodinjstva: nasilje med odraslimi člani gospodinjstva, zasvojenost ali duševna bolezen oz. motnja, kriminalno dejanje ter razveza staršev oz. prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša, zapustitve ipd. 

Prva študija v ZDA

Ugotovitve raziskave v Sloveniji so pokazale, da so tri četrtine anketiranih v otroštvu doživele vsaj eno obremenjujočo izkušnjo, kar četrtina pa jih je poročala o štirih ali več obremenjujočih izkušnjah. Pri teh velja, da imajo večjo verjetnost za različne fizične in duševne bolezni, psihosomatske simptome in tvegana vedenja.

Prva tovrstna študija je bila izvedena v obdobju 1995–97 na vzorcu več kot 17.000 oseb v Južni Kaliforniji v ZDA. Izsledki so pokazali, da so obremenjujoče izkušnje v otroštvu zelo pogoste in so povezane s slabšim fizičnim in duševnim zdravjem, tveganimi vedenji in drugimi neugodnimi izidi (npr. nižja stopnja izobrazbe in nižji materialni status v odraslosti). Posamezniki s štirimi ali več obremenjujočimi izkušnjami imajo največje tveganje za neugodne izide. Od leta 2009 pod vodstvom Centrov in preventivo v večini zveznih držav ZDA sistematično zbirajo podatke o razširjenosti OIO. Študije o OIO so prav tako že izvedli v večini evropskih držav ter tudi drugod. Rezultati o razširjenosti teh izkušenj ter njihovih posledicah so si v vseh raziskavah podobni. 

Kako OIO deluje?

Gre za obsežen, ponavljajoč se, dolgotrajen stres. Raziskovalci celo govorijo o toksičnem stresu, pri katerem gre za kronično prekomerno aktiviranje stresnega odziva. 

Če tak stres doživljajo otroci, ki še nimajo povsem razvitih možganov in drugih delov živčnega sistema (najintenzivnejši razvoj poteka v prvih letih življenja), prav tako jim niso dostopni različni viri in načini za soočanje s težavami, ima to za njih neposredne in dolgoročne fiziološke in psihične učinke. 

OIO lahko prek toksičnega stresa negativno delujejo na različne telesne sisteme in funkcije, npr. posamezne organe, imunski sistem, možganske funkcije. Nadalje pojasnjujejo, da lahko OIO vodi v razvoj nezdravih praks soočanja s težavami, kot so različne oblike zasvojenosti. Raziskave kažejo tudi na slabši šolski uspeh in nižjo doseženo stopnjo izobrazbe, slabšo zaposlitev in nižji dohodek pri ljudeh z več OIO. 

Udeleženci, ki so doživeli štiri ali več obremenjujočih dogodkov v otroštvu, imajo v primerjavi s tistimi, ki niso doživeli nobenega obremenjujočega dogodka, večjo verjetnost za fizične težave in bolezni, kot so srčne bolezni, bolezni dihal, težave s ščitnico, migreno, ravno tako pa tudi za duševne težave in bolezni – npr. depresijo, anksioznost, obsesivno-kompulzivno motnjo. Poleg tega imajo udeleženci z več obremenjujočimi dogodki tudi večjo verjetnost za tvegano pitje alkohola, kajenje, različne oblike zasvojenosti ter psihosomatske težave, npr. glavobol, nepojasnjene bolečine v želodcu, prsih, nespečnost.

Pozitivne izkušnje v otroštvu 

Na drugi strani študije kažejo, da imajo neposreden in pozitiven učinek na razvoj psihične odpornosti ter tudi na zdravje in na različne vidike delovanja v odraslosti pozitivne izkušnje v otroštvu. Med te uvrščamo predvsem ugodne izkušnje v odnosih: z družinskimi člani, v šolskem okolju, s prijatelji, sosedi, v skupnosti. Pozitivne izkušnje v otroštvu lahko večinoma zmanjšajo negativne učinke OIO, pri čemer je njihov varovalni učinek manjši, če ima posameznik več OIO. Psihično odpornost pa lahko razvijamo in krepimo vse življenje, in sicer s prepoznavanjem in uporabo lastnih zmogljivosti in virov; s krepitvijo zmožnosti samouravnavanja; z varnimi in podpornimi odnosi in okolji, še ugotavljajo raziskovalci. 

Dobra četrtina poroča o štirih ali več obremenjujočih dogodkih

Če se vrnemo na raziskavo v Sloveniji – pokazala je, da je večina (76 %) anketiranih v otroštvu doživela vsaj eno obremenjujočo izkušnjo od desetih, kar 27 % udeležencev raziskave je poročalo o štirih ali več obremenjujočih izkušnjah. Največ udeležencev poroča o čustvenem (56 %) in fizičnem nasilju (43 %) odraslih članov gospodinjstva (vsaj enega člana) nad njimi, malo manj kot tretjina poroča o smrti biološkega starša, ločitvi staršev, zapustitvi starša, približno četrtina jih poroča o čustvenem in fizičnem zanemarjanju, dobra petina poroča o zasvojenosti vsaj enega odraslega člana gospodinjstva. Dobra osmina poroča o nasilju med odraslimi v gospodinjstvu, slaba petina pa o duševni motnji člana gospodinjstva. Najnižja sta odstotka o poročani spolni zlorabi ter kriminalnem dejanju člana gospodinjstva.

Slabo raziskana problematika

Raziskovalci poudarjajo, da gre za novo in slabo raziskano problematiko, zato menijo, da bo treba v prihodnje narediti več za zavedanje in razumevanje obremenjujočih izkušenj v otroštvu v slovenskem prostoru. Ob tem pa dodajajo, da zavedanje in razumevanje sama po sebi nista dovolj, zato je smiselno zavestno sistematično in kontinuirano naslavljanje obremenjujočih izkušenj v otroštvu. V Sloveniji že obstajajo nekatere aktivnosti za izboljšanje zdravja in dobrobiti posameznikov (tako otrok kot odraslih), družin in skupnosti, ki do neke mere zaobjamejo tudi področje obremenjujočih izkušenj v otroštvu.

Korak naprej bi bil oblikovanje strategije celovitega naslavljanja te problematike: od preprečevanja, zgodnjega prepoznavanja, spremljanja do preoblikovanja relevantnih organizacij, da bi bile utemeljene na razumevanju travme, in podpore osebam z obremenjujočimi izkušnjami v otroštvu in njihovim družinam, še dodajajo raziskovalci.