Osnutek zakona za psihoterapijo: vključenih več resorjev in zbornica

Na Zvezi Anita Ogulin in ZPM (Zveza) pravijo, da je ljudi, ki se nanje obračajo zaradi nudenja brezplačne psihosocialne pomoči, vedno več. "V lanskem letu smo tako obravnavali okoli 250 uporabnikov, bodisi individualno bodisi družinsko," je povedala Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih in družinskih študij, ki na zvezi vodi programe s področja duševnega zdravja.

Poudarila je, da se duševno zdravje posameznikov po obiskovanju psihoterapije izboljša, kar se kaže v njihovem opolnomočenju, da lahko obvladujejo stres in se soočajo s hudimi stiskami, v katere jih je potisnilo življenje. "Državi bi moralo biti v velikem interesu ponuditi pomoč posamezniku, ki izkaže potrebo in interes po vključitvi v psihoterapevtki proces," je prepričana, saj bi se tako lahko zmanjševale čakalne vrste v javnem zdravstvu, pa tudi dolgotrajne bolniške odsotnosti. "Predvsem pa je treba vključevati ranljive ciljne skupine v tovrstno obliko pomoči," je odločena.  

V pripravi je težko pričakovan zakon o psihoterapiji, ki bi moral biti po mnenju Erjavec Bizjakove in Andreja Omulca, doktorja zakonske in družinske terapije, predavatelja na FUDŠ in supervizorja pri Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje, spisan tako, da se ljudi lahko vključuje. 

"Kam naj gredo po pomoč ljudje, ki si zaradi svojih ekonomskih in socialnih omejitev nikoli ne bodo mogli omogočiti plačljive psihoterapije? Kako naj si odložijo svojo stisko za čas čakalne dobe, na katero naletijo v okviru javnega zdravstva (če sploh uspejo pridobiti napotnico pri svojem osebnem zdravniku, če osebnega zdravnika sploh imajo)?" se je vprašala Erjavec Bizjakova.  

Sogovornika pravita, da se pri Zvezi Anita Ogulin nenehno trudijo vključevati ljudi, ki so bili na različnih ustanovah že tolikokrat zavrnjeni, neslišani, nerazumljeni. "S stavkom, da njim se pa ne da pomagati," sta razkrila kruto realnost. 

Opomnila sta, da se je količina predpisanih antidepresivov po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje od leta 2006 do konca decembra 2023 povečala za 90 odstotkov. Podatki o izdanih antidepresivih in raziskave o duševnem stanju mladih kažejo na rast števila ljudi v duševnih stiskah. "In za vsemi temi številkami so zgodbe ljudi, posamezniki, ki so vpeti v družinske sisteme, ki potrebujejo različne vire pomoči," sta izpostavila. Žal v hitrem tempu življenja velikokrat pozabimo, da za zgodbami stojijo ljudje. 

Erjavec Bizjakova pravi, da pogosto zgolj predpisani antidepresivi niso dovolj, da se posameznik reši okov duševnih stisk. "Zato je še kako pomembno, da bi se lahko oblika pomoči nudila v različnih resorjih, kjer ljudje delujejo, pomoč bi bila tako dostopnejša, hitrejša, hkrati pa bi se stigmatizacija duševnega zdravja še dodatno zmanjšala," meni. 

Psihoterapijo naj bi glede na osnutek zakona vključevali tudi v socialo, šolstvo ... 

Po naših informacijah je zakon trenutno v medresorskem usklajevanju, na več mestih pa osnutek omenja tudi dolžnost področnih ministrstev, da uredijo psihoterapijo na svojih resorjih. To bi pomenilo, da bi se psihoterapijo (in ne zgolj psihosocialno pomoč) v Sloveniji prvič lahko izvajalo tudi v sociali, torej Centih za socialno delo, šolstvu in drugod, kjer bi bilo to potrebno. 

Da bi bila to verjetno lažja pot do takojšnjega ukrepanja in reševanja stisk, ki jih ugotovijo Centri za socialno delo ali šole, menita tudi naša sogovornika. "S tem bi najverjetneje razbremenili zdravstvene sisteme, saj gre v določenih primerih duševnih stisk za psihoorganske vsebine, ki bi jih lahko takoj v kali preprečili in s tem posledično razbremenili zdravstveni sistem, saj bi s tovrstno obravnavo zmanjševali tudi hospitalizacije," meni Omulec. 

Bi s tem zmanjšali čakalno dobo za psihoterapije v zdravstvu?

