'Šele zdaj razumem dedija, ki je ob vsakem deževju zaskrbljeno gledal Mežo'

"Dedi je govoril o stoletnih poplavah in ob vsakem deževju zaskrbljeno pogledoval proti Meži. Šele sedaj razumem, zakaj," nam je leto dni po stoletnih poplavah pripovedoval Črnjan Aleš Moličnik. Njegova hiša je bila v letu dni zalita že trikrat – najprej julija lani, nato je bila avgusta popolnoma poplavljena. Letos pa že tretjič, a tokrat je nevarnost prišla z druge strani.

Občina sredi čudovite narave ima tudi eno reliefno slabost – okoli in okoli je obdana s hribovjem, ob vremenskih ujmah pa se tako vode z vrhov stekajo naravnost v Črno na Koroškem. Julija lani so dom Moličnikovih tako kot letos poplavili prav hudourniki, ki so se spustili s hribov. "A posledice so bile takrat nekoliko manjše kot tokrat."

Moličnik nas je leto dni po poplavah sprejel na svojem cvetočem zelenem vrtu, polnem rož in gred. A ko si se ozrl naokoli, si kmalu opazil, da vse le ni tako cvetoče. Kjer bi morale rasti sadike, smo lahko konec julija opazili le kupe blata. Na vrtu za hišo je brnel bager ter na kup vlekel naplavine, ki so jih s hribov prinesli hudourniki. Pri čiščenju so pomagali sosedje, prijatelji, družina. Iz kleti je tudi dva dni po zadnjem neurju skozi okno še vedno visela cev, pokazatelj, da so morali tudi tokrat črpati vodo. V pritlični etaži pa: s tal so dvignili vse, kar so lahko, v sobi je brnel razvlaževalnik. "Klet je bila polna vode, tla pa znova poplavljena. Ampak na srečo peč v kurilnici že dlje časa ni več v uporabi," nam je dejal sogovornik.

Ob letošnjem neurju je bil v kleti, "ko me je zalilo do pasu". Njegova žena je v tem času reševala stvari za hišo in zato ni slišala njegovih klicev na pomoč. Iz kleti se je tako naposled rešil sam. "Žalostna zgodba, ampak zdaj smo nekako že navajeni," je dodal.

Do sedaj ni nikoli razumel strahu pred naraščanjem Meže

"Ko je julija poplavilo prvič in smo uspeli vse posušiti, smo si oddahnili. Verjeli smo namreč, da se kaj hujšega ne bo moglo zgoditi," nam je priznal. Nihče namreč ni pričakoval, da bo le nekaj dni pozneje, 4. avgusta, sledila "prava katastrofa". Pod vodo je bilo namreč praktično celotno naselje. "Takrat je reka Meža, ki teče praktično ob naši hiši, sredi noči naglo prestopila bregove. V hiši smo imeli okoli 70 centimetrov vode in 30 centimetrov mulja," se spominja sogovornik.

A čeprav so jim poplave uničile vse, kar so imeli v spodnjih prostorih, Moličnik priznava, da so jo še veliko huje odnesli njihovi sosedje. Z ženo namreč živita v zgornjem nadstropju hiše, ki ni bilo poplavljeno, njuni sosedje pa so med ujmo ostali ujeti v enoetažni hiši. "Niso mogli priti ven. Naposled so jih iz doma reševali s helikopterjem," je dejal.

Po poplavah je prišla pomoč, gasilci so pomagali očistiti klet in garažo, pomagali so tudi prostovoljci in humanitarne organizacije. Poplave so Moličnikovim poleg spodnjega nadstropja uničile tudi avtomobil. "Pomoči je bilo veliko, pomagali so sosedje, da smo skupaj očistili dvorišče, kjer je bilo na tleh 40 centimetrov mulja, da smo sploh lahko prišli v hišo."

