Se je med pandemijo primerno smejati? 

Smo Slovenci res bolj resnoben narod? Se znamo smejati, tudi ko je težko, tako kot je bilo pretekle tedne med najhujšim izbruhom koronavirusa? Se v tem narodi bistveno razlikujemo? In še vprašanje, ki si ga je morda marsikdo zastavljal, je smeh v takšnih trenutkih sploh primeren, v trenutkih, ko so ljudje po svetu umirali v prenapolnjenih bolnišnicah in množično izgubljali službe, v trenutkih, ko je tesnoba zaradi negotove prihodnosti vseprisotna. 

Odgovor je jasen, smejati se moramo. Ne zato, ker ne bi razumeli, kako resno je vse skupaj, ampak zato, ker vemo, kako resno je. Znameniti angleški dramatik George Bernard Shaw je nekoč dejal:"Življenje ni, ko ljudje umirajo, nič manj smešno, kot ni nič manj resno, ko se smejimo." Znano je, da je smeh zdravilen, ko se smejimo, se sproža dopamin, hormon in prenašalec, ki nam povzroči občutke veselja,  zmanjšuje občutek anksioznosti in stresa. Ljudska modrost, da je smeh pol zdravja, je v tem primeru dejansko podkrepljena z znanstvenimi dokazi.  

Nekateri psihologi pravijo, da je smeh evolucijsko pomemben, saj imamo tako občutek večjega nadzora, predvsem pa večje povezanosti, torej ravno tega dvojega, kar smo v večji ali manjši meri izgubili med pandemijo. Izključenost je bila vedno, kot vemo, smrtna, ali z besedami Newyorčanke, "se vsi družijo na Zoomu brez mene?  (In druge skrbi)." Dejstvo, da se vsi smejimo približno istim stvarem, nas zbližuje in nam zato daje prijeten občutek, da smo sprejeti.  

Na začetku smo se smejali kopičenju toaletnega papirja, morda ponekod tudi norim nakupom kvasa, smejali pričeskam, izolaciji, karanteni. Nekaj, ki so jih zbrali na Vulture:

"Sedmi dan v izolaciji! Moj pes: zdaj vidiš zakaj glodam pohištvo."

"Moje roke prvič zaužijejo več alkohola kot moja usta."

"Leto 2022, službo ima le še 8 ljudi, vsi pa znamo speči fokača kruh."

"Prvič v zgodovini lahko rešimo človeštvo, tako da ležimo pred televizorjem. Ne uničimo zdaj tega!"

Precej podobnih je tudi v super zbirki, ki nastaja v Slovenskem etnografskem muzeju. 

Kar nas združuje, ko govorimo o širši regiji in o malo starejši generaciji, je še vedno legendarni Alan Ford. Tako kot velja za vsako visoko kakovostno umetniško produkcijo, je tudi Alan Ford primeren in uporaben in relevanten za vsako priložnost in čas. Nekaj naključnih:

"Če ti ne uspe iz prve, padalstvo ni za tebe."

"Mi nič ne obljubljamo in to izpolnjujemo! Stranka resnice."

"Imeli smo že večje probleme, pa jih nismo rešili."

Alan Ford za prehod k drugačnemu smehu, smehu, ki je odziv na to, kar počnejo tisti, ki imajo v rokah moč, tisti, ki odločajo. Pri nas in pri sosedih smo se v začetnih dneh smejali (in zgražali) nad pulmologom iz Srbije, ki na tiskovnih konferencah ob omembi virusa  ni mogel zadržati smeha, tako nenevaren se mu je zdel in mi vsi tako neumni, da nasedemo. 

Smejali smo se tudi upravičeno razkačenim italijanskim županom, ki so v besni nemoči grozili, da bodo na napovedane maturantske zabave poslali policijo z metalci ognja, kričali, da imajo vsi očitno inkontinetne pse, ker jih toliko sprehajajo, pa da zakaj za božjo voljo morajo klicati na skrivaj na dom frizerje, ko bodo mrtvi, jih nihče ne bo videl, krste so zaprte.  

 Vse to so dobesedno smrtno resne stvari, to pa še pomeni, da se ne smemo smejati.  Ali posmehovati. 

V ZDA že dalj časa silne uspehe žanjejo voditelji pogovornih oddaj Stephen Colbert, Seth Meyers, Trevor Noah, Jimmy Kimmel in po mojem najboljši izmed vseh, John Oliver, ki znajo pripovedovati o najbolj političnih stvareh na smešen način. Smeh je lahko orožje proti tistim, ki imajo oblast. Zato že nekaj let vsi govorijo samo o tem, kar delajo in govorijo predsednik Trump, njegova družina in sodelavci. Še posebej zdaj, ko je zaradi koronavirusa v Ameriki umrlo že krepko več ljudi kot v vseh letih vojne v Vietnamu, Trump pa kot da postaja vedno bolj eratičen, nepredvidljiv, in govori, ko se je že zdelo, da to ni mogoče, vedno večje neumnosti. Ki so smrtno nevarne. Ne samo, da spodbuja ljudi, ki nočejo upoštevati ukrepov za ustavitev epidemije, predlagal je tudi, da bi morda lahko proti virusu pomagalo uživanje čistil in razkužil. Kar nekaj ljudi ga je poslušalo in drago plačalo. Trump je politik, ki se mu danes verjetno smeji že cel svet. 

Bližje nam je očitno velik navdih srbski predsednik Vučić. Tudi za napise na transparentih na protestih, takšnega je nosila gospa srednjih let,

"Če bi si želela, da me nateguje predsednik, bi volila Richarda Gera!"

Kje smo torej, če se vrnem k začetku, Slovenci, koliko se smejimo sami sebi in tistim, ki odločajo? Verjetno v povprečju toliko kot vsi drugi, smeh in humor sta po mojem po narodih razdeljena enako pravično kot pamet.  Smo torej v povprečju. Tako kot pri politikih. Če vzamemo dva skrajna pola, ZDA na eni strani, na drugi pa Novo Zelandijo, smo ravno lepo nekje na sredini, tam blizu Madžarske. Je to dobro ali slabo? Tudi o tem bi se zagotovo dalo razdreti kakšno dobro šalo.