'Še preden razumem jezik, v njem pojem'

Koliko jezikov tekoče obvlada energična in iskriva ženska, nam v nekajurnem druženju za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A ni uspelo izvedeti – glede števila je namreč skrivnostna, saj bi s tem lahko začarala končno število vseh jezikov, ki jih želi znati. A jasno je, da je teh jezikov vsaj osem – od decembra lani je namreč članica mednarodnega združenja HYPIA, v katerem so državljani sveta, ki odlično govorijo najmanj osem jezikov. Trenutno je teh nekaj več kot 400, iz Slovenije trije, a je Ramona Irgolič, kot se pošali, edina Štajerka. 

In članstvo v tem eminentnem klubu ni kar tako malo na pamet. Opraviti je morala številne intervjuje v različnih jezikih, pa pisno odgovoriti na kup vprašanj in napisati še eseje, spet v različnih jezikih. Sama pravi, da vseh teh jezikov ne zna, ker je pač nadarjena, ampak je vse plod trdega in sistematičnega dela. In najtežji jezik? To pa je delila z nami – norveščina. In sicer zato, ker Norvežani odlično govorijo angleško in se je morala kar potruditi, da so ji dovolili govoriti v njihovem jeziku.

Ramonin materni jezik je seveda slovenščina, se je pa vzporedno z njim kot majhen otrok učila tudi nemščino. Rodila se je namreč v nemškem Mainzu zakoncema iz okolice Maribora, ki sta tam delala. Obiskovala je mednarodni vrtec in kasneje šolo ter že zelo zgodaj dojela, kako lepo zvenijo različni jeziki. "Imela sem čudovitega učitelja, bil je poročen s Tajko in je v jutranjem krogu uvedel pesmico, ki smo jo peli v vseh jezikih iz domovin otrok. To je zvenelo nekako takole: Good morning, good morning, dobro jutro, dobro jutro, buenos dias, buenos dias in tako dalje," zapoje s čistim glasom, ki naježi kožo in privabi solze v oči.

Njena starša, tudi sama zaljubljena v odkrivanje sveta in potovanja, Nemčije nista nikoli imela za svojo domovino. "Ves čas sta vedela, da se želita vrniti nazaj v Slovenijo. Trdo sta delala za to. Ves dopust in prislužen denar sta porabila, da smo hodili v Slovenijo in gradili hišo, v kateri smo sedaj," pripoveduje. Ko je bila stara deset let, so se za stalno vrnili v idilično vasico pri Mariboru. Za četrtošolko, vajeno mednarodnega okolja, je bil to velik šok in najbrž je že takrat vedela, da ljubka dekliška soba v kleti družinske hiše ne bo edini svet, ki ga bo poznala. 

Prva odkrivanja sveta po povratku v Slovenijo so bila povezana z izobraževanjem. Visokorasla lepotica, ki se je spogledovala tudi z manekenstvom, je vsak dan znova dokazovala, da gresta pamet in lepota zlahka z roko v roki. Po končani srednji šoli se je vpisala na fakulteto za strojništvo, smer tekstilna tehnologija in ekotekstilno inženirstvo. V okviru projekta COST so jo povabili na Portugalsko, kjer je podaljšala svoje bivanje s programom Erasmus. Tako je eno leto študirala na univerzi Minho v mestu Guimares. Nato je v Mariboru zaključila podiplomski študij tehničnega varstva okolja in pridobila naziv magistrice znanosti.

Proti koncu najstniških let je nekaj časa živela tudi v Milanu, kjer je delala kot manekenka in fotomodel za visoko modo. Takrat se je naučila italijansko čisto tako za hobi, da je lažje razumela, o čem govorijo ljudje okoli nje. "Prva stvar, ki se jo moraš naučiti vedno, ko greš v tujino, je, da si napišeš listek z grdimi besedami oziroma frazami, ki povedo kaj grdega. Da veš, česa ne govoriti," se skrivnostno nasmehne, seveda govori iz izkušenj. 

