30 let pozneje je Sara Volčič ena najboljših novinark na tem področju. Čeprav jo zanimajo tudi druge teme, zlasti zdravstvo in socialne teme, je poročanje o kriminalu tisto, kar jo vedno vleče nazaj. Neustrašna pred storilci kaznivih dejanj, sočutna do svojcev žrtev. Radovedna, drzna, pogumna, vedra. V rokah drži svojo prvo knjigo z naslovom Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem. Ki pa skoraj zagotovo ne bo zadnja.
Želja, da bi segmenti kriminalnih zgodb, ki zaradi časovnih omejitev v televizijskem prispevku ostanejo neizrečeni, nekoč postali javni, je vedno tlela v meni, pravi Sara, a ob obilici dela ni našla časa za to. Pričujoč porastu kriminala, popularizaciji in normalizaciji nasilja ter vrednotam, ki so se v današnji družbi tako zelo spremenile, je želela nekaj spremeniti. Šteje vsak kamenček v mozaiku, vsaka kaplja v morju, je prepričana. Z objavami poglobljenih člankov, ki razkrivajo kompleksnost njenih zgodb, je začela na naši spletni strani, nato pa je v pravem trenutku prišel klic iz Mladinske knjige s ponudbo, ki je ni mogla zavrniti ...
Sara, novice s področja črne kronike so v medijih vedno zelo gledane in brane. Zakaj misliš, da je tako? Kaj to pove o nas?
Verjamem, da je vsak človek – in to izhaja že iz pradavnine – neke vrste nasilno bitje. Mora se znati braniti. Nekoč v jamah so se branili s kamni, potem z orožjem, da so imeli kaj jesti in da so preživeli. Težava je v tem, da nasilje, ki je bilo pri primitivnih ljudstvih uporabljeno za preživetje ali samoobrambo, danes uporabljamo zaradi pohlepa. Za dosego nekih ciljev, ki so vezani na dobrine. Veliko ljudi, ki so postali morilci, se je prej ukvarjalo z ropi, tatvinami ... vse za dosego ciljev. Ko enkrat prideš v to kriminalno skupinico, pa postane vse bolj dopustno. Tudi umor. Mislim, da ljudje takšne stvari gledamo, ker poskušamo razumeti, od kod to pride. Ne gre za naslajanje, to je nek varovalni mehanizem, v smislu, če vem, kaj se mi lahko zgodi, sem bolj varen, ker to lahko predvidim.
V svoji knjigi pišeš, da se ljudje ne delimo na dobre in slabe. Verjameš, da sta v vsakem človeku tako svetloba kot tema. Zakaj si jo naslovila Leglo zla?
Naslov ni namenjen temu, da bi pritegnil pozornost ali šokiral ljudi. Proti koncu knjige sem v pogovoru z večkratnim morilcem prišla do odgovora na vprašanje, ki ga iščem že zelo dolgo – kje se je vse skupaj začelo? Če ugotoviš, kje se nekaj slabega začne, namreč lahko na to vplivaš. Spraševala sem obsojence in njihovi odgovori so bili večplastni, eden pa mi je bil zelo všeč. Ne bom ti povedala odgovora, da ne pokvarim presenečenja, a začne se z nečim, kar počnemo vsi, v nekaterih ljudeh pa se razraste. Ker imam zelo rada živali, je leglo zame v simboliki nekaj lepega, predstavlja novo življenje, veselje. Prepričana sem, da se človek ne rodi kot kriminalec. Lahko se rodi z določenimi značilnostmi, kot sta sociopatija ali psihopatija, a če se tak otrok rodi v stabilno družino, ki ga zna vzgajati in mu poišče pomoč, lahko odraste v dobrega človeka. V zaporih in strokovnih - vzgojnih centrih je veliko oseb, ki so odraščale v družinah z neko disfunkcionalnostjo, z zlorabo alkohola, mamil, nasilja ... in vse to so neki nastavki, ki ne pripomorejo ravno k temu, da človek odraste v stabilno osebnost.
V knjigi veliko besed namenjam Silvu Plutu, pri katerem sem, ne glede na to, kaj so si ljudje mislili o njem, ugotovila, da je bil že od majhnih nog velik revež – njegov oče je bil nasilnež, on je bil intelektualno manj sposoben, težave z njim so bile že v prvem razredu osnovne šole. Če smo dopustili, da je nekdo od sedmega do 22. leta, ko je zagrešil prvi umor, hodil po svetu brez primerne pomoči, tu vidim odgovornost družbe. Enako sem pojasnila hčerkama, ko sta me vprašali, zakaj moramo plačevati davke. Sama to podpiram – z namenom, da država krepi tudi tiste mehanizme, ki pomagajo reševati situacije, kot so delikvenca, prestopništvo, težave mladih ... Tu bi se dalo še veliko narediti.
