Leto dni mineva od katastrofalnih poplav, največje naravne nesreče v zgodovini Slovenije, ki je 4. avgusta 2023 prizadela dve tretjini naše države. Nihče jih ne bo pozabil, zagotovo pa ne tisti, ki so jim za vedno spremenile življenje.
Na Zvezi Anita Ogulin & ZPM smo se takoj, ko je bilo to mogoče, odpravili na teren, da bi obiskali prizadeta območja in njihove prebivalce. Sprva v spremstvu lokalnih interventnih in odgovornih služb, nato pa sami. Kot vedno nam je teren omogočal, da smo prepoznavali potrebe ljudi in jih v okviru svojih zmožnosti podprli na tistih področjih, kjer so pomoč potrebovali. Najprej v obliki materialne pomoči (hrana, oblačila, gospodinjski aparati, šolske potrebščine, najnujnejša oprema za dom, razvlaževalniki ...) in vrednostnih bonov, s katerimi so lahko kupili tisto, za kar so sami menili, da najbolj potrebujejo. Nekaterim družinam smo omogočili, da so se umaknile v počitniške nastanitve. Otrokom pa smo ponudili brezplačna letovanja, tako da so se starši po službenem času lažje posvetili odpravljanju posledic poplav. Vendar pa se je letovanj udeležilo malo otrok, strah je bil še preveč svež in nikakor niso želeli zapustiti svojih staršev.
Celostna obravnava in pomoč prizadetim v poplavah
Ljudem, ki so jih prizadele poplave, smo takoj začeli zagotavljati finančno pomoč. Z denarjem, ki so ga ljudje darovali za pomoč prizadetim v poplavah, smo ljudem pomagali in še vedno pomagamo pri obnovi domov, plačujemo izvajalce, krijemo najemnine za začasna bivališča, dokler družine ne bodo imele pogojev za vrnitev v svoje stare ali nove domove.
Že od samega začetka smo prizadetim v poplavah nudili tudi terapevtsko svetovanje. Sedanje potrebe po terapevtskem svetovanju so precej drugačne kot tiste, ki so bile tik po poplavah. V ljudeh je ostala paleta različnih občutkov, ki jih ovirajo v vsakdanjem življenju, vendar so se nekako navadili živeti z njimi. Zelo pomembno je, da smo z družinami še vedno tako ali drugače v stiku in da ob vsakem pogovoru z njimi preživimo dovolj časa, da slišimo, kako doživljajo razmere. V vsem tem času nam je uspelo spoznati drug drugega in ustvariti občutek medsebojnega zaupanja, kar nam vsem veliko pomeni. Tako družine ne čutijo več sramu in nesposobnosti, ko izrazijo svoja ranljiva čustva, temveč to razumejo kot priložnost, da postanejo še močnejše, saj občutki strahu, nemoči in negotovosti ohromijo ljudi in jim preprečujejo, da bi funkcionalno pristopili k reševanju težav. Zaupanje družin nam daje priložnost, da jim ponudimo podporo in pomoč, kjer jo potrebujejo, in tako je krog družbe sklenjen. Da bi bili skupaj še naprej uspešni, še vedno nagovarjamo vse za pomoč pri zagotavljanju informacij in smernic tistim, ki jih potrebujejo. Sami namreč prepoznavamo, da so pri ljudeh še vedno informacije, ki se širijo od ust do ust, najboljše in najdragocenejše. Kot pravi stari slovenski pregovor: dober glas seže deveto vas.
Ljudem, ki so jih prizadele poplave, smo vedno govorili in še vedno govorimo, da jih ne bomo pozabili, tudi ko se poplave umaknejo z naslovnic časopisov in so v središču pozornosti spet druge novice. Ljudje so in še dolgo bodo potrebovali pomoč, da bodo njihova bivališča spet postali varni domovi. Ostalo je preveč spominov ter občutek negotovosti in strahu. Ostalo je preveč nedokončanih in neočiščenih domov, z njimi pa na tisoče nerešenih vprašanj. Ostalo pa je tudi nekaj sredstev, ki so jih darovali dobrosrčni posamezniki in podjetja, da bi pomagali obnoviti, kar je narava odnesla v nekaj urah ali uničila za vedno.