Takrat je že ugotovila, kako zelo rada ima zven različnih jezikov, in odkrila način, na katerega se jih ona lahko najhitreje nauči. "Jaz pač pravim, da ne zvenijo vsi jeziki lepo, ko v njih govoriš, a čisto vsak je lep, ko v njem zapoješ," opiše svojo pot do novega jezika, za katero se zaveda, da je zelo posebna in verjetno ne bi učinkovala pri vsakomur. "Pri meni je tako, da se jaz najprej učim pesmi v nekem jeziku, šele kasneje se naučim pomena. Pojem torej, še preden sploh razumem, o čem pojem. Peti znam v 50 jezikih. Seveda vseh ne znam tekoče govoriti, a saj imam še čas," samozavestno pove. 

"Moje učenje je takšno, da se hkrati učim več jezikov, že od nekdaj imam tako navado. Na primer se učim turščino, romunščino, nizozemščino, potem še ponavljam druge jezike – švedščino, norveščino, malezijščino, indonezijščino," opisuje. Znanje je namreč treba ves čas obnavljati, širiti izrazoslovje. Posluša oddaje in serije v tujih jezikih, kadar je v avtu, prek zvočnikov vselej posluša nekaj, kar se šele želi naučiti. "Ko sem bila še mlajša, sem se veliko naučila iz telenovel," odkrito prizna. "Španski jezik, francoščino, italijanščino, potem tudi portugalščino. Preden sem šla kot erazmovka na Portugalsko, so ravno predvajali telenovelo Beleza Pura. In takrat sem poslušala brazilsko portugalščino in sem si mislila, moj bog, kako težak jezik, jaz se tega nikoli ne bom mogla naučiti," se danes smeji. Namreč ne le, da se ga je naučila – dve leti je celo živela v Braziliji, v domovini takratnega fanta, ki ga je sicer spoznala v Sloveniji, a se z njim preselila v deželo sambe. Sledil je preobrat, ki jo je iz Južne Amerike popeljal v Azijo. 

"James Edward Robert Sampson od zasedbe The Platters me je povabil, da bi se pridružila projektu po Aziji. Tako sva potovala po Aziji, Maleziji, tam sva prepevala," skromno opiše verjetno največji uspeh svojega življenja. Takrat je živela v Indoneziji, s petjem je zaslužila za preživetje, v tistih krajih je bila zelo znana. 

Zgod in prigod iz življenja Ramone Irgolič kar ni konec. Mimogrede opiše, kako je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot lastnica četrtih najdaljših nog na svetu – dvakrat po 124 centimetrov so ju uradno izmerili. Pa kako je bila kot edina mimo avdicije izbrana za film o Jamesu Bondu Kvantum sočutja kot statistka. Čeprav se v filmu pojavi za vsega le nekaj sekund, so izkušnje, ki jih je nabrala, neverjetne: "Se ga spomnim, Daniela Craiga s tistimi čudovitimi očmi, kako je sedel na stolu točno nasproti mene. In sem ga hotela kar iti kaj vprašat. Sem se že namenila k njemu, pa me je varnostnik hitro ustavil. Da oprosti, dekle, ampak on je zdaj v svoji vlogi, ne smeš ga motiti. Ali pa ko je želel med snemanjem mimo mene režiser Marc Forster in ker imam dolge noge, ni mogel mimo in se je pošalil: Punca, jaz moram še posneti ta film. Vsi smo se smejali, kako sem mu nehote preprečila pot. V zelo lepem spominu pa mi je ostala interakcija z Anatolom Taubmanom, v filmu je igral enega od negativcev. Ko sem mu povedala, da sem iz Slovenije, se je nasmejal in mi dejal, da pozna našo državo – imel je namreč slovensko dekle. Rekel je, da smo Slovenke zelo lepe ženske – seveda, vem jaz to – nato pa se pošalil: Če mi daš poljub na lice, ti povem eno slovensko besedo. Ta beseda je bila 'hvala'."

Ramona je prepričana, da ni človek nikoli prestar za nova znanja, pač pa je le pomanjkanje poguma tisto, ki nas zadržuje na mestu in nam ne pusti napredka. Sama je za zdaj, pravi, pripravljena, da se ustali doma, v Sloveniji, a po svetu namerava še veliko potovati. Nenazadnje mora premagati še enega od svojih strahov – in zaplavati z morskimi psi.