Jadranje okoli sveta: neokrnjena narava, napadi piratov in zaloga 120 jajc

Na pot sta se podala 4. septembra leta 2021, vrnila pa sta se 29. junija letos, kar pomeni, da sta bila na poti 1030 dni. Zanimalo nas je, ali se jima po skoraj treh letih jadranja zdaj, ko sta spet na trdnih tleh, ta kaj "majejo", a sta zagotovila, da ne. Da sta že tako navajena in da če se ti majejo tla, to pomeni, da imaš dejansko neko blažjo obliko morske bolezni. 

"Prezibala" sta se čez več kot 30.000 navtičnih milj, obiskala pa sta več kot 30 držav. Pot sta začela na Jadranskem morju, nato pa se čez Gibraltar podala čez Atlantik. Približno pol leta sta plula po Karibskem morju, nato pa čez Panamski prekop pot nadaljevala proti Galapaškemu otočju in Francoski Polineziji. Sledili so Tonga, Fiji, Salamonovi otoki, Papua Nova Gvineja in Indonezija. Čez Malezijo sta preplula obalo Tajske in se prek Maldivov odpravila na Rdeče morje, obiskala Egipt, prečkala Sueški prekop in se čez Grčijo in Ciper počasi vrnila v domovino. 

To, kako dolgo sta v določenem kraju ostala, sta sproti prilagajala. "Prilagoditi sva se morala na primer popravilu jadrnice, ponekod sva bila omejena z vizami, paziti pa sva morala tudi na letne čase. Čez Atlantik se pluje med sredino novembra pa tam do nekje maja, junija. Junij je lahko že prepozen, ker je sezona hurikanov. Tudi v Pacifiku moraš paziti, na tajfune. Če te dobi slabo vreme, ti skoraj ni pomoči, ker lahko piha tudi s 300 kilometri na uro," je pojasnil Kočjaž. 

Seveda pa sta čas obiska prilagodila tudi temu, koliko jima je bil določen kraj všeč. "Če nama je bilo kje res lepo, sva tam ostala na primer en teden, pa se šele potem premaknila," je pojasnil. 

Skoraj ves čas potovanja sta spala zgolj na jadrnici. Izjema je bil le en dan na Baliju. "Tam se nama je bolj splačalo, da spiva na kopnem. Rentala sva skuter in šla po celem otoku, če bi se vračala na jadrnico, bi imela v eno smer tri ure vožnje. Tam pa je ena soba z zajtrkom za dve osebi stala 12 evrov, tako da sva prespala kar v hotelu. Se je bolj splačalo, sicer bi ostala na jadrnici," pravi. 

'Ko sva startala s Paname, sva imela na zalogi 120 jajc'

Marsikdo se vpraša, kako pa je sredi morja s hrano, to je seveda zanimalo tudi nas. Kočjaž je povedal, da sta imela sabo svoj "water-maker", kar pomeni, da sta iz slane vode sama pridelovala pitno vodo. "Tako nama ni bilo treba kupovati vode, sva bila čisto samooskrbna," pravi. 

Sta pa si delala tudi precejšnje zaloge hrane. Ko sta bila v državah, kjer je bila hrana cenejša, sta je kupila toliko več. "Ko sva startala iz Paname, sva imela na primer več kot 20 kilogramov testenin, nekaj podobnega tudi riža. Veliko sva imela tudi konzerv, kot so pelati in podobno. Sproti pa sva kupovala sadje in zelenjavo, pa tudi mleko in jajca. Včasih tudi po kakšen mesec nisva rabila trgovine. Marsikje trgovin tudi ni bilo, tako da sva dejansko morala imeti zaloge," je povedal. 

V Panami sta si naredila tudi precejšnjo zalogo jajc, na jadrnico sta jih spravila kar 120. "Potem sva jih sicer vsake par dni premazala z vazelinom, da so ostala sveža, vsakič pa sva jih tudi obrnila na glavo. Na ta način se rumenjak ne prijema na jajčno lupino in kar dolgo zdrži. Mislim, da so se nama na koncu pokvarila le tri jajca," pravi. 

Sicer pa jima ni manjkalo niti morske hrane. "Lovila sva na primer delfinko, tuno in kakšne druge ribe. So pa bile to večinoma večje ribe, tako da sva imela lahko eno ribo tudi za štirikrat," nam je zaupal in pojasnil, da sta imela na jadrnici tudi zamrzovalnik, tako da sta naredila fileje in jih zamrznila. 

