Silvo je moral pritiskati, Selma je čakala 'disko papagaje'

Bradati Mario z avstrijske Koroške je za dogodek izvedel na družbenih omrežjih, njegov pony pa na blatniku nosi že nalepko 2019. Zoran iz Medžimurja opisuje, kako mu je epidemija covida-19 prekrižala načrte: "Za Goni pony sem izvedel od prijatelja in že lani sem rekel, da bom šel, potem pa ste Hrvaško konec avgusta dali na seznam rdečih držav. Tokrat pa sem rekel, da grem ne glede na vse," pripoveduje na prireditvenem prostoru pred začetkom ocenjevanja za najboljšo retro opravo.

Stari obrazi med najhitrejšimi
Ko je to končano, se lastniki 20-palčnih koles brez prestav zvrstijo na glavni cesti skozi Kranjsko Goro, kjer pisano karavano že čakajo njihovi nekolesarski prijatelji in zbrani mimoidoči. 955 pedalistov je letos po uradnih podatkih prevzelo štartno številko.

"Oprostite, bi mi lahko vzeli tole," se zasliši glasek ob spremljevalnem vozilu, namenjenemu za prevoz novinarjev. Dekle z dvema čopkoma skozi okno moli rožnato košarico, v kateri je tudi mobilni telefon. Izkazalo se je, da smo prtljago do vrha odpeljali prav najhitrejši udeleženki. 

"Med letom imamo ponije malo za naokrog in zraven košarico, da se lahko kaj odloži vanjo. Zdaj, ko res vrtiš pedala, pa bi se lahko vanjo zadevala s koleni. Nisem imela nobenega žepa za mobitel, potem pa sem v gneči zagledala vas," po zmagi v ženski konkurenci na cilju v smehu pripoveduje lani drugouvrščena Barbara Trunkelj, ki je z vršiškimi ovinki letos opravila 49 minutah. 

Še hitrejši je bil stari in novi skupni zmagovalec dirke Luka Kovačič. Manj kot 40 minut, a nekaj sekund več kot lani, ko je postavil novi rekord: "Vsako leto je enako težko zmagati, klanec ni nič manj strm. Zmago je mogoče kdaj še težje ponoviti."

Sedem tekem, sedem udeležb
61, 416, 736, 415, 76, 25. To so štartne številke na drogu enega izmed ponyjev, ki grizejo v klanec. Letos se jim bo pridružila še 127. Marko iz Žirov se je namreč udeležil že vseh sedmih izvedb tega tekmovanja. V predkoronskem času je bil tradicionalni datum za Goni pony sicer že junija. "Septembra je boljše, imaš več kondicije, na začetku sezone je nekoliko težje," pravi. Vrh Vršiča je najhitreje dosegel v eni uri in 18 minutah. "Sem že veteran," se nasmehne v bran. Pride sicer v družbi prijateljev: "Kampiramo v Gozdu - Martuljku, potem nekaj spečemo, krasen konec tedna," je zadovoljen.
Grizejo tako poniji kot tekmovalci. "Ali potrebuješ še kaj?" dekle sprašuje fanta, ki je sestopil s kolesa in ga potiska ob sebi. "Saj ne morem niti vode vase spraviti," izdavi on. "Silvo, kje si?!" se sliši iz druge dvojice. "Takoj za tabo," se glasi odgovor. "Pritiskaj, pritiskaj,"  Silvo dobi navodilo.

Eden izmed ponijev nosi napis: Specialke so za amaterje. Zaradi koronaukrepov je velike prireditve vse težje izpeljati, skrčilo pa se je tudi okno za njihovo izvedbo. Le nekaj ur pred poniji so na pot pognala tudi cestna kolesa. Dopoldne je bila namreč na sporedu dirka Juriš na Vršič, kjer je nekoč kraljeval tudi naš kolesarski as Primož Roglič.
In kdo lahko bolje opiše, kako je premagovati dobrih 13 kilometrov, ki jih sestavlja 24 serpentin in 800 metrov višinske razlike, kot nekdo, ki je poskusil oboje.

Trpljenje na poniju
Zoran iz Žirov je bil že trikrat na Goni ponyju in dvakrat na Jurišu. V soboto dopoldne je s spcecialko osvojil 2. mesto v svoji kategoriji, popoldne pa ga ujamemo, ko s slovensko zastavo spodbuja tekmovalce na malih kolesih. "Kakšna je primerjava med ponijem in specialko? Nobene!". 