Srčni ljudje na sončni strani Alp
Neverjeten odziv ljudi, ki ga v zgodovini samostojne Slovenije še ni bilo, si bomo vsi zapomnili. Bili smo drug ob drugem, drug z drugim, vsak je pomagal po svojih najboljših močeh in vsi smo želeli pomagati. Prioritete in potrebe ljudi so se v trenutku spremenile, postali smo eno. Nikogar ni zanimal ekonomski status prizadetih, niti njihova vera, narodnost, spol, starost ... Vsi so bili enaki, vsi so potrebovali pomoč, nekateri v večjem, drugi v manjšem obsegu. V teh trenutkih sta srčnost in nesebičnost zasijali v vsej svoji veličini in dali novo moč prizadetim v poplavah, ki so jo v teh trenutkih resnično potrebovali.
Spoznanje, da bo življenje sedaj drugačno
Kljub njihovemu neustrašnemu in trdemu videzu, ki je bil viden na prvi pogled, je bilo po nekaj izmenjanih besedah mogoče videti, slišati in čutiti strah, sram, negotovost, adrenalin in preutrujenost.
Priznali so, da si niso upali izraziti svoje ranljivosti zaradi strahu, da bi jih izpoved zlomila. In to je tisto, kar pri našem delu v sklopu programa Veriga dobrih ljudi ves čas prepoznavamo. Ljudje z nami delijo te občutke tudi v drugih težkih življenjskih situacijah, ko nekaj ali nekdo pretrese trdne temelje njihovega življenja. Naj nam bodo lanskoletne nesreče večni opomin in kompas družbenih vrednot. Bodimo solidarni. Pomagajmo drug drugemu. Ne obsojajmo drug drugega. Krepimo vrednote solidarnosti, skrbi zase, za druge in za okolje, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo prav mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč drugih.
Na naši Zvezi Anita Ogulin & ZPM se po obsegu izdane pomoči zagotovo ne moremo in ne želimo primerjati z drugimi večjimi humanitarnimi organizacijami. Vendar nam veliko pomeni, da smo glede na velikost organizacije in svoje kapacitete ter zmožnosti uspeli, poleg redne podpore ljudem v stiski, pomoč nuditi tudi prizadetim v poplavah, ki so se na nas obrnili ali pa smo jih prepoznali sami. Uspelo nam je opraviti več kot štiristo terenskih obiskov prizadetih domov. S pomočjo ustrezne obravnave vlog za pomoč smo pravično dodelili in porabili sredstva, katerih skrbniki smo, tako da je bil in bo vsak podarjeni evro uporabljen za prave namene. Pomoč še vedno zagotavljamo in jo bomo zagotavljali, dokler bo potrebna, sredstva pa bomo še naprej uporabljali za namene, za katere so nam jih zaupali donatorji. Zahvaljujemo se vsem, ki ste pomagali na kakršen koli način. Hvaležni smo tudi vsem, ki smo jim posredovali vašo pomoč, pri čemer vedno poudarjamo, da brez vas to ne bi bilo mogoče.
Ekstremni vremenski pojavi ali nova vremenska realnost?
Letos narava spet kaže svoje zobe, na srečo ne v tolikšni meri kot lani, vendar ljudje, ki jim narava z danes na jutri odnese njihovo varnost, se ne ukvarjajo z obsegom, temveč s strahom, občutkom negotovosti. Tudi oni potrebujejo pomoč. Podprimo jih. Če ne materialno ali finančno, pa vsaj tako, da prispevamo svoj delež v obliki podpore, skrbi, da pokažemo, da nam je mar, namesto njih poiščimo zanje najpomembnejše informacije (kje dobiti pomoč, ki jo potrebujejo za preživetje prvih dni, kje, kam in komu prijaviti škodo, jih usmeriti na pristojne institucije in organizacije, ki jih lahko podprejo z ustreznimi informacijami ter ponudijo ustrezno podporo in pomoč).
Želim si, da bi bili kot družba sposobni biti tako povezani in solidarni tudi v vsakdanjem življenju zunaj naravnih nesreč, saj je med nami ves čas veliko ljudi v stiski, ki ne dajejo vtisa, da potrebujejo pomoč, tako kot tega vtisa ne dajejo še vedno nerešene zgodbe ljudi v lanskih poplavah. Tu smo in tu bomo ostali. Veriga dobrih ljudi.
