Si ministrstvo ne želi javne razprave? Na voljo le počitniški mesec dni

"Po veliko prelomljenih obljubah in zavlačevanju ministrice za zdravje dr. Valentine Prevolnik Rupel smo v Sloveniji končno dobili predlog zakona o psihoterapevtski in klinično-psihoterapevtski dejavnosti. Vendar pa predlog zakona ocenjujemo kot nesistemski in kontradiktoren," opozarjajo v Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje, Zvezi organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialno varstvenih storitev Slovenije,  Teološki fakulteti, Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana, Združenju zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Zahtevajo, da ministrstvo za zdravje podaljša javno obravnavo na dva meseca, da bo vsaj tako lahko vključena vsa zainteresirana strokovna javnost.

"Predlog zakona je bil podan v javno razpravo ravno v začetku poletnih počitnic, celo v petek popoldan, kar daje slutiti, da si predlagatelj, ministrstvo za zdravje, v resnici sploh ne želi javne, kaj šele strokovne razprave o tem zakonu. To pa pomeni, da ministrstvo vodijo drugačni motivi in interesi, ki niso povezani s kvaliteto zakona, niti s pacienti, ki bi morali biti prva in največja skrb ministrstva za zdravje," ocenjujejo.  Če bi ministrstvo za zdravje želelo dejansko strokovno razpravo, bi ta bila daljša (vsaj dva meseca) in se ne bi odvijala sredi počitnic, vključena pa bi bila vsa strokovna in zainteresirana javnost. Tudi do sedaj je predlog zakona nastajal v zaprtem krogu brez vključevanja psihoterapevtske stroke in organizacij pacientov, prvi osnutki pa so imeli celo oznako tajno. Vse to meče sum na to, da je ministrstvo za zdravje podleglo vplivu točno določene interesne skupine, še dodajajo.

Ministrstvo: Časa javne razprave ne bomo podaljšali

Ministrstvo za zdravje je na naše vprašanje, zakaj tako kratek rok, odgovorilo, da so predlog Zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti dali v javno obravnavo v petek, 28. junija. "Javna razprava bo trajala 30 dni, tj. do 28. julija, kar je običajno obdobje, v katerem lahko vsa zainteresirana javnost odda svoje pripombe, mnenja, predloge na predlog zakona. Časa javne razprave zato ne bomo podaljšali."

"V javni razpravi prejete predloge in mnenja bomo skrbno preučili in smiselno vključili ter po končani javni razpravi v medresorsko usklajevanje in nato na vlado vložili koherenten, kakovosten, sodoben zakon, s katerim se bomo izenačili z drugimi evropskimi državami, ki imajo področje psihoterapije že ustrezno urejeno," so zapisali. Na Ministrstvu za zdravje, kjer so zakon pripravljali, še pravijo, da so upoštevali stališča različnih deležnikov z namenom, da vsem uporabnikom in pacientom zagotovijo dostopno, varno in kakovostno psihoterapevtsko obravnavo.

Pasti zakona 

Že kar nekaj časa se piše zakon o psihoterapiji. Pred letom dni se je prvič sestala delovna skupina ministrstva za zdravje, ki naj bi sodelovala pri pripravi zakona. Strokovnjaki vseh strok (psihoterapevtske in klinično psihološke smeri) so že takrat opozarjali, da njihovo mnenje pri pripravi ni dovolj upoštevano.  Govorili smo z družinsko terapevtko Katjo Knez Steinbuch, psihoterapevtko relacijske družinske terapije in ustanoviteljico inštituta Vita Bona, ki dogajanje spremlja že od samega začetka. Spregovorila je o pasteh, ki bi jih lahko prinesel zakon. 

Knez Steinbuchova pravi, da bi bilo nujno, da bi bila psihoterapevtska pomoč dostopna in brezplačna vsaj za en segment ljudi, za najbolj ranljive skupine, torej socialno ogrožene in za otroke in mladostnike, ki čakajo na pedopsihiatrično obravnavo tudi več let. Želi si, da bi zakon, ki bi prišel, vseboval konkretne smernice, da bi lahko psihoterapevti delali tako v sociali kot v šolstvu in tudi s tem posredno reševali težave čakalnih dob v zdravstvu. 

Psihoterapevtka dodaja, da trenuten osnutek zakona ministrstva za zdravje tega ne vsebuje in da tak predlog ni sprejemljiv, ker ne bo poskrbel za ljudi, ampak bo sam sebi namen. Poklic psihoterapije pa bi moral biti sistematiziran in uvrščen na vse resorje, ne le na trg, da bi lahko učinkovito odgovarjali na stiske ljudi.

"Ker zakon tega v nobenem členu niti ne predpostavlja, obstaja resen sum, da se ne bo uredilo niti vstopa psihoterapevtov na področje zdravstva. Takšen zakon pa v praksi ne bo spremenil nič, le še podaljšal čakalne vrste in je sam sebi namen," pravi.

Drugo nevarnost novega zakona Knez Steinbuchova vidi v omejitvah pri obravnavi duševnih motenj. "Če pacienti z duševnimi motnjami nenadoma ne bodo več smeli k psihoterapevtu – ker predlog zakona predpostavlja, da bo duševne motnje obravnaval le klinični psiholog ali psihiater – bodo spet nastradali pacienti, ki bodo ostali brez takojšnje pomoči. Do zdaj so se namreč vedno lahko obrnili na psihoterapevte, ki so skupaj s psihiatri lahko nudili takojšnjo strokovno pomoč in preprečevali, da bi ljudje v stiskah bili sami in brez pomoči," pojasnjuje. 

Po njenih besedah bi tak zakon uvajal le zdravljenje z zdravili in uporabniku/pacientu onemogočal dostop do varnih in kakovostnih psihoterapevtskih storitev. Prepričana je, da se bodo na tak način vrste v javnem zdravstvenem sistemu samo še podaljševale. "Uporabniki z motnjo pa bodo ostajali brez pravočasne in redne podpore, ker je javni zdravstveni sistem že zdaj ne nudi pravočasno, kar pomeni, da se bo stanje uporabnikov lahko močno poslabšalo, to pa bi lahko pomenilo razvoj novih motenj. Tak zakon ne bi bil dober za ljudi, saj ne bi poskrbel dovolj dobro za uporabnike, niti za psihoterapevte, niti za javni zdravstveni sistem," pravi. 

Svari tudi pred tem, da bi ministrstvo "ustreglo" interesom posameznih skupin. "Zakon ne prinaša psihoterapevtske zbornice in daje javna pooblastila samo društvu," je povedala in poudarila, da se s tem v psihoterapiji uvaja monopolizem in izključuje enakovreden nadzor nad vsemi izvajalci.