'Slab tožilski izplen'

Pred bližnjimi parlamentarnimi počitnicami je delo preiskovalne komisije, ki ugotavlja razmere na državnem tožilstvu in morebitno odgovornost nosilcev javnih funkcij v obdobju 2000-2004, predstavil njen predsednik Dimitrij Kovačič (SDS). Po njegovih besedah stanje in delo na slovenskih tožilstvih v omenjenih štirih letih splošno gledano ni bilo zadovoljivo, o čemer priča številna dokumentacija, tej ugotovitvi pa pritrjujejo tudi izjave številnih prič pred komisijo.

Kot je dejal Kovačič, se zaslišanja prič bližajo koncu, končno poročilo komisije pa naj bi začeli pripravljati jeseni. Kovačič verjame, da bo to poročilo podlaga za določene aktivnosti za izboljšavo stanja, tako na področju zakonodaje kot tudi znotraj samega tožilstva pri nadzoru ter izobraževanju in usposabljanju tožilcev.

Čeprav pri oceni dela tožilstev ne gre posploševati, saj se marsikje resno dela, pa splošno gledano stanje ni bilo tako, kot se pričakuje, je dejal Kovačič in na podlagi dosedanjega dela komisije navedel tudi nekatere razloge za to. Med njimi je omenil kadrovsko podhranjenost na tožilstvih, kar se je posebej kazalo na ljubljanskem, ter pomanjkljivo uvajanje specializacij tožilskega dela, da bi se posamezni tožilci specializirali za določena področja, zlasti glede gospodarskega kriminala in korupcije.

Razlogi so po Kovačičevih besedah tudi v slabostih informacijskega sistema glede evidence zadev, ki se vodijo na tožilstvih. Pomanjkljiva je tudi kazenska zakonodaja, saj prihaja do težav pri kvalifikaciji nekaterih kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala.

Prav tako je delo komisije pokazalo na pomanjkljiv nadzor nad delom tožilcev. Pri tem ne gre toliko za nadzor nad kvantiteto dela, je pojasnil Kovačič. Več težav je po njegovih besedah pri nadzoru nad pravočasnostjo dela. Poleg tega so vsebinske odločitve tožilcev pogosto neustrezno obrazložene oziroma utemeljene. Tako se včasih zdi, da je obrazložitev napisana zgolj zato, ker je to zakonska obveza, meni Kovačič.

Opozoril je še, da je bil v tranzicijskih zadevah, ko je šlo za postopke v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij na podlagi prijav nekdanje SDK in Agencije za plačilni promet, izredno slab "izplen"; zelo malo prijav oškodovanja družbenega premoženja je doživelo končni obsodilni epilog.

Tudi o Popoviču in Železniku

Sicer pa je Kovačič spregovoril še o dveh odmevnejših primerih, koprskega župana Borisa Popoviča in nekdanjega tožilca Mirana Železnika, v pisarni katerega so po njegovem odhodu s tožilstva marca 2004 našli številne nerešene spise. Primer Železnik je po Kovačičevih besedah dokaz, da nadzor na ljubljanskem tožilstvu ni bil učinkovit. Ali je šlo zgolj za malomarnost ali morda tudi za povezave, pritiske in vplive, da se zadeve ne bi reševale, pa bo morda ugotovil kazenski postopek, ki še poteka.

Ob tem je Kovačič opozoril, da bi odkritje takšnega števila spisov zahtevalo takojšnje ukrepanje na tožilstvu in tudi izven njega, a je sprva vse potekalo zelo medlo in vtis je, da so ključni funkcionarji na tožilstvu v tistem času skušali stvar prikazati kot napako, a ne tako hudo, da bi bilo potrebno resnejše ukrepanje. Do tega je tako prišlo šele "kar nekaj mesecev kasneje, po državnozborskih volitvah, ko je postalo jasno, da je prišlo tudi do spremembe oblasti".

Tudi v primeru koprskega župana Borisa Popoviča se je po Kovačičevih besedah pokazalo, da je v kazenskih postopkih, sproženih zoper njega, prišlo do številnih zlorab. Pri tem je predsednik preiskovalne komisije omenil način novačenja prič, ki so jih z grožnjami in pritiski kriminalistov uporabili za obremenilno pričanje.

Tako bi lahko sklepali, da tudi koprsko tožilstvo predkazenskega postopka ni nadzorovalo in usmerjalo tako, da bi ta potekal zakonito, je dejal. Ob tem pa je dodal, da neposrednih dokazov za to, "ali je bilo tožilstvo v teh primerih premalo pozorno, ali pa je šlo celo za koordinirano delo", ni.