Sicer pa sta tudi natančno odmerila, koliko bosta pojedla. "Nisva kuhala tako, kot kuhaš doma, da malo več skuhaš, pa še ostane. Skuhala sva dejansko toliko, kot sva potrebovala. Da nisva hrane metala stran pa tudi zato, ker je treba paziti na kuhinjski plin, tudi tega ne dobiš na vsakem vogalu. Plin je kar težava, ker so po svetu tudi različni ventili in priključki," je povedal. 

'Najtežje je dobiti relevantne informacije. Gorivo je tudi zgodba zase'

Preden sta se odpravila na pot, sta celotno potovanje seveda tudi skrbno načrtovala. Kot poudarja Kočjaž, je najlažji del potovanja samo jadranje, težje pa je pridobiti dobre informacije. "Midva sva prebrala toliko priročnikov, govorila z drugimi jadralci. Tudi oni so iskali informacije pa smo jih delili. Ko ti prideš v neko državo, dejansko nič ne veš o njej. Ne veš, kakšni so zakoni, kakšna so pravila, tudi postopki niso povsod enaki. V nekaterih državah rabiš agenta, ker se na primer ne smeš sam prijaviti. In agenta moraš tudi vnaprej poklicati, da mu pošlješ vse dokumente," pripoveduje. 

Posebna zgodba pa je, kot pravi, tudi gorivo. Kot razlaga Kočjaž, smo pri nas precej razvajeni z bencinskimi črpalkami. "Te so v marinah, ti se kadarkoli pripelješ s plovilom, privežeš, natankaš in odideš. Tega po svetu dejansko skoraj ni in moraš vse ročno s kanticami znositi. Midva sva na primer najemala skuterje, naložila gor pet 20-litrskih kanistrov za gorivo in sem tako 100 litrov goriva s skuterjem pripeljal na primer," primerja. 

"Hodil sem tudi po 60 kilometrov daleč, da sem dobil nafto. V Indoneziji na nekaterih otokih sploh nimajo nafte, samo bencin. Skratka, veliko je stvari, ki jih moraš upoštevati in načrtovati," je povedal. Sicer pa jadrnica potrebuje tudi kar nekaj vzdrževalnih del. "Kot če imaš hišo, pa je treba kositi. Tudi jadrnica potrebuje veliko vzdrževanja, popravil in čiščenja. To je in strošek in delo, ampak je sestavni del jadranja".

'Dvakrat sva skoraj izgubila jambor, to je huda poškodba, ki bi se lahko končala tragično'

Kočjaž je prepričan, da sta imela na poti neverjetno srečo, a sta kljub temu doživela nekaj stisk. Dvakrat sta skoraj izgubila jambor – to je huda poškodba, ki bi se lahko končala tragično oziroma bi ju morali reševati. K sreči je Kočjaž jadrnico dovolj dobro začasno saniral, da sta prišla do prvega otoka in zadevo popravila. 

"Počil je nosilec pripon. Pripone držijo jambor, da stoji, in ta nosilec, ki je notri v jadrnici, je počil. In to dvakrat, vsakič na drugi strani, k sreči ne hkrati," je povedal. Zaradi takšne poškodbe lahko jambor pade v vodo, kar pomeni, da dejansko ne moreš jadrati. Ko jima je počil nosilec, sta se nahajala približno 4000 kilometrov od najbližjega otoka. "Če bi nama jambor padel ... goriva imaš morda za 1000 milj, ali pa še to ne. To pomeni, da bi morala zapustiti jadrnico in počakati, da naju nekdo reši," je povedal. 

Do poškodbe je prav zaradi oddaljenosti od najbližjega kopnega prišlo ob res napačnem času. Bila sta sredi Tihega oceana, največjega oceana na svetu, in točno na sredi oceana se je jambor odločil, da jima ponagaja. "Dva, tri dni sva imela kar malo krize, ker nisva vedela, kako bo, ampak potem sem dobro saniral in sva jadrala naprej in se je dobro izšlo. Sva v miru preplula Pacifik," je ponosno povedal. Nekateri niso imeli takšne sreče, prav med potjo po Pacifiku je neka druga jadrnica zadela kita in se potopila. 

