Zver čustveno: Čeprav me hoče bolezen spraviti v invalidski pokoj, me ne more

Da ne bo skrival, da ima Parkinsonovo bolezen, se je Samo Zver odločil, ker je to del njega. "Bolezen ni nekaj, kar je treba skrivati, to je treba detabuizirati," pravi in dodaja, da so tudi tudi njegovi bolniki stigmatizirani, saj nekateri še vedno mislijo, da je rak nalezljiv.

Zver poudarja, da ga bolezen ne nadzoruje in zato še ne gre v pokoj. "Še vedno lahko odločam o sebi, kaj bom počel. Čeprav me hoče bolezen spraviti v invalidski pokoj, me ne more. Jaz povem bolezni, kaj bova počela, ne bom se pustil. Dokler bom lahko odločal o sebi, bom to počel." Je pa bolezen s seboj prinesla tudi nekaj pozitivnih stvari. Kot pojasnjuje, mu je dala sočutje in ga postavila v drug spekter. "Stvari doživljam na drug, bolj subtilen način. Bolj čustven sem, dala mi je neke občutke, da je treba biti v življenju pošten, resnicoljuben in povedati, kaj misliš," pravi.

Delo in bolniki

Sicer mu njegovo delo izredno veliko pomeni. Zver je znan po tem, da vse bolnike obravnava enako. Kot pravi, čuti do nekoga, ki nima denarja, še neko osebno zadovoljstvo, da mu lahko ponudi človeški odnos. "To mora vsak narediti. Naša dolžnost je, da poskrbimo za vse enako. Bolnik je kralj, ne oporekaš mu, lahko mu razložiš, včasih rabiš več časa, a ima pravico do tega," pojasnjuje.

Zver ne skriva, da ima tudi samoplačniško ambulanto, v katero lahko pridejo ljudje, ki želijo njegovo mnenje, pregled, zaslužek pa gre UKC Ljubljana. Tako pridejo na pregled tudi ljudje iz BiH, Trsta, Avstrije in Makedonije. Imel je že primere, ko so prišli ljudje iz BiH in mu ob prihodu dali kuverto. Ko jih je zavrnil, niso razumeli in so mislili, da mu je nerodno. Šele potem, ko jim je rekel, da lahko kar odidejo, če kuverte ne pospravijo, so denar pospravili. "Ampak jih je treba razumeti," je povedal in dodal, da pri njih tako začnejo obisk pri zdravniku.

In ker so zdravila izredno draga, tista, ki bi jih morali uničiti, hrani. "Na žalost tudi kdo umre in teh zdravil ne more jemati. Ta zdravila bi morali dati na uničenje. Morda manjka v škatlici eno zdravilo, ta zdravila pa stanejo 5.000, 6.000 evrov," pravi. Zato ta zdravila, ki bi jih moral uničiti, da tem ljudem. 

Za bolnike Zver naredi ogromno, tudi zbira denar za zdravila in aparate. "Če vodiš eno stroko v Sloveniji, veš kaj se dogaja v svetu, kaj je potencial in kaj ni, in ne ukrepati je ene vrste zločin oziroma malomarnost. Veliko lažje bi mi bilo, če se s tem ne bi ukvarjal, ampak to ne bi bilo prav," je povedal. Dodal je, da je, ko je začel prosti za denar, čakal več let na to, da se mu vrata ministra odprejo, ko pa so se mu, so ga takoj vrgli ven. "Obstajajo ljudje, ki menijo, da se nič ne da, in tem sem hvaležen, ker me še bolj podžgejo. Mi potrebujemo, da nam rečejo, da bo težko, a da bomo našli pot," poudarja. Tudi zato, gre tudi z donatorji na kavo, če to pomaga, da dobijo donacije za zdravilo, ki bo šele čez nekaj let na voljo. "Vse bom naredil, da to dobim. Nobena večerja ni zastonj."

Izobraževanje in družina

Zvera, kot pravi, šola ni kaj dosti zanimala. V osnovni šoli je bil odličen, na gimnaziji je imel matematiko popravni izpit, ki ga je, potem ko se je začel učiti, naredil z odliko. V zadnjem letniku se je odločil, da bi vseeno šel študirat, pravi, a s svojimi ocenami takrat ne bi prišel nikamor. Zver poudarja, da dajemo preveč poudarka ocenam, a "ni vse v ocenah". Mnogokrat je treba gledati drugače kot piše v knjigah, narediti pri nekomu, ki je hudo bolan, mogoče nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar piše v knjigah in ga s tem rešiti, pojasnjuje. Zver namreč meni, da nam veliko ljudi, ki morda niso zlati maturanti, a znajo drugače razmišljati, uhaja.  Sicer pa ima Zver dve hčerki in sina. Z vsemi se ne razume kot bi si želel, tudi po svoji krivdi, pravi, ker zanje nima toliko časa zaradi dela in mu je hudo. "Jih imam pa res rad. Še bolj kot bolnike," v solzah pove.