"Zame je bil največji problem sezuti jih. Nekako se ti zapičijo noter s temi čevlji," Pia z rožnatimi plavutkami v rokah v smehu pokaže na stopalo, ki ga objema črna potapljaška obleka. "Ko imaš na sebi toliko teže, je na sploh vse težko početi," ji hitro pritrdi Laura, ko snema jeklenko in ostalo opremo. "Nekako nimaš ravnotežja. Morali bi biti sicer do pasu v vodi, verjetno sva imeli zato več težav," razmišljata dekleti, ko se skobacata iz Velenjskega jezera.

"Če si biolog, ti to v vsakem primeru prav pride, potem pa sva videli, da obstaja možnost za prijavo tudi na fakulteti. V okviru obštudijskih dejavnosti za kreditne točke lahko dobiš potapljaški tečaj precej ceneje," pravita sošolki na mariborski Fakulteti za naravoslovje in informatiko, kjer obiskujeta smer biologija. Ena sicer prihaja iz Litije, druga iz Podčetrtka. Prepričani sta, da jima potapljaška licenca lahko pride prav, če se bosta odločili za usmeritev v morsko biologijo, kjer nato vzorčiš tla ali pa različne organizme na posameznih globinah.

Spomladi sta se najprej učili teorijo za teoretičen del izpita, zdaj ju čaka še praktičen del. Sprva so imeli vaje na bazenu Pristan v Mariboru, danes je bil zanju prvi potop na prostem, naslednji konec tedna pa ju čaka še bivanje v Pulju, kjer bosta opravljali izpit za potapljaško licenco do 20 metrov globine.

Danes sta se v Velenjskem jezeru, ki je imelo 16 stopinj Celzija, potopili na globino 8,3 metra, v morju bodo nato postopoma stopnjevali do dvajsetih metrov. V vodi Velenjskega jezera sta preživeli 36 minut. "Tla so muljasta, zato smo imeli plovnost približno 30 centimetrov nad tlemi, da se ni mračilo. Vidljivost je bila povsem v redu, seveda pa voda ni bila kristalna. Pozna se razlika med morjem in jezerom. Vseeno sva videli nekaj rastlinja, žal nobene ribe. Jih pa je prejšnja skupina, ki je šla v vodo pred nami," opisujeta še sveže vtise z njunega prvega potopa, še preden slečeta potapljaško obleko.  

"Spodaj smo so se sporazumevali z znaki, zame osebno je bilo najtežje vzdrževati to plovnost, saj me je ves čas nekako potiskalo navzgor proti gladini, morda sem imela premalo uteži," pravi Pia. "Ves čas moraš biti pozoren, da imaš dovolj zraka," nadaljuje Laura.

Brez pogovora ne gredo v vodo

Devet tečajnikov z vse Slovenije je v vodo popeljal inštruktor potapljanja Jernej Serk. "Danes je bil prvi potop v odprto vodo, prej smo vadili na bazenu. To je bil prvi stik s sladko vodo, naslednji teden nadaljujemo na morju in se bodo spoznali še s slano," pravi.

Pred potopom so tečajniki dolgo časa stali na bregu in poslušali njegovo razlago. "Ja, pri nas potapljačih je tako, da se vedno poskušamo na kopnem čim več pogovoriti, saj gre pod vodo težko," se nasmehne. "Vedno naredimo en tak 'briefing' potopa, kje gremo v vodo, kaj bomo počeli pod vodo, kako globoko se bomo spustili, koliko časa bomo tam in kje bomo prišli ven. Nato se razporedimo po parih, saj je potapljanje skupinski šport," razloži, kako vsak dobi svojega kolega, s katerim se skuša nato tudi pod vodo držati skupaj, da se lahko izvede varen potop.  

"Dekleta so imela danes prvi potop, malo je bilo pestro, saj je na začetku vedno nekaj teh krčev, kot jim jaz rečem, ki jih moramo odpraviti. Ampak na splošno je bilo zelo v redu, se vidi, da smo bili pridni prej na bazenu in smo veliko naredili, vse to se je zdaj obrestovalo," pravi.

Ko voda postane motna, potapljača lahko zajame panika

Kaj pa je sicer največji strah inštruktorjev? "Tukaj je posebnost, ker je sladka voda, da imamo muljasto dno. In ta mulj se zelo hitro dvigne in se voda zamulji. Ko imajo tečajniki prve stike s tako vodo, lahko nastane nekaj panike. Lahko se tudi izgubiš, dejansko nimaš orientacije, v vodi imamo tridimenzionalno gibanje, ne veš, kaj je gor, kaj je dol, levo in desno. Zato je bil velik poudarek na tem, da se punce same umirijo, da jih ne zajame panika, da ostanemo skupaj. To je bila specifika tega današnjega potopa, spoznanje, da je vidljivost tista, ki nam jo lahko zagode," pojasnjuje sogovornik.