Silvo Plut (poleg Metoda Trobca) velja za slovenskega serijskega morilca. Si edina, ki ga je imela možnost obiskati v zaporu na Povšetovi, kjer je bil v priporu. Kako je bilo? Opisala si ga kot morilca sinje modrih oči z nasmeškom Mone Lize.
Čeprav imam sicer zelo slab spomin, je moj vizualni spomin skoraj nedotaknjen. Še zdaj se spomnim, da so nam pravosodni policisti rekli, naj bomo previdni, saj je zelo nepredvidljiv in impluziven. Ko smo prišli v tisto sobico, sem bila najprej začudena, v kako majhen prostor so nas dali. Snemalec je stopil s kamero za mano, asistent se je skril v kot sobice, pod neko mizo, jaz pa sem sedela z njim, kot bi bila na romantičnem zmenku, najini koleni sta se skoraj stikali. On je vse ženske rezal po vratu, jaz pa sem nosila črno jopico z V izrezom. Kot ponavadi nisem vedela, kako se obleči, to je vedno moja dilema, ker ne želim izstopati. Na začetku je bilo nekaj tenzije, pomislila sem: če ga z nečim vznemirim, lahko skoči name in mi v sekundi zlomi tilnik. Visok je bil približno toliko kot jaz, imel je dolge lase in prav markantne oči turkizno modre barve. V osnovi se ga ne bi bala, a sem pred tem na nekem manjšem sojenju pri njem že videla ta "switch", nenaden preklop, ko je kar naenkrat znorel, začel je preklinjati tožilko, v kamero ...
Najin pogovor je potekal kar v redu, določene stvari mu niso bile všeč, ni se hotel veliko pogovarjati o svoji zadnji žrtvi. Govoril je, da jo je sicer poškodoval, ubil pa da je ni ... imel je disocialno osebnostno motnjo, ki se razvije pod določenimi okoliščinami in so ljudje prepričani, da so za vse krivi drugi. Sicer pa ni bil tako strašljiv, na trenutke se mi je celo zasmilil. Še dolgo potem so me sodelavci hecali, da imam rada Silva Pluta, a ni šlo za to. Enostavno sem prepoznala, da je to človek, ki je bil nekoč majhen fantek, ki se je, prav tako kot drugi, igral v peskovniku, a se je žal rodil v družino, ki mu ni dala pravih nastavkov za odraščanje. Več ljudi je potem reklo, "pa saj ima brata, ki ni kriminalec", a ljudje smo si različni. Sama imam dve hčerki in sta si zelo različni, poleg tega sta se rodili v različnih obdobjih, kar tudi vpliva na človeka.
Ne samo Pluta, v svoji 30-letni karieri si srečala ogromno kriminalcev. Pustiva ob strani občutke nelagodja, si se koga zares bala?
Ko je Plut naredil samomor, smo šli snemat Zorana Mezgo. Bila sta prijatelja, nekaj časa celo cimra v zemljanki ob Nemški cesti v Ljubljani. Mezga je bil v priporu zaradi brutalnega posilstva ženske, požgal je Smledniški grad, kazniva dejanja je izvrševal že prej ... Med snemanjem intervjuja z njim mi je bilo zelo neprijetno. Razpoloženje se mu je hitro menjalo, deloval je malo shizofren – malo se je smejal, malo koketiral, malo je hotel, da bi mi bil všeč, naslednji trenutek ga je zmotilo moje vprašanje in je kričal name ... bil je izredno težek intervju. Jaz mu nisem pokazala strahu, tega nikoli ne smeš storiti, če pokrivaš kriminal. Ostati moraš miren in se ne umakniti. Mezga mi je prišel zelo blizu, jaz pa nisem naredila niti pol koraka nazaj. Snemalec, ki je stal za mano, je 45 minut držal desetkilogramsko kamero na rami. Ko sem ga vprašala, zakaj je ni odložil na stojalo, je rekel, da se je bal, da mi bo kaj storil in je bil pripravljen, da jo vrže vanj.