Nato pa vendarle poskusi: "Goni pony je ...," išče besede. "Goni pony je trpljenje, mučenje," nato izstreli. S specialko je do vrha Vršiča potreboval 45 minut, s ponijem 55. Zanimalo nas je, kaj se kolesarju podi po glavi, ko ovinke grize s cestnim kolesom in kaj takrat, ko skuša na vrh priti s starodobnikom brez prestav. "Na Goni pony nič ne razmišljaš, samo preživeti moraš, samo preživeti," odgovarja v smehu. Koliko pa kolesarju pomeni spodbuda ob progi, povprašamo. "90 odstotkov. Da ti adrenalin, od nekod lahko črpaš moč potem," pojasni, medtem ko glasno bodri: "Dajmo, dajmo še malo!"

Prijatelje pustil v steni
Ni pisana le množica na progi, ampak tudi ob njej. Primož in Jerneja nam s svojega kavča že tradicionalno ponujata čevapčiče, Selma s košarico za piknik pri 23. ovinku čaka svoje štiri zaposlene iz kolesarskega centra, ki ga imajo v Prekmurju: "Upam, da jim uspe do vrha, ste jih mogoče kje videli? Oblečeni so v ... nekakšne disko papagaje?!"

Manca in Oskar iz Žalca sta zjutraj krenila iz Martuljka, po pohodu do vrha Vršiča je sledilo kosilo, nato pa ogled tekme: "Prihodnje leto bi želela poskusiti skupaj s prijatelji, ampak očitno bo treba dobiti se malo kondicije," ugotavljata, ko opazujeta napore tekmovalcev na cesti pod njima.

Žalčana sta vedela za to prireditev, ki pa je presenetila številne druge pohodnike, predvsem tujce. Jennfier in Jan sta iz Nemčije prišla na 10-dnevne počitnice, ob vrnitvi s pohoda pa sta na avtodomu našla obvestilo o zapori ceste čez Vršič. A sta se hitro znašla, ob cesto sta postavila zložljive stole, si odprla pločevinko piva in se zlila z dogajanjem.

To je navdušilo tudi Sofio in Alexa iz Belgije, ki imata za nas številna vprašanja. Udobno sedita tudi Zagrebčana Slađana in Petar: "Prenočujemo v Erjavčevi koči in s prijatelji smo šli plezat. Oni so še vedno nekje v steni, jaz pa sem se spustil predčasno samo zato, da bi si lahko ogledal tole," se Hrvat navdušuje nad kostumografijo, ki ji je priča pod vršaci.

Za Tomaža
Jan iz Novega mesta je denimo na vrh prikolesaril kot Pokemon: "Zdaj tukaj gor prav prija, ker je malo hladno," pove rumeni Pikaču. Pa mu ni bilo vroče med naprezanjem med vzponom: "So luknje, tako da se zrači," v smehu pokaže na razmik med gumbnicami. 

Simon iz Cola nad Ajdovščino pa na vrh ni prikolesaril sam. Pripeljal je Jessie, psičko pasme border collie. Prikolico zanjo je izdelal iz oblazinjene samokolnice in dve koles ponija: "Že doma skače vanjo. Rada se vozi, rajši kot teka, razvajena gospodična!" 

Sam ni bil niti Sebastijan. S seboj je imel enako oblečene prijatelje: pisane lasulje, modre kratke hlače, rožnate dokolenke in majica, na kateri je natisnjena slika tistega, ki ga ni več med njimi. S Tomažem so leta 2018 skupaj osvojili vrh, naslednje leto pa je 38-letnika izdalo srce. A prijatelji še naprej vztrajajo v njegov spomin in se tako na Vršič vračajo z njegovo podobo.

Pokopališče ponijev
Vršiča pa ne bo nikoli več videlo tudi kar nekaj ponijev. Koprčan Niko se mora v dolino vračati z našim avtomobilom. Njegov poni se je preprosto zlomil. "Šestkrat sem bil na vrhu s svojim iz otroških let, zdaj pa sem kupil drugega obnovljenega. Na zadnji ravnini pred ciljem pa se je odlomilo krmilo," opisuje. 

Da njegov poni ni bil edini, dokazuje tudi prizor na prireditvenem prostoru, kjer Amir iz svojega kombija začne drugo za drugo zlagati žrtve vršiškega klanca, prelomljene na pol, brez pedala, krmila, sedeža. Poniji in njihovi rezervni deli bodo do prihodnjega leta brez dvoma spet iskano blago v oglasih.