Tečajnice imajo kot študentke več časa ob koncih tedna, ko ni vaj in predavanj, zato so tečaj razdelili na več vikendov in izkoristili so priložnost, da jih spoznajo tako s slano kot sladko vodo. "Da bodo lahko imele primerjavo. Sladka voda je manj gosta, slana je bolj, zato potrebujemo tam več uteži. Po drugi strani pa je v morju boljša vidljivost, zato smo tam lahko morda bolj sproščeni. Zato mislim, da je velik plus za tečajnike, da spoznajo oboje in lahko primerjajo. Imate veliko ljudi, ki so naredili tečaj samo v morju in se niso nikoli v življenju potapljali v sladki vodi. Potem pa pridejo sem in rečejo, da je to čisto drug svet," se namuzne.  

Virus, ki se ga ne znebiš

Serk je kot inštruktor dejaven že skoraj 20 let, potapljati pa se je začel že kot otrok, pri desetih letih, pravi. "Potem sem imel srečo, da mi je nekdo pokazal, kako se izenači pritisk, vse do takrat me je glava bolela," se razigrano spominja otroških dosežkov. "Nekako ti pride to v kri. Ko sem se prvič potapljal z avtonomno opremo, s tlačnimi posodami oziroma jeklenkami, ki jih imamo danes tukaj, je bil zame kot nekakšen virus, ki se ga ne moreš rešiti," z roko pokaže na opremo, razprostrto po travniku.  

Sam je Mariborčan. "Ja, sladka voda je vsekakor bolj naš element. Pač to, kar nam je na Štajerskem na razpolago, tudi Murska Sobota nam je blizu, v Prekmurju je kar nekaj zanimivih jezer in 'šoder' jam, kot jim rečemo, umetnih jezer. Z mariborskim potapljaškim klubom pa gremo nekajkrat na leto tudi na slovensko Obalo, na hrvaško morje, v tujino. Nekaj članov našega društva gre kmalu v Egipt, mi pa gremo čez 10 dni na Kanarske otoke, da malo pobegnemo tukajšnjemu hladu," zadovoljno zaključi.

Velenjčani povzeli pomenljiv moto

Mariborske kolege je sicer ta konec tedna na zadnji potop leta povabilo Društvo za podvodne dejavnosti Jezero Velenje. Napovedali so tudi potapljaški kviz in druženje. 

Njihov moto je misel slavnega francoskega oceanografa in raziskovalca Jacquesa Cousteauja: "Od rojstva človek nosi breme gravitacije na svojih ramenih. Prikovan je na zemljo. Vendar se mora le potopiti pod površino in je svoboden".

Društvo, ki obstaja že vse od leta 1981, deluje v javnem interesu, združuje pa potapljače iz Šaleške doline in Koroške. Njihova glavna dejavnost je izobraževanje za potapljaške kategorije po šoli CMAS, hkrati pa organizirajo številne prireditve ob Velenjskem jezeru.

Potapljaško sezono otvorijo 1. januarja, ko priredijo tradicionalni novoletni potop na prvi dan novega leta. Letos so izvedli ga izvedli že 29. leto zapored. Noč čarovnic se jim seveda zdi najprimernejša za nočni potop. Tretji konec tedna v marcu se lotijo  čiščenja Velenjskega jezera, poleti na dnevu odprtih vrat na velenjski plaži obiskovalcem omogočijo dihanje pod vodo z avtonomno potapljaško opremo. 

V globino z jeklenko iz leta 1962

Ta je očarala tudi starosto potapljanja, ki je podvodnim globinam zapisan že 32 let. Vojo Eraković pokaže z roko na mizo, kjer so razstavljeni kosi iz preteklosti: "Tako kot pri vseh stvareh je napredek seveda velikanski. Nekaj jih je samo še za okras, da se vidi, kako je nekoč bilo, nekatera stara potapljaška oprema pa je še povsem uporabna."

Z jeklenko in regulatorjem iz leta 1962 iz jezera pravkar prileze Alen. Sposodil si jo je od Blejčana Črta. "Je razlika," mu potrdi. "V dihanju, v samem potegu diha, precej težje je. Ti novi regulatorji bistveno bolj dodajajo zrak kot pa tole. Tukaj ga moraš dejansko vleči iz jeklenke. Pri kompenzatorju pa bistvene razlike ni, razen tega, da ima lastno jeklenko, s katero se polni, pri novih je to iz jeklenke, preko katere dihamo," primerja staro opremo s sodobno.

Črt pravi, da jo je treba pač čistiti in vzdrževati, sicer pa ji popolnoma zaupa. "Danes sem šlo z njo na 12 metrov globine. Le prej sem šel ven, ostali so ostali še naprej, saj je pač manjša, manj pritiska je notri," poboža svoj legendaren kos,  ki mu služi še danes.