'Slabe odločitve nas veliko stanejo'

Sredi februarja je vrhovno sodišče pritrdilo sodiščema na prvi in drugi stopnji, da je bil Gašpar Gašpar Mišič pred petimi leti nepravilno razrešen z vrha Luke Koper. Zdaj bo Mišič s tožbo zahteval 757.000 evrov odškodnine. Gre za razliko med plačo in nagradami, ki bi jih prejel do konca mandata kot predsednik uprave Luke Koper, in med plačami, ki jih je prejemal po razrešitvi.

Omenjeni primer pa ni prvi, ko je sodišče odločilo, da je bil kateri izmed državnih direktorjev nepravilno oziroma neutemeljeno razrešen s svoje pozicije, ta pa je nato tožil za visoko odškodnino, ki smo jo na koncu plačali davkoplačevalci.

Spomnimo samo na primer odstavljenega glavnega inšpektorja za delo Boruta Brezovarja, ki ga je vlada razrešila na poziv protikorupcijske komisije. Brezovar je šel na sodišče, ki je pritrdilo, da mu je bila storjena krivica. Odškodnina naj bi po nekaterih izračunih znašala okrog 100.000 evrov.

Leta 2017 sta Radiotelevizija Slovenija (RTVS) in Nataša Pirc Musar v primeru odprave sklepa o imenovanju Pirc Musarjeve za generalno direktorico RTVS sklenila sodno poravnavo. Javni zavod je nesojeni generalni direktorici izplačal 70.000 evrov odškodnine.

Tudi Mateja Perger, nekdanja predsednica uprave Palome, je dobila tožbo zoper družbo zaradi razrešitve z mesta članice uprave družbe, sodišče pa ji je prisodilo 60 tisoč evrov odškodnine.

Podobnih primerov je še več, a samo pri omenjenih znaša plačana odškodnina skoraj milijon evrov. Slabe odločitve prinašajo namreč s seboj tudi neprijetne posledice in te ponavadi veliko stanejo.

Da nas slabe odločitve veliko stanejo, pritrjuje tudi izvršni direktor SBC Kluba slovenskih podjetnikov Goran Novković. "Vprašanje je dvojno: prvič, ali je korporativno upravljanje z zornega kota formalnih odločitev v državnih podjetjih dovolj kakovostno, in drugič, kako kakovostno je izbiranje menedžerjev v državnih podjetjih. Številni primeri v zadnjih letih kažejo, da oboje še zdaleč ni optimalno," pojasnjuje in dodaja, da odločitve velikokrat niso dovolj premišljene.

Zakaj je temu tako, Novković težko presoja. "Je pa dejstvo, da nimamo kakovostnega kadrovanja v marsikateri državni firmi," meni. Na vprašanje, če bi se dalo slabe odločitve kako preprečiti pa odvrne, da sta pri tem ključni dve zadevi. Politiki morajo postati zrelejši in kadrovati kakovostne kadre, ter da je v praksi potrebno bolj uveljavljati odgovornost nadzornikov.

Da slabe poslovne odločitve povzročijo veliko škodo, in to ne samo tistemu, ki odločitev sprejme, se strinja tudi direktorica pravne službe Gospodarske zbornice Slovenija (GZS) Katarina Prebil. "Sprejemanje poslovnih odločitev narekuje premišljeno in strokovno delovanje, samo dobri nameni niso dovolj," pojasnjuje in dodaja, da napori, usmerjeni v odpravo posledic slabih odločitev, lahko bistveno presegajo vrednost vložka (finančni, kadrovski, časovni ...) za sprejem takšne odločitve. "Pri tem se je treba zavedati problematičnosti in daljnosežnosti odločitev, ki povzročijo širše družbene in makroekonomske učinke. Slabe odločitve slabijo tudi ugled, odvisno od tega, kje so sprejete, podjetja, širšega okolja, lahko tudi države. Predvsem slab ugled države posledično povišuje rizičnost poslovnega okolja in slabi možnost delovanja ter rezultate gospodarstva. Tudi vpliva slabih odločitev na ravnovesje trga delovne sile (morebitno povečanje brezposelnosti), zmanjšanje kupne moči potrošnikov, zmanjšanje potrošnje, ne smemo zanemariti. Odprava takšnih posledic slabih odločitev je lahko pogosto zelo dolgotrajna, včasih dejansko tudi nemogoča," poudarja Prebilova.

Bo to še ena slaba odločitev?

Slabih odločitev pa ne sprejemajo le poslovneži, ampak tudi vlada. Rečemo lahko, da smo že navajeni, da so odločitve vlade pogostokrat nepremišljene. A dejstvo je, če vlada sprejme slabo odločitev, bomo posledice, tako finančne kot družbene, nosili prebivalci. Poglejmo primer. Uvedba enotne embalaže nas bo stala 75 milijonov evrov. Številne države, tudi naše najmočnejše trgovinske partnerice, enotne embalaže ne bodo uvedle zaradi različnih razlogov. Eden med njimi je kratenje avtorskih pravic, drugi pa nedoseganje zastavljenih ciljev. In čeprav Avstralija, ki je enotno embalažo uvedla prva, trdi, da gre za učinkovit način zmanjševanja kajenja, pa v Franciji priznavajo, da je bila uvedba enotne embalaže napaka, ki jo bodo popravili.

In Slovenija? Kljub temu, da rezultati uvedbe enotne embalaže ne prinašajo pričakovanih rezultatov, vztraja pri njeni implementaciji. Slovenski proračun bo tako najverjetneje zaradi uvedbe enotne embalaže izgubil 25 odstotkov (25 milijonov evrov) trošarinskega prispevka od prodaje tobačnih izdelkov v tranzitu, turizmu in obmejnih prodajalnah. Dodatnih 50 milijonov evrov pa se bo ’izgubilo’ na račun črnega trga.

Skupaj torej 75 milijonov evrov, ki bi jih vlada, če bi jih imela, morda lahko porabila za zmanjševanje čakalnih vrst ali odpravo drugih anomalij, ki jih je v zdravstvu veliko? Ali bo na koncu to še en primer slabe odločitve, ki jo bomo kot vedno plačali prebivalci oziroma davkoplačevalci?