Rudnik, kjer rastejo najhitrejši kapniki

V Pariz in Disneyland, v Barcelono, k teti v Amsterdam, na Tenerife. To je le nekaj naštetih destinacij, ki so mi ostale v spominu, ko smo se s prijatelji, znanci, starši otrokovih sošolcev, sosedi in še s kom pogovarjali, kam gredo med prvomajskimi prazniki. Prav gotovo bodo lepa doživetja, sem razmišljala, a včasih človeku niti ni treba iti tako zelo daleč, da doživi kaj novega in lepega. In takoj mi je v misli skočil litijski rudnik Sitarjevec, ki je splošni javnosti precej neznan.

"V Litiji imajo rudnik? In živo srebro so tam pridobivali? Nikoli slišal/a." Takšni odgovori so samo potrdili, da sem izbrala pravo smer, da se tokrat podam v svet podzemlja, ki nam ga zavida marsikdo v Evropi. Ker imamo prav Slovenci rudnik, ki slovi po največji raznolikosti mineralov v Evropi. In nahaja se v hribu Sitarjevec v Litiji, za povrh pa slovi tudi kot najstarejši rudnik pri nas, saj naj bi se tu kopalo že pred 4000 leti.

Težke rudarske zgodbe, zavite v barvitost mineralov

Ko sem vstopila v t. i. izvozni rov sitarjevškega rudnika, sem takoj opazila zanimivo podrobnost. Na tleh ni bilo tračnic, po katerih so nekoč rudarji izvažali rudo na plano. Pobrali so jih, ker želijo, da imajo dostop do zanimivega podzemlja tudi tisti, ki ne morejo hoditi, pa tudi družine z vozički. Te še posebej rad pričaka tudi sitarjevški škrat, ki je morda celo kakšen Perkmandeljčev bratranec iz tretjega kolena. 

Rudnik Sitarjevec sodi med med najbogatejša najdišča različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem se pojavlja več kot šestdeset različnih mineralov, med katerimi so najpomembnejši rudni minerali galenit, sfalerit, cinabarit, halkopirit in barit. Rudnik Sitarjevec je sodil nekoč tudi med največja nahajališča svinčeve rude v evropskem merilu. Z minerali so zalagali celoten svetovni trg vse do leta 1965, ko so ga zaradi nerentabilnosti in bolezni, ki so se zaradi vdihavanja prahu, nasičenega s težkimi kovinami, širile med rudarji, zaprli. Tako kot v Idriji, kjer so prav tako pridobivali živo srebro, so tudi v Sitarjevcu zbolevali rudarji za silikozo, ki je bolezen pljuč.

"Ponosna sem, da lahko ponovno tu stopam kot vodnica po podzemnem rudniškem muzeju," mi je dejala Mojca Hauptman, lokalna turistična vodnica iz Turistično-informacijskega centra Litija. Tudi ona je otrok rudarjev in Litijčani so ponosni na svojo zgodovino. Tudi na prvo uspešno ekološko pravdo v Sloveniji, ki so jo izbojevali njihovi čebelarji.

Vztrajni in zavedni litijski čebelarji

Leta 1880 so namreč za potrebe taljenja izkopane rude iz rudnika Sitarjevec na levem bregu reke Save zgradili topilnico, v kateri so talili predvsem svinčevo in živosrebrno rudo, tudi iz drugih delov sveta. Topilnica je povzročala številne težave, saj je zaradi izpustov strupenih žveplenih plinov negativno vplivala na zdravje ljudi, živali in rastlinja. Umirale so čebele, rojevalo se je deformirano domače govedo, sušili so se gozdovi. Vodstvo je zgradilo višje dimnike, a stanje se ni prav nič izboljšalo. In tako so v bran okolju stopili litijski čebelarji in po več leth pravdanja Čebelarsko pravdo (1921–1926) tudi dobili.

Takrat je bila okoljska ozaveščenost nizka, edina preventiva rudarjem, ki so vdihavali prah, poln težkih kovin, je bila slanina. Špeh bi rudarji morali le žvečiti, saj naj bi maščoba nase vezala težke kovine, potem pa bi ga morali izpljuniti. A ga, jasno, niso. Katera rudarska družina pa je na svoji mizi vsak dan imela slanino! Dobrega se ne zavrže. 

Špeh za zdravje

Med razmišljanjem me je zmotilo glasno drdranje železnih koles. In iz teme se je kar naenkrat pojavil ne ravno sitarjevški škrat, je pa bil mojemu praznemu želodcu ravno tako pravljično mikaven kuharski mojster in šef kuhinje na gradu Bogenšperk Marko Železnik, ki obiskovalce rad preseneti z modernizirano in precej bolj sofisticirano različico sitarjevške malice.

"Prazen žakelj ne stoji pokonci, zato sem vama pripravil nekaj, da ogrejeta brbončice," je dejal. Res se je pred najinimi očmi svetila slanina v kvašenem ajdovem testu, pa ocvirkova pogača, zraven je lično stal suh jabolčni krhelj s hrenovim moussom, pa nedaleč stran cesarski praženec, topel jabolčni kompot, v katerega mi je kapnilo s stropa. "Bo pa več," se je pohecal Marko, jaz pa sem razmišljala, ali je tako pljusknilo, ker je bila kaplja težka od vode ali težkih kovin?