"Če bo Vlada RS lahko ponudila psihoterapijo v obliki javnih služb na vseh področjih, na katerih jo ljudje potrebujejo, tudi na tak način lahko razbremenimo javni zdravstveni sistem," pravi Omulec. Ocenil je, da nekaj javnih služb za državo ni velik strošek, psihoterapija pa ljudem v stiski lahko dobesedno rešuje življenja. 

Prav zato tudi pozdravljajo tako zasnovan zakon. "Ker bi bil narejen za dobro ljudi, da bi najranljivejše skupine najhitreje lahko prišle do pomoči. Če bomo na vseh področjih ponudili psihoterapijo, bo potem popolnoma logično tudi manjši pritisk na zdravstvo in bodo ljudje hitreje prišli do strokovnjakov s področja duševnega zdravja," je razložil. Veseli jih, da je ministrstvo za zdravje ocenilo, da je dostopnost do psihoterapije treba povečati in da se bo zakon, če bodo takšnega sprejeli, zavzemal tudi za najbolj ranljive skupine ljudi. 

'Če bo psihoterapevtski zakon poskrbel za socialni resor, bomo naredili res veliko'

Povedala sta, da je po njihovem znanju kar nekaj CSD-jev v javni obravnavi posredno izrazilo ravno to željo, da bi lahko v centrih zaposlovali tudi psihoterapevte. "Tudi mi menimo, da bi bilo dobro, da v tako ranljivih primerih država omogoči takšno rahločutno obravnavo," so prepričani na Zvezi, saj da v primerih nasilja ne moremo izvajati zgolj nekakšnih hitrih ukrepov ali površinskih intervencij. 

"Več sodelovanja različnih strokovnjakov bi lahko doprineslo k boljši in hitrejši obravnavi tistih ljudi, ki bi psihoterapijo najbolj potrebovali, pa do nje do zdaj skoraj niso mogli priti, saj je zanje predraga. Če bo psihoterapevtski zakon poskrbel za socialni resor, bomo res naredili veliko za tiste, ki si psihoterapije ne zmorejo privoščiti," pravi Omulec, ki opozarja, da je včasih psihoterapija nujna ravno pri ljudeh, ki si je ne morejo privoščiti (saj je po statistikah ravno tam največja možnost razvoja neke motnje, če uporabniki ne dobijo takojšnje pomoči).

Bomo naposled le dobili tudi psihoterapevtsko zbornico?

Ena od večjih skrbi (tako s strani kliničnih psihologov in psihiatrov kot tudi psihoterapevtov, ki so končali študij zunaj zdravstva) je strah pred šarlatani. Ker področje psihoterapije pri nas, kot smo že večkrat poročali, ni urejeno, se lahko za psihoterapevta samookliče vsak. Po naših informacijah trenutni osnutek zakona predvideva Psihoterapevtsko zbornico, ki bo urejala licence za psihoterapevte. 

To pomeni, da bi se na ravni celotne države določilo kriterije, katerim bodo morali zadostiti vsi, ki bi želeli delati kot psihoterapevti. Glede na osnutek so kriteriji visoki, a upoštevajo tako univerzitetno, akademsko pot kot tudi zasebno pot (inštituti in zavodi, ki spadajo pod Krovno zvezo psihoterapevtov Slovenije in imajo že zdaj evropske licence, ampak bodo morali zadostiti tudi pogojem slovenske zbornice). 

Na Zvezi Anita Ogulin pozdravljajo idejo o zbornici. "K nam so velikokrat prihajali ljudje s kakšnimi težkimi izkušnjami – vračali so se od ljudi, ki niso imeli psihoterapevtske izobrazbe, pa so se vseeno predstavljali kot psihoterapevti. Velikokrat pa se je omenjalo tudi hitre tečaje, da so nekateri ljudje delovali samo z enoletno izobrazbo, kar ni dovolj. Vse to je za ljudi lahko zelo nevarno," sta poudarila sogovornika. 

Veselijo se zakona, ki bi vseboval psihoterapevtsko zbornico, saj bi ta hkrati tudi povezovala psihoterapevte in to področje naredila varnejše za ljudi, ki iščejo strokovnjake. "Verjamemo, da si, kot vsak resen poklic, tudi psihoterapevti zaslužimo psihoterapevtsko zbornico, ki bo naredila psihoterapijo varnejšo," pravi Omulec. 