Je bilo pa hecno – jaz v roza jaknici, snemali smo na morju in ker prihajam z Obale, sem vedno vesela, ko grem tja. Tisti čas, ko smo bili v zaporu, se je vreme spremenilo in pripravljala se je nevihta – morda jo je priklicala vsa ta napetost. Ko smo prišli ven, sem ugotovila, da sem prepotena do komolcev – tako je reagiralo moje telo. Mezga je leta 2011 umrl, bil je bolan, in takrat mi je, iskreno povedano, odleglo. Žal mi ga je bilo kot človeka, ker je bil mlad, a njega bi se bala. Ljudje s takšnimi osebnostnimi lastnostmi imajo trajen spomin in so zelo maščevalni, če se jim kdo zameri. Tak je bil tudi Metod Trobec.
Praviš, da takšnim ljudem ne smeš pokazati strahu. Verjetno si se v vseh teh letih naučila, kako pristopiti in se vesti do njih?
Živalski svet mi je blizu in vem, da se psi, ne glede na to, kako so vzgojeni, rangirajo med seboj, mi nimamo vpliva na to. Enako je v zaporih, kjer prav tako obstaja neka hierarhija. V kriminalnem svetu si marsikdo misli, da jaz, sploh, ker sem ženska, ne bi niti smela biti na tej poziciji. Takoj te hočejo pošolati. A jim dam hitro vedeti, da se nisem prišla tja pokazat ali iskat njihovih simpatij, pač pa je stvar resna. Oni so zelo intuitivni, hitro začutijo to moč. Kot oseba sem namreč kar močna, imam močan stisk roke in sem dokaj neustrašna. Navsezadnje me je, ko sem bila mlajša, zanimalo vojno poročevalstvo, ampak je šlo življenje v drugo smer. Oni to čutijo.
In čutijo še nekaj. Spoštujem vsako živo bitje, ne glede na to, ali mi je všeč ali ne. Ko grem v zapor, se do obsojencev vedem kot do ljudi. Družba pa pogosto ne ravna tako, za večino so izmečki, pa ne samo serijski morilci, tudi tisti, ki so nekoga ogoljufali ... Ljudje, ki gredo v zapor, izgubijo vse spoštovanje, so zaznamovani, vsi jih gledajo zviška. Jaz jih gledam kot ljudi, ne pridem jih sodit, pridem poslušat njihove zgodbe. Biti v zaporu ni hec, bila sem tam in lahko rečem, da bi vsak tam turistično zdržal en teden. In tudi ni res, da samo ležijo, večina dela osem ur na dan in bi delali še več, če bi jim zakoni to dopuščali. Mislim, da čutijo, da v njih vidim človeka, zato se sprostijo in se mi odprejo. In to predvsem moški.
Kaj pa vidik svojcev. Ti ljudje te sprejmejo v svoj dom, se ti odprejo. Kako ti uspe? Obe veva, da smo novinarji prav zaradi tega pogosto označeni za mrhovinarje.
Kot novinar greš k nekomu, ki je izgubil nekaj najbolj dragocenega v življenju. In tisti njihov otrok, žena, mož, je bil vreden več kot to, da pridrvimo tja in se ustavimo za pet minut po izjavico. Moraš si vzeti čas, moraš sprejeti njihovo žalost. Oni imajo bolečino v vsaki celici svojega telesa in ta se dotakne tudi mojih celic, postane del mojega življenja. Jaz jim z veliko spoštljivostjo poskušam dati vedeti, da mi ni vseeno. Ker mi ni. Ti ljudje so pogosto izolirani, na začetku druge ljudi vse zanima, nato pa nastane tišina in ostanejo sami v tej bolečini. Treba jim je dati besedo. Kako srečne so nekatere mame, ko v prispevku pokažem fotografijo njihovega otroka ali grem na pokopališče in pokažem kamenčke z groba, ki so jih porisali otroci! Tega ne počnem zato, ker bi bila morbidna. Na sodišču se človek dostikrat izgubi, govori se samo o dejanju, a dejstvo je, da je živo bitje odšlo s tega sveta. Ne takrat, ko je bil čas, ampak takrat, ko se je nekdo odločil tako. Tudi oškodovanci hočejo biti slišani, zato imam v knjigi poglavje Novinarji – mrhovinarji. Hočem razbiti mit, da smo novinarji vsiljivci, ki ljudem ne dajo miru, da odžalujejo. Je pa to boleče tudi zame, moj spomin deluje po principu asociacij in zgodi se mi, da postanem žalostna, ko na primer vidim nekoga v majici, ki jo je imel na sebi mladenič, ki je umrl.
Kateri tereni so tebi osebno najtežji?