"Ženin oče (dedi) je torej pripovedoval o stoletnih poplavah, ki so se zgodile leta 1926. Takrat je bil poplavljen tudi on. Ampak nikoli nisem razumel njegovega strahu, ki se je pojavil, ko je naraščala Meža," je priznal Moličnik. Vse do zdaj. "Doslej namreč nismo tega nikoli občutili. Doslej tega nismo nikoli doživeli."

'Preletavali so nas helikopterji, kot bi bili sredi Afganistana'

Nekaj sto metrov nižje v naselju živita Miran in Simona Stropnik, ki o sebi kljub tesnobi in strahu, ki ju še vedno prevevata po lanskih avgustovskih poplavah, še vedno pravita, da vidita kozarec vedno na polovico poln. In skozi pogovor z njima tudi resnično opaziš tisti optimizem, ki jima je pomagal v času po poplavah.

A tisti lanski avgustovski dnevi so zagotovo terjali tudi svoj davek. "4. avgusta se je vse začelo okoli 3. ure zjutraj. Spominjam se, kako sem gledal naraščanje reke. Nato pa je voda nenadoma udarila čez rob struge in naenkrat mi je segala že do kolen," nam je povedal Miran Stropnik. Takrat sta se zakonca s hčerko in dvema mačkama evakuirala k sosedu.

Njun sin živi na nekoliko višji legi v občini, zato ga sredi noči še nista klicala. Simona ga je zbudila šele okoli 5.30, a takrat do njiju ni več mogel priti, saj je bilo središče mesta že povsem pod vodo. Takrat so izgubili tudi signal. "To je bilo najhuje," nam je priznala Simona. "Najbolj me je prizadela tista nemoč, ker nisem vedela, kaj se dogaja s sinom," nam je povedala. Bilo je kot v filmu, je dodala. "Ko ti narava pove, kako nemočen si v resnici."

Ujeti so bili na drugem bregu struge, povodenj je namreč odnesla tudi del mostu, tako da na drugo stran niso mogli. Tri dni so tako ostali pod streho soseda in čakali, upali na najboljše. Ne spomnita se točno, kaj jima je takrat rojilo po glavi. Najbolj sta bila sicer zaskrbljena zaradi sina, saj nista vedela, kaj se dogaja zunaj njihovega majhnega otočka. "Nismo vedeli, kaj se dogaja drugod po Sloveniji. Še tega, kaj se dogaja drugod po Črni," pripovedujeta. Šele pozneje so ugotovili, da gasilcev ni bilo, da v resnici ni bilo nikogar, ker so bili tudi drugi poplavljeni.

"Neprestano so nas preletavali helikopterji, bilo je, kot bi bili sredi Afganistana," se spominjata zakonca. In tako so minili trije dnevi, ko so na drugi strani brega končno opazili jeep z vojaki. "Bili so le izvidnica, ampak so nas vseeno vprašali, kaj potrebujemo. Naposled so nam dali svojo malico in vodo, ker drugega niso imeli," nam je povedala Simona. Ne zamerita, da so ekipe do njih potrebovale toliko časa. Zavedata se namreč, da je bila pot do njih otežena. "V tistih prvih dneh ni bil kriv nihče," je jasna.

'Strah ostaja in bo ostal na vekov veke. Dobesedno se ti zažre v tvojo bit'

Ko se je voda umaknila, je Miran na silo vdrl v njuno stanovanje, ki je bilo povsem uničeno. S pomočjo sosedov so se nato lotili čiščenja, odstranjevanja mulja, sušenja prostorov in iskanja tistih drobcev, ki se jih je dalo iz stanovanja rešiti. Še tri tedne sta nato zakonca s hčerko in mačkama bivala v poplavljenem stanovanju.

"Zavrnila sva namreč ponujeno začasno stanovanje, saj sva bila prepričana, da obstaja nekdo, ki ga potrebuje bolj od naju. Midva pa sva zaprosila za kontejnerje, ki so nam jih pripeljali po treh tednih. Ni bilo namreč cestne infrastrukture, zato nam jih pred tem niso mogli dostaviti," sta povedala. Najprej sta dobila dva bivalna kontejnerja, po oceni, da bo popolne menjave potrebna tudi kuhinja, pa še tretjega.