Prav zaradi takšnih dogodkov, ko se kaj pokvari ali pa gre kaj narobe, sta imela s sabo tudi veliko orodja. "Pomembno pa je tudi, da si iznajdljiv. Mogoče včasih nimaš vsega orodja, ki bi ga potreboval, ampak pač malo improviziraš," je povedal. 

'Zaradi dokumentov so naju v Indoneziji zadrževali skoraj dva tedna'

Kot je Kočjaž že omenil, do težav lahko pride tudi zaradi izjemno raznolikih pravil in zakonov po različnih državah. V Indoneziji sta imela denimo težave zaradi dokumentov, zato so ju tam zadrževali skoraj dva tedna, vmes pa sta se morala obrniti celo na ambasado v Avstraliji, da jima je častni konzul pomagal rešiti težavo. 

"Na koncu se je izkazalo, da ni bila najina krivda in so se nama še opravičevali. Ampak vseeno sva porabila dva tedna na enem mestu, zato se nama je že precej mudilo naprej, ker bi lahko potekla tudi viza. Marsikje moraš paziti, da loviš te vize in pravočasno izpluješ in se potem vrneš, če želiš dlje ostati. Vseh viz se tudi ne da podaljšati," pojasnjuje. 

Ropi piratov niso nenavadni: 'Ostaneš lahko gol in bos'

Je pa ponovno poudaril, da sta imela sicer res veliko srečo, saj sta od drugih jadralcev poslušala precej slabše izkušnje. Številne so oropali, pa tudi napadli. Kot pravi, se je to zgodilo že na otokih v Karibskem morju, potem še v Panami. V Panami sta se s še dvema jadralcema dogovorila, da se čez nekaj dni dobijo pri naslednjem otočju. Par je s katamaranom izplul, vendar sta se še isti večer vrnila. "Poslal sem jima sporočilo, češ, kako to, da sta prišla nazaj. Pa ni bilo odgovora," pripoveduje Kočjaž. 

Naslednji dan pa so se slučajno v Panami srečali na avtobusu in pojasnila sta, da so ju oropali. "Mož se je tuširal, pa so ga nagega potegnili ven iz tuša in mu s pištolo merili v glavo, žena je sedela s psom v naročju in so jima vse pobrali. Njima na srečo niso nič naredili," je povedal in pojasnil, da se jima je življenje pošteno zapletlo. V mesto sta šla najprej kupit telefon, da bi lahko prišla v stik z bližnjimi. 

Še en jadralec se je odločil, da bo sidral malo zunaj zaliva, saj je želel biti bolj na samem, da ne bo toliko bark in jadrnic okoli njega. Ker je bil najbolj oddaljen, so ponoči prišli do njega in ga prav tako oropali. Ukradejo ti lahko vse, od telefonov do tablic, bančnih kartic in gotovine. "Če si na drugem koncu sveta, je težava že to, da ti bančne kartice poberejo. Ne moreš ne nove naročiti, kam bi jo dostavili? Dejansko si gol in bos. Lahko greš samo kakšen poceni telefon kupit, da vsaj lahko kličeš. Skratka hitro se ti lahko življenje zakomplicira," je razkril. 

Sama sta se sicer prav za takšne primere dobro pripravila. "Veliko stvari sva vedno skrivala, jaz pa sem imel sabo celo star telefon in staro tablico, ki ne deluje. Če bi naju kdo želel oropati, bi mu dala te, stare, tiste, ki jih dejansko uporabljava, pa bi imela skrite," je delil. 

Problematično je lahko denimo tudi Rdeče morje, tam so somalijski pirati, pri Jemnu ladje napadajo hutijevci. "Pravzaprav je rdeče morje povsod lahko nevarno. V Sudanu je tudi vojna. Vse do Egipta je malo kritično, rizično. Eritreja je ena najbolj revnih držav. Oni res nič nimajo, spijo in živijo kar na plažah. Tak človek, ko dobi priložnost, da nekaj dobi, se težko obraniš. Kar koli dobijo od tebe, je dobro – ali hrano ali denar. Zato sva tudi plula po teh tovornih poteh velikih ladij, tam je bolj varno," je pojasnil. 