Najtežje je iti k svojcem. Tam se srečaš z bolečino, ki ne pojenja. Ljudje, ki so nekoga izgubili na nasilen način, ne žalujejo, samo naučijo se živeti in preživeti. Žalovanje ima tu neskončen rok trajanja. Gredo v nek mir, racionalizacijo, da bodo živeli naprej za vnuke, moža ... najdejo smisel v tem, da pomagajo komu drugemu. Oni pa nikoli ne odžalujejo in to je žalostno videti. To ostane kot razpoka v zemlji, ki se je ne da zapolniti.
Koliko tega, kar vidiš in slišiš na terenu, pa odneseš domov? Lahko to sploh izklopiš?
Sem zelo vedra in norčava oseba, nekomu, ki me ne pozna, bi se opisala kot klovn z žalostnim izrazom, ki pa se stalno šali. S to svojo vedrino se dvigujem, da žalost nima take moči. Doma me polnijo dve krasni hčerki Julija in Mia, živalice, ki jih imamo, pa partner Samo, starši in prijatelji. Njihova podpora mi veliko pomeni. Vesela sem majhnih stvari – ko si enkrat v zaporu in prideš v stik z ljudmi, ki se jim zgodi najhujše, postaneš vesel svojega življenja. Jaz vozim starega peugeota, ki sem ga kupila na dan, ko sem imela rok poroda prve hčerke, živim v stanovanju, za katerega še plačujem kredit, nosim tudi po 20 let stare obleke ... in mi je super! Zavedam se, kaj imam že samo s tem, da imam življenje, svojce, ki jim lahko voščim dobro jutro. Področje, ki ga pokrivam, te zelo osredini, daje ti vedeti, kaj je pomembno. Ljudje, ki so nekoga izgubili, bi dali vse, da bi to imeli. Rada imam sprehode, rada kolesarim, v prostem času gledam razne serije in dokumentarne filme, ne maram pa nasilnih filmov. Ob takšnih prizorih se obrnem stran, ker sem videla umorjene ljudi in zame to ni igrica. Življenje se ne zgodi spet ... Rada imam majhne stvari, ki pa so zame velike.
Skozi knjigo razkriješ tudi zelo osebne zgodbe, med drugim pišeš o nasilnem partnerju v mladosti in o spolni zlorabi, ki si jo doživela.
To je spet ta princip asociacij – ko se v neko stvar poglobiš, se ti začne odpirati. Nisem imela namena pisati o tem, ti razdelki so se rodili, zgodbe so hotele priti na dan. Mislim, da človek pride v neko kritično starost, ko je pripravljen sprejeti vse, kar se mu je zgodilo in česar se je sramoval, ter se vzljubiti. Meni se je to zgodilo na prelomu 50-ih, imela sem nekaj zdravstvenih težav in bilo je, kot bi se zbudila in si rekla: to sem jaz, nimam se česa sramovati. Veliko sem tudi delala s spolnimi žrtvami in še vedno vidim ta sram pri njih. One so govorile, jaz pa sem vedela, o čem govorijo. Ampak boriš se na način, da poveš in ne, da skrivaš. Storilci kaznivih dejanj so zelo stigmatizirani in tudi žrtve so. Hotela sem pomagati, porušiti ta tabu. Jaz sem za večino ljudi oseba, ki ima solidno službo, družino, otroke, krasnega partnerja. In marsikdo si ne bi mislil, da so se tudi meni dogajale take stvari.
Pa se ti zdi, da si v knjigi povedala vse? Ali obstaja še kdo, s komer bi si želela narediti intervju?
Ja, veliko jih je. Oseb, ki so zakrivile hude zločine. Spet – ne zaradi obsojanja, ampak zaradi razumevanja. Ženske so celo bolj zaprte, sicer jih je v zaporih manj kot moških, ampak so me že večkrat zavrnile. Nisem še dobila pred mikrofon človeka, ki bi ubil svojo partnerko in bi bil o tem pripravljen govoriti. Prav tako še nisem dobila pravega spolnega zlorabitelja ali pedofila. Ti se skrivajo, kar je nekako logično. Tudi v zaporu so oni čisto na dnu. Veliko ljudi je še, s katerimi bi rada govorila. Bom rekla na žalost, saj bi bila presrečna, če bi jih bilo malo.
Torej lahko pričakujemo drugi del knjige?
Že ko sem zaključevala knjigo in jo poslala urednici, sem ji rekla, da sem pozabila eno stvar, ki bi jo še rada dala notri, pa je rekla: Ne, Sara, predloga si, "prišparaj" kaj. Ne bom rekla, da se že pripravljam, ampak materiala je zagotovo še dovolj. O teh stvareh je treba pisati. Tako da verjetno pride tudi drugi del.