11 mesecev je nato družina živela v kontejnerjih, na vsega skupaj 12 kvadratnih metrih. Najtežje je bilo pozimi, ko je bilo v kontejnerju tudi zgolj osem stopinj Celzija. "Ni bilo lahko, ampak če smo složni, gre. Iz vsega potegneš najboljše, kar se da," se ne da Simona. Leto dni pozneje sta znova v svojem domu, hvaležna vsem, ki so jima pomagali, da sta se lahko vrnila. "Tu je bilo ogromno ljudi, prostovoljcev, brigadirjev ... Ljudje so bili takrat resnično pripravljeni pomagati. Takrat ni bilo etiket, kdo si ali kaj si. Takrat smo bili z roko v roki," se spominjata.

A čeprav ostajata optimistična, se v zaledju še vedno občuti strah, ki ostaja. Strah, da bodo morali takšno grozo doživeti znova. Konec julija, ko je neurje v Črni udarilo znova, sta imela srečo. Njuno stanovanje namreč tokrat ni bilo poplavljeno. "Ampak strah ostaja in bo ostal na vekov veke. To ne bo minilo nikoli. To se ti dobesedno zažre v tvojo bit, v tvoje kosti. Preprosto ne pozabiš," je priznala Simona.

Miran tako še vedno ob vsakem večjem nalivu s svetilko pregleduje strugo okoli hiše, spremlja, kako naglo voda narašča. "Na vsakih 10 ali 15 minut gledaš, kje je voda, kako visoka je. Postavljaš prioritete – kaj boš naredil najprej, če bo začelo poplavljati," prizna.

Želijo ostati, 'kjer so pognali korenine'

A kljub temu zakonca ne razmišljata, da bi se preselila. Tako kot nista vzela nadomestnega stanovanja za čas obnove hiše, svojega doma seveda ne želita zapustiti tudi bolj trajno. "Ljudje pravijo, da smo Črnjani bogu za hrbtom, čeprav v resnici nismo. Ampak tu je lepo," nam je povedal Miran, njegova žena pa je pristavila: "Dom je dom, tu smo pognali korenine. Saj poznate rek: šli bomo šele, ko nas bodo od tu nesli." "Sicer nas je pa težko premakniti. Črnjani smo trmasti," se je pošalil tudi Miran.

Da o selitvi ni nobenega govora, se je strinjal tudi Aleš Moličnik. "Hišo smo sezidali na novo, prej je bila tu le majhna hiška. Ker se je enkrat v 100 letih pojavila takšna povodenj, se ne nameravam seliti," je jasen. Povedal nam je tudi, da se v občini trenutno močno trudijo sanirati vso nastalo škodo – tako škodo izpred leta dni kot nedavno. Marsikaj je treba še urediti, pa dodajata Stropnikova.

Čeprav ponosno stojita sredi sedaj na novo urejene in opremljene kuhinje, je treba urediti tudi še nekaj drugih prostorov. A urediti je treba tudi občino, sta jasna. "Za prihodnost si želimo, da se ne izvaja le popoplavna obnova, temveč tudi protipoplavna. Da naredijo škarpe in tudi odtoke," nam je zaupala Simona. Čeprav verjame, da se strahu ne bo mogla nikoli popolnoma otresti, verjame, da bo imela vsaj nekoliko večji občutek varnosti, če bodo struge očiščene, če bodo nasipi višji.

Njen mož je ob tem spomnil prav na nedavne poplave pred tednom dni, ko se je izkazalo, da kanalizacija ne more zajeti vse hudourniške vode, ki jo je v dolino znova prineslo neurje. "Kanalizacija je premajhna in ni požirala vse vode. Lahko smo opazovali, kako zaradi vse te količine vode poskakujejo kanalizacijski pokrovi."