'Ugotovila sva, da je Sredozemlje v bistvu kar luksuz'

Na poti sta sicer spoznala kar nekaj ljudi, ne le jadralcev, pač pa tudi domačinov, s katerimi sta ostala v stikih. Večina jadralcev je bilo mlajših, ki so podobno kot onadva pustili službe in se s fondom denarja odpravili na pot. "Nekaj je tudi starejših. Enega gospoda sem vprašal, kako dolgo že potujeta, pa je rekel od leta 2009, sem ponovil, aha od 2019, pa me je popravil in rekel, da ne, da od 2009, sem najprej mislil, da sem narobe slišal. Nekateri potujejo tudi po 10, 15 let. Nekateri pol leta plujejo, pa se za pol leta vrnejo nazaj. Moraš pa imeti za to kar velik budget," pravi. 

Kočjaž pravi, da bi bilo potovanje veliko lažje, če bi se vmes lahko večkrat ali pa za daljši čas tudi vrnila domov. "Naporno je, boriš se s poškodbami, ves čas razmišljaš in iščeš informacije, tako da si utrujen od tega. Če povzamem: midva sva plula malo več kot 1000 dni, od tega sva imela 30 odstotkov noči preplutih. To je 300 noči, ko pluješ, ne spiš. In si tudi utrujen," pravi. 

Čeprav sta se imela super, sta se že veselila vrnitve. "Ugotovila sva tudi, da je Sredozemlje v bistvu kar luksuz. Res je fajn. Vse imamo, vse lahko kupiš. Če česa ni, naročiš in dobiš naslednji dan. Vse je blizu," pravi in poudarja, da je na drugem koncu sveta vse to veliko težje. Med drugim imajo tudi trgovine v marsikateri državi veliko bolj omejeno ponudbo, kot pravi, ponekod ne jedo kruha, marsikje ne poznajo salam, paštet in namazov. "Sva imela obdobje, ko sploh nisva vedela, kaj bi jedla. Zjutraj sva imela vsak dan jajca, ker se drugega niti ni dalo kupit," pravi. 

'Na podobno potovanje bi šla še enkrat, če bi imela res velik budget'

Na vprašanje, ali imata v bližnji prihodnosti že načrte za novo potovanje, je povedal, da ne. "Ko enkrat po treh letih prideš domov, zdaj sploh ne razmišljava v tej smeri. Zdaj imava druge izzive. Najti morava službe, se preživeti. Bova videla, kaj bova z jadrnico. Jadrnica je tudi velik strošek, vzdrževanje je drago. Na Jadranu imamo najdražje marine na celem svetu, kar obstajajo," je povedal. 

Sicer pravi, da sta se pogovarjala, da bi šla še kdaj na takšno potovanje, ampak če bi imela res veliko prihrankov in večjo jadrnico. "Midva sva šla z relativno zelo majhno jadrnico, jadralci po svetu imajo bistveno večja plovila, tudi bolj luksuzna. Že večja površina pomaga, da se lahko malo več gibaš," je povedal in dodal, da je jadrnica, ki jo imata trenutno, idealna za dve osebi po Jadranu. "Tri leta biti na nekaj kvadratih je pa malo malo," je pripomnil. 

'Samo za vse papirje, priveze, vstope sva plačala okoli 10.000 evrov'

Pojasnil je, da so velik strošek tudi doživetja. Druženje z domačini, ogledi tradicionalnih vasi in plesov, obiski ognjenikov, vodeni ogledi, vse to je plačljivo. Tudi to je razlog, da bi šla na potovanje le, če bi imela na razpolago veliko denarja. Kočjaž pojasnjuje še, da so veliki stroški nastali tudi s privezi in prečkanjem prekopov. 

"Panamski prekop je stal okoli 3500 dolarjev, na Galapagosu, če se uradno ustaviš, plačaš 2500 dolarjev. Midva sva okoli 10.000 evrov porabila samo za papirje, za prijave, odjave. Nekatere so zastonj, nekatere so pa fajn drage. Ponekod je treba plačati tudi vstopnino, da lahko sploh sidraš tam, ponekod se obvezno plača tudi agente," je razložil. 

Seveda nas je zanimalo, koliko denarja sta porabila v vseh treh letih skupaj, a kot pojasnjuje Kočjaž, jima tega še ni uspelo preračunati. "Ko sva odšla sva prodala vse, kar sva imela. Avtomobile, vse. In sva vse to porabila. Natalija si je tudi pisala neke račune, ampak nisva še utegnila pogledati in preračunati. Jaz sem samo preračunal, koliko sva dala zgolj za papirje," je povedal.