Kapniki, ki radi šprintajo

 "Ni se ti treba bati, rudnik je povsem varen, tudi glede vsebnosti težkih kovin," me je med najinim spuščanjem v glavni rov mirila Mojca. Podali sva se globlje v drobovje rudnika po strmih in mokrih stopnicah. Ko sva po vpadniku dosegli glavni rov, se je zame prava pravljica oziroma pustolovščina šele začela. Krhki igličasti kristali, kapljice vode v bisernih odsevih in barvitost mineralov, ki so po stenah rovov slikali prekrasne freske, so me povsem očarali. Pred menoj so minerali slikali slonjo glavo, tam rože in globlje sva šli, bolj zgrbljeni sva postajali. 

Navsezadnje rudarji visokih stropov, medtem ko so sključeno porivali tudi tono težke vozičke, niso potrebovali. In ko sva čez čas pršli do najnižjega dela rova, kjer se steka deževnica, sem ga zagledala. "To je pa naš orjaški kapnik," je Mojca predstavila mogočnega limonitnega orjaka. Sitarjevec slovi kot edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi in če smo se v šoli učili, da kapniki v kraških jamah zrastejo le nekaj centimetrov v 1000 letih, v Sitarjevcu za to porabijo eno leto. 

Zrinili sva se še skozi en predor in pred mano se je odprl pravljično nenavaden prostor, poln visečih rdečerjavih špagetov. "A sva zato, da ugasneva luči, pa samo prisluhneva, kako kapniki rastejo?" se je pohecala Mojca. Pa sva ugasnili naglavni svetilki. In naenkrat se mi je res zazdelo, da sem zaslišala njihovo naprezanje. Ah, ta moja domišljija. Če bova predolgo tu, naju lahko zarastejo, sem pomislila. No, morda pa vseeno bolje kapniki kot ogromne gobaste zavese. 

Ja, barvite lesne gobe belih in rdečih barv so še ena sitarjevška posebnost. In rastejo prav zaradi živih organizmov, ki so še v lesu. Tudi živali v Sitarjevcu očitno ne manjka. Pomežiknila sem malemu podkovnjaku, ki je visel s stropa, in se ob vračanju ustavila še ob ogromnem kačjem pastirju, rekonstrukciji starega zemeljskega veka, katerega fosile so našli tudi na litijskih tleh.

Litijski fosili

V dolgih 300 milijonih letih so zaradi premikanja litosferskih plošč kamnine z območja ekvatorja skupaj z rastlinskimi fosili pripotovale tudi na prostor Sitarjevca. Na osnovi fosilov, ki so bili najdeni tudi na širšem litijskem območju, danes vemo, da je bilo tedaj rastlinje bistveno drugačno od današnjega. Bujne gozdove so sestavljale do 40 m visoke drevesaste praprotnice in prve golosemenke. V močvirnih gozdovih so gospodarile številne velike dvoživke, med njimi orjaški kačji pastir Meganeura z razponom kril do 75 cm. In ko sem takole gledala skulpture rastlinskih debel v navidezno pravljičnem svetu, se mi je pred očmi prikazal ginko. "Kaj ni tudi to drevo ostalina pradavnine?" sem svojo misel podelila z Mojco. "Je," je dejala, "in ne boš verjela, nedaleč od tu obstaja vrt, kjer takšni fosili živijo povsem na prostem v naravi." Resno!?

Vrtnar Miha z največjo botanično zasebno zbirko pri nas

V vasi Mamulj nedaleč od Sitarjevca se na hektarju in pol bohoti največja zasebna botanična zbirka pri nas. Krivec za to pa strastni ljubiteljiski botanik Miha Kos, izučeni vrtnar in cvetličar. Miha se z vrtnarstvom ukvarja že 27 let, zadnjih 20 pa se po službi odhaja spočit v svojega pod hišo, kjer se je do sedaj nabralo že čez 2000 vrst rastlin s celega sveta. Pred kratkim pa se je odločil, da bo svojo zbirko odprl širši javnosti, še posebej mladim rodovom. "Ta nova generacija nima več nobenega stika z naravo, ne poznajo ne zelenjave ne sadja, ne poznajo niti rastlin. Zato jim želim vse to približati." Vrt Zeleni raj je krasna učilnica na prostem tudi za tiste bolj resne botanike. Miha je najbolj ponosen na volemijo, botanično odkritje 20. stoletja, čeprav je rastlina veljala za izumrlo že več milijonov let. V naravnem rastišču jih raste le še 36. In ena pri Mihi. 

Sprehod med zelenino, ribniki in barvitimi dišečimi cvetovi mi je dal misliti. Če bomo ljudje izgubili stik s tistim, česar del smo, smo resnično na poti propada. "Zato imam jaz tudi svojo semensko banko. Trudim se ohranjati tudi stare sorte jabolk," je mojim mislim pridal  Miha. 

Morda pa so prihajajoči prazniki res kot nalašč, da stopite malo v naravo.  Če želite po poteh današnjih pustolovščin, je dobro, da se tako v rudniku kot pri Mihi prej najavite. A ne pozabite se najprej najaviti kar samim sebi z odklopom in časom za polnjenje baterij. In za to človek res ne potrebuje veliko denarja, pa tudi ne odprav v oddaljene kraje. Dogodivščine se nam lahko skrivajo pred nosom!