'Povrniti občutek varnosti, ko je enkrat izgubljen, je težko'

V prihodnost je usmerjena tudi županja Črne na Koroškem Romana Lesjak, ki se strinja, da je treba razmišljati dolgoročno in poskrbeti, da se poplave ne bodo več ponavljale ob vsaki večji ujmi. Rešitev vidi v čiščenju zaledja vodotokov. "Tu imamo še veliko manevrskega prostora. Sicer v enem letu ne moremo rešiti težav, ki so nastajale v 30 letih nedela. A stiska ljudi je velika in treba jim je vliti upanja, da bo poplavna obnova takšna, da bo ljudem zagotovila varnost," je bila jasna na tiskovni konferenci, ki je v Črni potekala 30. julija.

"Materialne stvari se lahko namreč vedno nadomesti, povrniti občutek varnosti, ko je enkrat izgubljen, je pa veliko težje," je poudarila. Zaveda se namreč, da domačini ob vsakem deževju še vedno zaskrbljeno pregledujejo vodotoke, da ponoči s svetilkami svetijo okoli hiše in preverjajo stanje, da ob nevihtnih nočeh ne zatisnejo očesa. Tudi sama si letos ni upala zapustiti svoje Črne. Lani je namreč prav v času ujme sama ostala odrezana izven svoje občine. A to je ni ustavilo, da se kljub prekinjenim povezavam in nevarnemu terenu ni vrnila k svojim ljudem.

"Lani sem še pred poplavami spremljala našo vremensko postajo in vodostaj reke Meže. Dan prej sem krajane na družbenem omrežju opozorila, naj ravnajo samozaščitno. Potem pa so ponoči začela prihajati opozorila z Uprave RS za zaščito in reševanje. Takrat sem vedela, da se moram vrniti," se spominja trenutkov izpred leta dni. Najprej je prišla do Ljubljane, nato je nadaljevala naprej. Ne zalite avtoceste ne uničena cestna infrastruktura je niso ustavile. "Ko nisem mogla več nadaljevati z avtom, sem šla peš. Takrat sta me srečala dva fanta s terenskim vozilom, ki sta mi pomagala priti do cilja."

In kakšen je bil občutek, ko je naposled le prišla v svoj kraj? "Zgrozila sem se. Nepredstavljivo se mi je zdelo. Takrat sem razmišljala o tem, da Črne ne bomo mogli nikoli več spraviti nazaj na noge, čeprav je bila to naša prva želja," je priznala. Bilo je namreč toliko poplavljenih in hiš, toliko neprehodnih cest. Ni bilo signala, ni bilo vode, ni bilo elektrike. "Stanje je bilo resnično nepredstavljivo," nam je povedala.

A takrat jo je najbolj skrbelo za ljudi, ki pa so bili zelo potrpežljivi in celo optimistično razpoloženi. "Bili smo medsebojno povezani, medsebojno solidarni in kot taki tudi zelo močni. Takrat sem dejala – kolikor smo razsuti, smo tudi močni. In res je bilo tako." V roku enega meseca so takrat odpravili najhujše posledice in Črni vrnili njeno staro podobo. Leto pozneje pa so usmerjeni k temu, da občina dobi popolnoma novo podobo. Ne le, da se bo kraj obnavljal, temveč da se bo tudi razvijal.

Ob tem pa se morajo razvijati in učiti tudi ljudje, nam je povedala. "Ljudje smo namreč sokrivi, da narava deluje tako, kot deluje sedaj. Tudi zato, ker posegamo v naravo tam, kjer ne bi smeli, da gradimo na neprimernih območjih, da skušamo preusmeriti vodotoke ... Ampak voda bo vedno našla svojo pot. Morda bo čez deset let pritekla prav tam, od koder smo jo mi v preteklosti prestavili," je še povedala.