'Nikakor si ne zatiskamo oči in se ne delamo, da lahko mi rešujemo stvari, ki niso v naši domeni'

Dodala sta še, da se dnevno srečujejo tudi s posamezniki, ki potrebujejo pomoč drugih strokovnjakov, denimo psihiatrov ali kliničnih psihologov. "Nikakor si ne zatiskamo oči in se ne delamo, da lahko mi rešujemo stvari, ki niso v naši domeni. Vsekakor je reševanje duševnih stisk celostno in vključuje različne službe, zato je smiselno povezovanje vseh akterjev. Mi kot organizacija že v osnovi delujemo celostno, tako sodelujemo s psihiatri in kliničnimi psihologi, socialnimi delavci, sodišči, šolami in drugimi organizacijami, saj brez tega mreženja nikakor ne bi mogli pomagati posamezniku tako na duševnem kot materialnem področju," je razložil Omulec. 

Za Zvezi Anita Ogulin in ZPM imajo visoko izobražene posameznike, ki dnevno delajo z ljudmi z duševnimi stiskami, prav tako imajo zelo močno urejen sistem supervizij ter celo metasupervizijo. "Na podlagi te strukture zelo dobro ocenimo, kdaj koga poslati naprej v nadaljnje obravnave. Prav tako imamo psihiatre, katerim lahko pošljemo posameznika, ki to pomoč potrebuje. Če je zadeva nujna, pokličemo tudi pomoč ali jih urgentno napotimo na Enoto za krizne intervencije. Vsekakor pa jim razložimo, kaj pomeni iti k psihiatru, da se za tovrstno pomoč potem v določenih primerih lažje odločijo," pojasnjuje. 

Vendar pa izkušnje kažejo, da se veliko ljudi sooča z dolgimi čakalnimi vrstami za to pomoč. "Psihoterapije to čakanje olajšajo, saj do takrat imajo vsaj to oporo. V naši organizaciji posameznike obravnavamo enkrat tedensko, zato je vsekakor treba razmišljati o sodelovanju, saj bomo tako lažje zagotovili hitrejšo in celostno obravnavo," so prepričani v Zvezi.

V kolikšni meri se ljudem stanje izboljša, če obiskujejo psihoterapijo? 

Znotraj organizacije Zveza Anita Ogulin in ZPM so naredili raziskavo o uspešnosti terapevtskih procesov, ki jih v sami organizaciji izvajajo nepretrgoma vse od leta 2009. Raziskava je potekala več let in vključuje uspešno ali neuspešno razrešene faze psihosocialnega razvoja po razvojem psihologu Eriku Eriksonu. 

V raziskavi, ki je vključevala 86 udeležencev, so ugotovili, da se je od začetka do konca terapevtskega procesa psihosocialni razvoj skozi faze, merjene z vprašalnikom psihosocialnega razvoja, statistično pomembno izboljšal. Ugotovili so, da se med procesom ponovno vzpostavi osnoven občutek zaupanja, prav tako se zmanjša nezaupanje. "Ti rezultati v življenju posameznika pomenijo, da se na podlagi odnosa s terapevtom vzpostavi občutek zaupanja v okolje in najbližje, posledično se lahko poglobi partnerski ali starševski odnos," pojasnjuje Omulec. 

Razložil je, da se tako tudi spodbuja avtonomija, zmanjša občutek sramu in dvoma vase. "Sram se povezuje z izkušnjo notranjega porušenega sistema, ki ga zaznamuje nekompetentnost nekega odnosa, posameznik znotraj procesa terapije sram predela in se posledično osamosvaja od toksičnih odnosov, v katerih je živel, ali v odnosu gradi novo ravnovesje in funkcionalnost," je razložil. 

Poleg tega pa se znotraj procesa terapije poveča iniciativa in zmanjša občutek krivde. "Če je posameznik preplavljen z občutki krivde, to pomeni, da je desna možganska hemisfera zamrznjena in celotno afektivno dinamiko prevzema leva hemisfera, pri čemer razmišljanje postane linearno črno-belo. Zgodi se ozek način razmišljanja, ki je za posameznika destruktiven," je strokovno pojasnil Omulec. 

Hkrati se skozi proces terapije poveča tudi storilnost in zmanjša občutek manjvrednosti. Posamezniki, ki so doživljali občutek manjvrednosti, se začnejo zavedati svojih močnih področij, tako se veča občutek samozavesti in se posledično poveča tudi samopodoba. Na podlagi procesa se izgradi tudi pozitivna podoba sebe, ki vodi v samostojnost in globlje odnosne povezave s svojimi bližnjimi, je še dodal.